V ljubljanskem Mestnem muzeju so podaljšali razstavo Plečnik: metropola, kraj, vrt. S te pametno potezo so dali možnost ogleda predvsem tujih obiskovalcem, pretežno tiristom, ki prihajajo med počitnicami na oglede, kot sem opazil med svojim obiskom razstave. Tujce vse to zelo zanima, tako kot je bilo ob mojem obisku Moderne galerije tam največ tujcev. Razstava bo na ogled do 27. avgusta.
Vtisi s Plečnikove razstave v Mestnem muzeju, vse fotografije Marijan Zlobec
Razstava ponuja enkratno priložnost za refleksijo Plečnikovih idej in za novi vpogled vanje. Osvetljuje Plečnikov arhitekturni opus ter razkriva inovativne ideje in tehnike, ki jih je Jože Plečnik uporabljal pri svojem raznovrstnem ustvarjanju. Razstava odgovarja na vprašanje kako misliti Plečnika danes.
Kultivirati mesto z arhitekturo je za Plečnika pomenilo kultivirati spomin, misel na prihodnost in na naravno okolje.
Razstava, s katero v sodelovanju s Fakulteto za arhitekturo, UL ter Muzejem za arhitekturo in oblikovanje obeležujemo 150. obletnico arhitektovega rojstva, predstavlja Plečnikove realizirane in nerealizirane projekte, zapise, intimne skice, načrte, risbe, makete, kipce – med njimi nekateri še niso bili predstavljeni širši javnosti.
Dediščina Plečnikove arhitekture niso zgolj stavbe, temveč predvsem svetovi, ki so jih njegova dela odpirala. Zato lahko metropolo, kraj in vrt razumemo kot prispodobe teh novih prostorov, s katerimi je Plečnik na Dunaju, v Pragi in Ljubljani odpiral nove možnosti za prepoznavanje situacij, ljudi in reči v skupnem svetu. Ambientalna postavitev je organizirana okrog treh prispodob (metropola, kraj, vrt), ki so hkrati prispodobe za različna razumevanja sveta in načine bivanja v njem.
Kot vsak arhitekt se je tudi Plečnik bolj kot s preteklostjo ukvarjal s prihodnostjo. Svojo ustvarjalnost in znanje je s tehnologijo udejanjal skozi arhitekturo, da so se ljudje v takratnem svetu lahko prepoznali. Dela so lahko razumeli in sprejeli, njegovi načrti pa nam še danes kažejo, kdo lahko postanemo. S tem Plečnikova arhitekturna misel še vedno odpira možnosti in priložnosti za nastajanje novih skupnosti, in odpirala jih bo tudi za prihodnje svetove.
Plečnik je z vpisom na seznam svetovne kulturne dediščine Unesco doživel globalno prepoznavnost. Postal je ikona. Prav zato je pomemben del razstave tudi Pojmovnik, ki temelji na razmisleku o pomenu Plečnikovega ustvarjanja za sedanjost. V preteklosti so številni raziskovalci in avtorji Plečnikov opus vrednotili z različnimi pojmi oziroma besednjakom, ki je izhajal iz vsakokratnega kulturnega, družbenega in političnega konteksta. Pojmovnik pa ponuja nov besedni fond za aktualizacijo in razumevanje Plečnika v kontekstu današnjega časa. (Iz uradne predstavitve Plečnikove razstave).
Po razstavi so organizirana številna vodstva: 30-minutna vodstva od torka do nedelje, od 10:00 do 18:00 vsako polno uro; zadnje vodstvo ob 17:00, ob sobotah ob 15:30. Poleg tega imajo t.i. Družinam prijazen ogled razstave.
Razstavo odlikujejo družinski interaktivi. Otroci lahko v skrivnih kotičkih raziskujejo raznolike materiale, ki jih je Plečnik uporabljal pri svojem snovanju, sestavijo steber ali kelih iz geometrijskih teles, ustvarijo geometrijsko mesto v kinetičnem peskovniku pod veliko piramido, pišejo s šablono Plečnikove črkovne vrste, skicirajo po Plečnikovem navdihu. Pri nakupu družinske vstopnice družine prejmejo razigran otroški vodnik 6+ AritektUrice. (Iz objav MGML)
Razstava je za tujega turista zelo poučna in kar se da celovita, za domačina malo ali precej manj, saj je vsega hkrati preveč, marsičesa pa premalo ali pomanjkljivo, na primer urbanistični načrt Ljubljane, zlasti Bežigrada, na katerem so označene mnoge številke, ki pa nimajo nikakršnega pojasnila, kaj naj bi tam bilo ali je že bilo.
Med Plečnikovimi predmeti je razstava sila skromna, saj je vsega dosegljivega veliko več, od sakralnih predmetov do družinskih, na primer stolov, svetilk, opreme ipd. Premalo je fotografij tistih delov Ljubljane, ki jih tuji turist ne obiskuje, na primer Žale, saj niso pokazane v pogrebni funkciji poslednjega slovesa, niti v arhitekturni veličini celote ter raznolikosti kapelic.
Lepo osrednje mesto ima maketa Katedrala svobode ali slovenski Parlament, ki pa ga je Plečnik načrtoval na Ljubljanskem gradu, in sicer tako, da bi enostavno ves grad kar do temeljev porušili, kar kaže na njegov grozljivi arhitekturni in osebnostni ego, brez vsakršnega spoštovanja kulturne in zgodovinske dediščine. Ko ni dobil dovoljenja, je lokacijo spremenil in jo postavil v Tivoli, po vojni pa se je menda Edvard Kardelj bal, ker bi bil Parlament višji od vseh drugih stavb v Beogradu in bi Ljubljana postala močnejša od jugoslovanske prestolnice. No, sadaj imamo svojo državo že dobrih trideset let, o postavitvi Parlamenta (kot Muzeja slovenske in svetovne umetnosti 20. in 21. stoletja) pa nihče niti ne razmišlja.
Pri regulaciji Ljubljanice bi bilo lahko več izjemnih fotografij, ki so bile že večkrat pokazane, ni pa neopazno Plečnikovo tvorno sodelovanje z Matkom Prelovškom, ki mu je v zahvalo za vse, kar mu je pri svojih projektih omogočil, naredil načrt za hišo, v kateri sedaj živi dr. Damjan Prelovšek. On seveda ne bo rekel, da je šlo za izrazito koruptivno dejanje. Fotografij te hiše in njene izvirne Plečnikove notranje opreme ne vidimo. Jo je pa bil videl češki predsednik Vaclav Havel, ko je obiskal Ljubljano.
Zanimivi so načrti Plečnikovih ljubljanskih poti ali osi, ki kažejo na arhitektovo urbanistično vizijo, seveda povezano s svojimi arhitekturnimi projekti in poudarki (kulturna, zemeljska in vodna pot ali os). Tu razstava ni dovolj jasna in natančna. Raje bi videl še kak dokument o Baragovem semenišču ali novi Filharmoniji, ki bi segala čez Ljubljanico… Seveda bi Plečnik staro ali sedanjo kar porušil.
Nisem opazil Plečnikove makate Mesarskega mostu, ki bi moral biti na mestu sedanjega, seveda drugih arhitektov.
Za obiskovalca, ki malo bolje pozna Plečnikova popotovanja, bodo zelo zanimive skicirke in dnevniki ali pisma; to je seveda najbolj dostopno Slovencem.
Plečnikova razstava mora kajpada pokazati različna mesta Plečnikovega delovanja, začenši z Dunajem, kjer je projektiral najgršo cerkev sploh, in Prago. Obe mesti sta preskromno predstavljeni, praško urejanje območja Praškega gradu nima razvidne vseobsegajoče ali celostne panorame, nisem opazil njegovega dela v letni rezidenci predsednika republike v Lanih. Verjetno najlepša Plečnikova cerkev – Srca Jezusovega na Vinohradih – bi bila lahko predstavljena bolj monumentalno in vizualno prepričljivo.
Poudarjena je Plečnikova razstava sakralne umetnosti menihov iz nemškega Beurona leta 1905 v dunajski Secesiji, ki pa je bila glede na dotedanji razstavni program najbolj konservativna in klerikalna, in je kot taka ostala v celotni zgodovini te sicer avantgardne zgradbe s svojim mednarodnim razstavnim programom. Plečnik je vse delal po svoje in s figo v žepu ali v smislu Ora et labora, kar lahko preberemo na enem izmed fotografskih eksponatov.
Ni neopazno, da je Plečnika na omenjeni razstavi v poslikavi osrednje stene na desni strani upodobil slikar Ferdinand Andri kot apostola Pavla z mečem v roki. Spodnji del poslikave z različnimi simbolnimi podobami, povezanimi s krstom, so naslikali Plečnikovi secesijski kolegi v sodelovanju z benediktinskim slikarjem Janom Verkadejem.
Andri je prav leta 19o5 postal predsednik Secesije, potem ko so vsi avantgardisti, danes svetovno priznani umetniki, kot npr. Gustav Klimt, Koloman Moser, Josef Hoffmann, Otto Wagner, Carl Moll… odšli. Ne preseneča, da je Andri 27. junija 1938 zaprosil za sprejem in članstvo v NSDAP. Andri je bil kot pomemben slikar tretjega rajha uvrščen na tako imenovani božji seznam Josepha Goebbelsa. V Plečniku je kajpada videl militantnega klerikalca, ki bo z mečem v roki naredil ideološki red. V preglednih predstavitvah delovanja dunajske Secesije Jože Plečnik ni niti omenjen, sedanja ljubljanska razstava pa ga poveličuje kot izredno pomembnega.
Plečnik je bil v svoji sakralni umetnosti veliko hujši ideolog od vseh kasnejših komunistov. Prepričljivo je dokazal, kateri totalitarizem je bil daleč največji.
Preskromno je predstavljen NUK, še posebej po svoji notranji veličini in posebnosti med evropskimi ali svetovnimi sočasnimi nacionalnimi ali mestnimi knjižnicami. Nasploh so fotografije izbranih Plečnikovih spomenikov premalo monumentalne oziroma obstajajo že boljše, na primer prikazi fotografa in arhitekta Damjana Galeta Plečnikove tržnice (1980 – 1985), ki pa jih na razstavi ni, so pa bile leta 1986 na razstavi v pariškem Centru Pompidou, kot jo je pripravil Boris Podrecca.
Podobno preskromno je predstavljen Plečnikov stadion.
Ob samostojnem delu osrednje razstave v Mestnem muzeju je prispevek Muzeja za arhitekturo in oblikovanje z naslovom Plečnik in sodobnost: Pojmovnik kot zbirka prispevkov ali mnenj najrazličnejših arhitektov, umetnikov, filozofov ter drugih vidnih osebnosti s področij kulture in humanistike, a to malokdo opazi, kaj šele vse prebere. Po svoje se s Plečnikom nekritično kitijo.
Katalog razstave še ni izšel in je vprašanje, katera besedila in dokumenti bodo v njem. Glede na datum odprtja razstave – 22. junija 2022, je težko verjeti, da vsi organizatorji obratujejo tako počasi. In neodgovorno. Ampak koga to sploh briga, je bil za tako nestrokovnost pri nas kdo kdaj že kaznovan ?
Razstava bi nujno potrebovala prikaz številnih monografij in katalogov, ki bi pričali o dejanski Plečnikovi medijski odmevnosti po svetu. Tujec nima pojma, kaj vse že obstaja, slovenskih organizatorjev razstave pa to ne briga. Je pa nekaj knjig o Plečniku vendarle dosegljivih za nakup pri blagajni ob vhodu v Mestni muzej.
Marijan Zlobec