S premiero Wagnerjevega Parsifala se je popoldan začel Bayreuther Festspiele, Wagnerjev festival, ki je najstarejši glasbeni fastival s tradicijo od leta 1876. Wagner sam je dal zgraditi svojo operno dvorano za 1925 obiskovalcev, in sicer po vzoru najbolj akustičnega naravnega prostora na svetu, to je amfiteater v Epidavrosu v Grčiji. Tako mu je uspelo zgraditi podobno najbolj akustični operni prostor s posebnim festivalskim vzdušjem, kot ga ni nikjer na svetu. Projekt je ob nastajanju financiral bavarski kralj Ludwig II. Bavarski.
Na samo uvodno predstavo, ki je vedno 25. julija, pridejo vodilni nemški politiki in gosti, največkrat je bila na festivali kanclerka Angela Merkel, med slovenskimi obiskovalci predsednika dr. Janez Drnovšek in dr. Danilo Türk, gledat pa jih pride več tisoč ljudi, ki sicer nimajo vstopnic.
Ferdinand von Piloty – Ludwig II. Bavarski
330 obrazov v dvorani je z razširjenimi učinki s posebnimi očali med 1937 obiskovalci. Te številke so trenutno v razpravi o “Parsifalu” Richarda Wagnerja, ki je ravnokar premierno prikazovan v novi izdaji na festivalu v Bayreuthu. Režiserju Jayu Scheibu je vodstvo festivala zaupalo nalogo, da letos uprizori “Parsifala”. Ameriški gledališki ustvarjalec Scheib s seboj v Bayreuth prinaša svojo fascinacijo nad računalniškimi igrami in tako imenovano “razširjeno resničnostjo”. Virtualni svet, ki ga lahko doživite le v dvorani skozi posebna AR očala. In zdaj pridejo v poštev številke: od 1937 ljudi v občinstvu jih je le 330 opremljenih z očali AR. Večini občinstva je tako onemogočena popolna potopitev v računalniški svet. To seveda vzbuja takojšnji učinek in še bolj polemike glede na priviligiranost nekaterih obiskovalcev,
Režiser Jay Scheib, foto Jay Scheib
330 izvodov, shranjenih v črnih vrečkah iz blaga, visi na legendarnih lesenih zložljivih stolih v Festivalni dvorani. Visoka tehnologija se sreča z Wagnerjevim asketizmom za popolno umetniško delo 21. stoletja! Jay Scheib je prevzel pogosto citirano idejo Richarda Wagnerja o Bayreuthu kot “laboratoriju”, kot “delavnici” na besedo, in dodal novo dimenzijo zgodbi o Parsifalu. Pa ne samo v čarobnem začaranem Klingsorjevem vrtu, ne! Stvari se pojavljajo ali figurirajo, pravi Jay Scheib, včasih je zelo poetično. Obstajajo vizije ali šokantne sanje. “Štiri ure AR odpirajo ogromen sanjski svet,” pravi režiser.
Posebna AR očala je dobilo na svojih sedežih le 330 obiskovalcev premiere Parsifala, foto Festival v Bayreuthu
Kako boste pustili, da ta sanjski svet deluje na vas, je odvisno od vas. Kakor koli že, vrzel med odrom in občinstvom se zaradi tehničnih inovacij briše. Škoda le, da lahko v teh očalih uživa manj kot šestina obiskovalcev. A nakup je bil verjetno drag in zapleten. Nasploh je letos prvič v zgodovini festivala treba pogledati ne le na novo realnost prek “AR”, ampak tudi povsem konkretno: prodaja vstopnic – ne za novi “Parsifal”, ampak za nekatere druge produkcije, je napredovala počasneje, kot se je razvil marsikateri Wagnerjev motiv. To se še nikoli ni zgodilo.
Glasbeno pa so vsi zeleni s “Parsifalom” na Zelenem griču. Pablo Heras-Casado prvič dirigira v Festspielhausu. Tam je kot študent spoznal Wagnerjevo glasbo in to je bila »ljubezen na prvo noto« ali lahko rečemo začetek prijateljstva za vse življenje.
Derek Welton poje kralja grala Amfortasa. In strašno trpi zaradi rane, ki se nikakor ne more zaceliti. A delo z dirigentom Heras-Casadom je popolno nasprotje. “S Pablom se mi zdi, da je ta glasba vedno živa,” pravi Welton, “vedno se odzivamo drug na drugega.” In tako obstaja tesna povezava med odrom in orkestrsko jamo.
Andreas Schager kot Parsifal, foto David Jerusalem
Tako kot v drugih operah tega poletja na festivalu v Bayreuthu je tudi v “Parsifalu” prišlo do sprememb v zasedbi: Andreas Schager torej ni “samo” na poti kot neustrašni junak Siegfried v “Ringu”. Pred dvema tednoma se je pridružil tudi produkciji Jaya Scheiba kot antijunak Parsifal. “Imel sem srečo,” pravi tenorist, “da sem že pel Parsifala tukaj, kar pomeni, da dobro poznam akustične razmere.”
Režiser Scheib je v večstranskem ročno napisanem pismu Andreasu Schagerju sporočil tisto, kar je za režiserja Scheiba še posebej pomembno pri liku nerodnega Parsifala: “Parsifal ni tisti, ki si je znanja pridobil v šoli ali s knjigami ali čim drugim, ampak z empatijo.”
Elina Garanča, foto Christoph Köstlin
Najbolj nestrpno v Bayteuthu pričakujejo, kako se bo Elina Garanča vklopila v ekipo “Parsifal”. Mezzosopranistka, ki je že nekajkrat nastopila v Ljubljani, je kot Kundry nastopila pred kratkim na Dunaju in potemtakem samo vlogo zna in jo je prevzela za premiero, kar je njen bayreuthski debut. Vlogo zapeljive čarovnice dobro pozna, toda še vedno ne pozna posebnih razmer v leseni in opečnati Festspielhaus v Bayreuthu, s skrito orkestrsko jamo oziroma orkestrom, ki se diagonalno spušča proti dnu pod odrom, tako da celotno dogajanje lahko vidi in spremlja samo dirigent.
Ta Parsifal zagotovo ne bo hodil po brezpotjih. In četudi očala AR niso dovolj, da bi vsi zlili prostor in čas, je dovolj človeških, preveč človeških ran, v katere bo s svojo produkcijo vrtal Jay Scheib: “V ‘Parsifalu’ se kar hitro naučiš, da ima vsak luknjo v srcu. Rešitev lahko iščeš kjer koli, a na koncu razumeš: jaz sem problem.” (Po BR Klassik ob neposrednem prenosu – prvega dejanja iz Bayreutha).
Bivša kanclerka Angela Merkel z možem Joachimom Sauerjem v Bayreuthu pred začetkom predstave
Sledi drugo dejanje v slovenskem prenosu na Radiu Slovenija – Ars, vse do predvidoma 22. ure
Marijan Zlobec