Razstava Rembrandtovih grafik v Narodni galeriji se izteka. Na ogled bo le še do 30. julija, se pravi od torka do nedelje od 10. do 20. ure. Obvezna je rezervacija vstopnic zaradi omejenega števila hkratnih obiskovalcev na razstavi, nekako do 40, morda zadnji teden do 50. Obiskovalci so večinoma domačini, tujci si ogledujejo vso galerijo, res pa je, da kdor pride k blagajni, morda vstopnice niti ne dobi, ker je obisk v tistem trenutku že poln.
Rembrandt – Kristusa privedejo pred ljudstvo, 1655
Rembrandotovo razstavo si je že ogledalo okrog 30.000 obiskovalcev, kar je za naše razmere precej ali celo veliko, a so številke nekaterih podobnih mednarodnih razstav v Trstu ali Zagrebu dvakrat, trikrat, petkrat višje. Tam je več reklame, ki celo prevladuje nad sicer pokazanimi originali. V Narodni galeriji tega ni, predvsem niso dodane kakšne plakatne fotografije najbolj znanih Rembrandtovih slik, da bi vsaj na tej ravni predstavile slikarja in obiskovalce spomnila, kaj je avtor še ustvaril. Nekaj sicer je v stranski sobi, a premalo.
Rembrandt – Izrez grafike Angelovo oznanenje
Te prakse so ponekod zelo močne, kot že rečeno zlasti v Trstu, kar pomeni zavajanje javnosti in občinstva, da bi prišlo v čimvečjem številu, tudi iz Ljubljane, ki si takih razstav domnevno ne more privoščiti. Ali je to res ali ne, je odvisno od različnih okoliščin. Narodna galerija v ambientu ljubljanskega mednarodnega turizma ni nekaj obveznega; turisti v Tivoli praktično ne pridejo, vodeni ogledi gredo ali turiste popeljejo drugam. Vse teče le ob Ljubljanici, od Zmajskega do Karlovškega mosta. Kdo to vodi ali kakšna je v resnici ljubljanska turistična politika, ni jasno. Če greš v Pariz, turist ve, da mora v Louvre. Če pride v Ljubljano, pa največkrat ne ve nič. Žal tudi mnogi Ljubljančani ne vedo, kje je kaj. Zemljevida, ki bi bil namenjen samo kulturnim ustanovam, praktično ni. Kako naj turist takoj ve, kje so Narodna in Moderna galerija, Cekinov grad, MGLC, Mestni muzej, Metelkova, Cukrarna… ?
Dokumentacija
Rembrandtova razstava grafik je za naše razmere dobra in vredna ogleda, a odpira vprašanje, kaj Narodna galerija sploh lahko dobi iz mednarodnega prostora, zlasti pa od tam, kjer bi bila že zavarovalnina del previsoka ?
Rembrandt – Starec, ki si z dlanjo zastira oči, 1639
Ali bi Narodna galerija lahko dobila nekaj izvirnih Segantinijevih slik in naredila primerjalno razstavo s slikami Ivana Groharja ? Težko, če pomislim, da ob veliki Dürerjevi retrospektivi v Nürnbergu, ki sem si jo nekoč šel iz Bayreutha ogledat, niso uspeli pridobiti kar treh slikarjevih mladostnih avtoportretov.
Dürerjev avtoportret v Pradu
Najprej svoje slike ni posodila Alte Pinakoteke iz Münchna, posledično ne druge slike pariški Louvre in potem še madridski Prado. Ob vhodu smo gledali le plakate teh odsotnih del. Obiskovalcev pa je bilo vendarle kar 380.000.
Rembrandt – Trije križi
Podobno je bilo z razstavo Caravaggovih slik v Rimu leta 2010 (Scuderie del Quirinale), ko jim jih je uspelo prodobiti le 24, (od sicer 64 vseh doslej evidentiranih in priznanih kot njegovih slik ali od 26 znanih v samem Rimu), a je bilo obiskovalcev kar 583.000. Sam sem se takrat akreditiral mesec dni pred napovedanim dnevom in uro prihoda, tako da sem bil ob prihodu v manjši skupini pri vhodu in seveda na spisku, drugi pa so čakali v 200 m dolgi vrsti. Takih vrst za kakšno razstavo v Ljubljani ne bo nikoli.
Rembrandt – Školjka
Žal v takem kontekstu turističnega obiskovanja oziroma neobiskovanja nacionalnih kulturnih ustanov ni pričakovati kakšnih bistvenih sprememb v glavnem mnestu. Ljubljana lahko dobi le malo iz mednarodne zakladnice. Recipročnega zanimanja namreč ni, sicer bi v zadnjih 30 letih imeli v tujini na desetine razstav slovenske zgodovinske in sodobne umetnosti, a jih je bilo v resnici malo, nekaj največjih povezanih z jugoslovanskim socializmom ali Jugoslavijo in njeno likovno dediščino (Rim, New York). Narodna galerija je sicer prišla v Pariz, a brez velikega uspeha, pa v Villo Manin v Italiji in na Češko, že za Dunaj tam ni velikega zanimanja, čeprav se je govorilo o razstavi v galeriji Spodnji Belvedere. Eno razstavo sodobne slovenske umetnosti z naslovom Die Magie der Kunst – Protagonisten der slowenischen Gegenwartskunst 1968 – 2013 je sicer za Dunaj pripravil Aleksander Bassin v Künstlerhausu, potem ko je bila na ogled v Italiji (Villa Manin) in je zatem obiskala še Zagreb, a je bilo obiskovalcev na Dunaju menda le okrog 90 na dan) (v Ljubljani si Rembrandta dnevno ogleda okrog 300 ljudi).
Bomo videli kako bo z razstavo IRWIN – NSK v Düsseldorfu ?
Spominska knjiga
Kulturna politika EU praktično ne obstaja, a to očitno nikogar ne moti, kaj šele, da bi protestiral. Potem pa se čudijo, kako hitro Evropa izgublja svojo kulturno identiteto, kaj šele njene jezikovne in narodne manjšine. Nekaj malega je prispevkov za obnovo kulturne dediščine, nekaj za festivalsko glasbeno dejavnost, a evropskega kulturnega sektorja ni, prav tako ni podatkov, koliko denarja na leto gre iz celotnega proračuna EU (Skupne obveznosti znašajo 186,6 milijarde EUR, skupna plačila pa 168,6 milijarde EUR). Jasno, da bistveno manj od 1 %. Evropa bo sama sebe kulturno ubila.
Rembrandt – Avtoportret
Razstave mora nekdo plačati oziroma kupiti, dela zavarovati, potreben je varen prevoz, varovanje… Treba je imeti primeren prostor, ki ga Ljubljana nima, niti v Narodni galeriji, ki je razstavno v bistvu zelo skromna. V takih prostorih Rembrandtovih razstav ne delajo nikjer. Tu smo bili lahko hvaležni Muzeju Rembrandtovi hiši v Amsterdamu in veleposlaništvu Kraljevine Nizozemske za dobrohotno sodelovanje.
Ljubljana mora računati na zelo močno razstavno konkurenco med Dunajem in Milanom, med Zagrebom in Münchnom. V tem trenutku je več tujcev (včeraj) v ljubljanski Moderni kot Narodni galeriji. Vsi pridejo zgolj individualno.
V spominski knjigi pred vhodom na Rembrandtovo razstavo je bilo ogromno pohval, a tudi opomb, še posebej na neustreznost “spremljevalnih” slik domačih in tujih slikarjev, na katere naj bi Rembrandt vplival (Ivana Kobilca – Holandka, Fran Vesel – Glava starca z belimi lasmi, Zoran Mušič – Avtoportret ali celo Martin Johann Schmidt ali Kremser Schmidt).
Še od jutri do nedelje zvečer imate čas za ogled Rembrandtovih grafik. Ponujajo vam celo 10 lup za brezplačno uporabo in ogled nekaterih manjših detajlov.
Marijan Zlobec