Koncert Kraljevega komornega orkestra Valonije z izvrstnim flavtistom Massimom Mercellijem in dirigentom Vahanom Mardirossianom sinoči v Križevniški cerkvi je potekal v vremenskih pogojih, ki so nekaterim obiskovalcem, čeprav so že imeli vstopnice, preprečil prihod v Križanke, saj je bila nevihta, kot še marsikje po Sloveniji, prehuda. Čeprav je bil koncert razprodan, je ostalo še precej sedežev prostih, a razpoloženje občinstva se je stopnjevalo v zadovoljstvo vseh, tako da smo pri solistu ob koncu prvega dela dočakali dva dodatka, pri orkestru v drugem delu pa enega.
Massimo Mercelli v Križevniški cerkvi, vse fotografije Marijan Zlobec
Kraljevi komorni orkester izhaja iz Valonije, kulturno bogatega in zgodovinsko pomembnega dela Belgije. Redno nastopajo na prestižnih prizoriščih po celotni regiji, vključno s Palačo lepih umetnosti v Charleroiju in Valonsko kraljevo opero v Liègu. V preteklih letih je orkester sodeloval z nekaterimi najbolj priznanimi glasbeniki, med drugim z Martho Argerich, Mario João Pires in Maximom Vengerovom. Že več kot dvajset let je tudi partner mednarodnega glasbenega Natečaja kraljice Elizabete v Belgiji in redno sodeluje z Glasbeno kapelo kraljice Elizabete ter na številnih belgijskih in mednarodnih festivalih.
Dirigent Vahan Mardirossian
Vahan Mardirossian je nedavno prevzel mesto glasbenega direktorja Kraljevega komornega orkestra Valonije, že več kot desetletje pa opravlja tudi enako funkcijo pri Nacionalnem komornem orkestru Armenije (NCOA). Mardirossian kot pianist in dirigent združuje dve strasti, saj hkrati igra in dirigira največje klavirske koncerte, kot solist pa je nastopal pod vodstvom uveljavljenih dirigentov, kot so Kurt Masur, Kristjan Järvi, Yataka Sado, John Axelrod in Yuri Ahronovič ter posnel več zgoščenk Schuberta, Brahmsa, Bacha, Händla, Beethovna, Tanguya in Mulsanta.
Massimo Mercelli je priznani italijanski flavtist, dirigent in glasbeni pedagog. V Rimu rojeni umetnik je že v mladosti odkril svojo ljubezen do flavte in se podal na glasbeno pot, ki ga je popeljala na največje svetovne odre. Tekom svoje kariere je sodeloval z najzanimivejšimi skladatelji našega časa, kot so Krzysztof Penderecki, Sofia Gubaidulina, Philip Glass, Michael Nyman, Luis Bacalov, Ennio Morricone, Nicola Piovani, Gabriel Prokofiev, Richard Galliano in Giovanni Sollima, ki so zanj napisali nova dela. Novembra 2018 je bil tudi edini Italijan, povabljen k udeležbi na festivalu ob 85. rojstnem dnevu Krysztofa Pendereckega v Varšavski filharmoniji. Mercelli se je s Pendereckim osebno vrsto let dobro poznal, zato ne preseneča izbor Sinfoniette za flavto in godala št. 2, ki jo je med drugim izbral za svoj nastop v Ljubljani.
Massimo Mercelli pred Slovensko filharmonijo pred leti, foto Marijan Zlobec
Mercelli je v Ljubljani že večkrat gostoval in vsakokrat znova pokazal svojo aktualnost, izvajanje svetovnega sočasnega repertoarja, predstavil mnoga nam še neznana dela in s tem opozoril, da sodobna glasba za flavto niti najmanj ni v krizi, ampak znova in znova odpira nove svetove, kar doživljamo v glasbenem svetu z mladimi flavtisti tudi v Sloveniji, kjer je ravno flavta najbolj priljubljen inštrument.
Massimo Mercelli in John Malkovich lani v CD, foto Marijan Zlobec
Med njegovimi zadnjimi gostovanji naj se spomnimo njegovega nastopa na koncertu z naslovom Glasbeni kritik z Johnom Malkovichem lani v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Kritiško glasbeni potpuri na ramenih ostarelo ležernega Johna Malkovicha
Mercelli je organizacijsko in programsko povezan z mednarodnim glasbenim festivalom Emilia Romagna. Festival letos od 1. julija do 8. septembra poteka že triindvajsetič na okrog 30 lokacijah, med drugim v Bologni, Ravenni, Ferrari, v mestu Forlì–Cesena, v različnih cerkvah, v gradovih in palačah ter v parkih.
Mercelli kot progresiven flavtist in glasbenik kompleksnega značaja, pa tudi poslanstva, je za tokratni ljubljanski koncert izbral dela, ki bi jih na kvizu nihče ne uganil.
Krzysztof Penderecki: Sinfonietta za flavto in godala št. 2
Michael Nyman: Koncert za flavto in godala št. 2
Giovanni Sollima: Contrafactus
Kot rečeno je bil Penderecki za Mercellija zgodnejša osebna izkušnja, zato ne preseneča izjava po koncertu, da je njegovo Sinfonietto za flavto in godala št. 2 po vsem svetu izvedel že več kot tridesetkrat, čeprav je delo eno izmed skladateljevih zadnjih.
Napisano je v štirih stavkih: I. Notturno: Adagio, II. Scherzo: Vivacissimo, III. Serenade: Tempo di valse, IV. Abschied: Larghetto. Pozna se nekakšna nostalgičnost po minulih obdobjih, a ne avantgardnih, revolucionarnih, ampak po občutjih, izpovedih, emociji, spevnosti, melodičnosti, kar opazimo takoj na začetku s flavtistom solo in dialogom s koncertnim mojstrom. V nadaljevanju zaslišimo temperament, kot da bi šlo za kakšen Šostakovičev daljni vpliv, v nekaj taktih začutiš celo Albana Berga z glasbo iz Wozzecka…
V Vivacissimu se pokaže skladateljev smisel za dinamiko, ritem, sinkopirano solistovo igro, elegantno, a hkrati hitro spremljavo, tako da smo prvič spoznali vse zvočne in interpretativne kvalitete gostujočega odličnega Kraljevega komornega orkestra Valonije. Takoj zaslišiš gostoto zvoka in opaziš kvaliteto samih inštrumentov, na katere igrajo. To je skupaj dvanajst godalcev. Te podrobnosti so se seveda najbolj pokazale pri Čajkovskem, a smo jih opazili že takoj. V Serenadi, ki je označena kot Tempo di valse, je valčka manj od pričakovanj, a nekaj namigov na ples vendarle je, prevladuje pa miren dialog med solistom in godali. Sklepni Larghetto pokaže Pendereckega kot umirjenega, spokojnega skladatelja, ki se poslavlja s plemenitim spoznanjem o svojem doseženem umetniškem poslanstvu in cilju.
Mercelli in dirigent Vahan Mardirossian, ki je ves večer dirigiral zelo sugestivno, energično, kompaktno, z muzikalnostjo in temperamentom, sta koncert takoj nadaljevala s Koncertom za flavto in godala št. 2 Michaela Nymana približno iz istega časa nastanka kot delo Pendereckega. Nyman začne nekako romantično s flavto solo, nadaljuje s počasnim dialogom, opazne so nekakšne lestvične dvigajoče se melodične pasaže, ponekod prepoznamo filmični glasbeni nastavek, najraje japonskega melosa. Veliko je prefinjenosti in umirjenosti, skorajda “eksotičnosti”, kot je pri Nymanu ne bi pričakovali. Od flavtista interpretacija zahteva določen intelektualni in emotivno naboj hkrati, kar pomeni glasbeno zrelost, ravnovesje, duhovne kvalitete. Morda bi lahko govorili o določeni osebni refleksiji o sebi in svetu. Mercelli se s svetovno ponoramsko koncertno izkušnjo bolj dotika tistih glasbenih prvin, ki izstopajo; pri svojem igranju pomisli na nekaj nadčasovnega, a mora to znati pokazati. Orkester je bil pri spremljavi ves čas zelo umirjen. Solistova postavitev med same godalce na sredino, ne pa pred nje, se je izkazala kot boljša poteza.
Za konec prvega dela koncerta si je Massimo Mercelli izbral še delo sodobnega italijanskega skladatelja Giovannija Sollime (r. 1962) z naslovom Contrafactus iz leta 2000. Skladbo začne flavtist sam bolj refleksivno, s kar dolgim solom, v katerem poslušamo lepoto flavte, kot pride v Križevniški cerkvi do polnega izraza, še posebej ko je polna in je odmeva malo. Spremljava orkestra je zelo tiha, a napeta, intenzivna, za kar poskrbi odlični armenski dirigent. Komu ali čemu naj bi služil naslov ali njegov pomen kot proti dejstva, je težko reči, saj gre pravzaprav za nesmisel; če je nekaj fakt, je pač to, ne proti dejstvo.
Morda se razlaga odkrije v drugem delu kompozicije, ki se bistveno spremeni, tako v zelo inventivnem in ritmično razgibanem tempu, ki ga plemenitijo vse bolj izrazita, skorajda agresivna godala, medtem ko je solistov tempo v nekaj taktih v bistvu že skoraj jazzovski, po strukturi pa morda pomislimo na kakšen orientalski vpliv (ritem), k čemur prispeva kontrabasistovo udarjanje na inštrument z odprto dlanjo. Flavtist dobiva novo funkcijo, vodilno, povezovalno, nenehno naraščajočo, ki pa jo mora podpirati igranje orkestra. Kontrastnost daje sijajen zvočni vtis, ki v križevniškem ambientu širi izrazno panoramo do efektnega konca.
Po aplavzih in ovacijah je Massimo Mercelli najprej zaigral še slavno Badinerie iz Bachove Druge suite, po navdušenju občinstva pa še Debussyjev Syrinx.
Drugi del koncerta je v celoti pripadal Petru Iljiču Čajkovskemu, in sicer morda manj znani ali izvajani kompoziciji Spominek iz Firenc, op. 70. Delo je vse prej kot “ilustrativno” in v njem ne iščemo niti Michelangela, niti Botticellija, kaj šele Donatella ali Brunelleschija… Kot da bi se Čajkovski s svojih italijanskih popotovanj (v Benetkah sem videl nekaj vzidanih spominskih plošč na pročeljih hiš, kjer je za kratek čas stanoval), najraje vračal nazaj ali domov.
Formalno je Spominek sestavlje iz štirih stavkov: Allegro con spirito, II. Adagio cantabile e con moto, III. Allegretto moderato in IV. Allegro con brio e vivace. Napisan je sicer za godalni sekstet. Že v prvem stavku Allegro con spirito opazimo vso energičnost, ki jo morajo takoj pokazati godalci, a hkrati prefinjen solo prvega violinista. V Križevniški certkvi je Kraljevi komorni orkester Valonije nenadoma še bolj zažarel v vsej svoji izrazni in interpretativni, zvočni celosti, ker se je Čajkovski pokazal kot precej epski skladatelj, čeprav raznorodne motivike, iz drobcev različnih tem, med katere pa se nekatere večkrat ponovijo, že skoraj kot kakšen ritual, vedno bolj dinamičen, zvočno kar agresiven ter v vedno hitrejšem tempu in bi v njem težko prepoznali kakšno mediteransko Toscano.
Drugi stavek Adagio cantabile e con moto začenja dolgi violinski solo ob pizzicato spremljavi, v melodijah je nekaj nostalgije ali morda hrepenenja.
Tretji stavek Allegreto moderato je uvodoma zelo ognjevit, sledi violončelo solo, spet s pizzicato spremljavo, nekaj bolj mirnih, akordično bogatih mest, ki poudarjajo eno vodilno melodijo. Ta se večkrat ponovi. Dirigent Vahan Mardirossian je bil tu izredno sugestiven in do glasbenikov zahteven, tako da se je njihovo igranje vedno bolj intenziviralo, v hitri sklepni pasaži pa so pokazali pravo briljantnost, kot je nismo v Križevniški cerkvi slišali že zelo dolgo. Izjemen finale.
Zadnji stavek Allegro con brio e vivace začenja skorajda v duhu kakšne ruske ljudske pesmi in s pridihom plesa, ki pa bi ga lahko našli še nekje v Toscani. Tudi tu se tempo stopnjuje do skrajnih zahtevnosti izvedbe, tako da je konec naravnost orgastičen.
Po dolgih aplavzih in ovacijah so dodali pri nas morda še ne slišano skladbo Plink, Plank, Plunk ! Leroya Andersona v aranžmaju Williama Zinna. Plesna, sinkopirana, bogata s pizzicati je glasba veselo razpoloženjska, na nekaj mestih se pojavijo v ustih nastopajočih žvižgi, ki pa se jim s svojimi žvižgi na dirigentovo povabilo pridruži še občinstvo.
Marijan Zlobec