Odkar so za Bežigradom v Ljubljani odprli novo Galerijo Bažato, in to na lokaciji, kjer je bil prej servis Gorenje v sklopu Astre arhitekta Savina Severja, se je ta predel mesta likovno razstavno še okrepil, saj je tam več še drugih galerij, kot Bežigrajska 1 in 2, Generali, Krka… Galerija Bažato je zasebna in izvira iz Goriških Brd. Sedanja razstava ima naslov Čas na poti.

Sodelujoči na razstavi, fotografije Marijan Zlobec

“Odkar pomnim, smo imeli doma poseben odnos do likovne umetnosti. Vcepil nam ga je moj oče Marjan, ki je bil sicer profesionalni fotograf. Svojo idejo je uresničil v Goriških Brdih z ustanovitvijo Hiše umetnikov Bažato, prostora, namenjenega delu in ustvarjanju umetnikov. Po njegovi mnogo prezgodnji smrti smo se v družini odločili, da z uresničevanjem ideje nadaljujemo tam, kjer jo je oče končal.

Razstava Čas na poti

Likovne delavnice, ki so se v Hiši umetnikov Bažato vrstile skozi leta, so mi izostrile okus in odnos do likovne umetnosti. Nastala je nova, še drznejša ideja. Dolgoletna želja po galeriji je pred kratkim postala resničnost.

Jelka Flis – “Permutare 22/23”, 2022, 5 x 80 x 80, akril in žamet na platno

Za to priložnost se zahvaljujem vsem umetnicam in umetnikom, ki so prihajali v Hišo umetnikov Bažato na Hum in v njej ustvarjali. Brez njih se ideja in želja, povezana z odprtjem galerije, ne bi uresničila. In z njo nov začetek in novi izzivi.

Matjaž Bažato

Aleksij Kobal – Sky (posvečeno Ryuichi Sakamoto), 2023, 100 x 150 cm, digitalna monotipija, akril, olje na platnu

Galerija Bažato želi prestavljati dela umetnic in umetnikov skozi njihov ustvarjalni proces, jih avtorsko predstavljati, razčlenjevati in prikazati njihovo specifiko ter osebno dojemanje sveta skozi fuzijo realnega in irealnega z vsemi njihovimi ustvarjalnimi pristopi. S svojo usmeritvijo želijo poudariti prepoznavnost umetniškega potenciala izbranih umetnic in umetnikov, postati središče sodobnih umetniških praks ter s premišljenim, natančnim, hkrati pa ambiciozno zastavljenim programom predstaviti raznoliko, poučno in navdihujoče domače in tuje umetniško področje.

Ana Sluga

Izbor umetnic in umetnikov Galerije Bažato ne pomeni le selekcije na osnovi kakovosti, pač pa nudi vpogled v različne produkcije in likovne pristope umetnikov starejše in mlajše generacije, s katerimi galerija sodeluje, jih promovira in z njimi raste ter jih želi popeljati v mednarodni umetniški prostor v obliki sodelovanja z galerijami tako doma kot v svetu in z udeležbami na mednarodnih umetniških sejmih. (Iz programske usmeritve kustosinje Nine Jeza).

Ivo Prančič

Program je Galerija Bažato začela s kolektivno razstavo svojih članov, potem pa z razstavami, ki so predstavljale vez med slovensko in sosednjo hrvaško likovno kulturo ter z več samostojnimi razstavami. V ospredju je prvih šestnajst hišnih umetnikov, ki se jim v zadnjem času pridružujejo še novi člani, tako da je vez med njimi in galerijo večja, saj so njihova dela trajneje dostopna zbiralcem, kupcem, za razne druge razstave in promocije. Galerija na svoji spoletni strani namreč omenja, da hrani že 358 del.

Milan Erič – Brodolom (diptih), 2022, 120 x 80 in 120 x 100, akril in razpršilo na platnu

Razstava Čas na poti s podnaslovom Umetniki Galerije Bažato, ki so jo odprli sinoči, predstavlja zadnje umetniške rezultate njenih članov. Med umetniki so avtorji starejše generacije, ki so se v svojih začetkih spopadali z avantgarnejšimi likovnimi praksami v tujini, saj so bili priča odpiranju normalnega pretoka informacij in praks, in umetniki mlajše generacije, ki so v sodobnih medijih prepoznali globalno sredstvo sporazumevanja in enakovredno segajo v dogajanja tako doma kot v velikih centrih. Večinoma gre za že zelo znane ustvarjalce.

Samostojna razstava Iva Prančiča

Ob predstavitvi slik akademskega slikarja Iva Prančiča, ki je v Galeriji Bažato že imel samostojno razstavo z naslovom Paratimija, se kaže njegova monumentalna abstrakcija, nabita z ustvarjalno energijo, osebnostno močjo, odprtostjo, v barvah temnejši karakter, vse pa dokazuje izziv in dialoškost z vsakokratnim gledalcem.

Ivo Prančič pred svojim triptihom Brez naslova, 2022 – 2023, 130 x 271 cm, olje na platnu

Slikar Gustav Gnamuš se predstavlja z najnovejšo abstraktno sliko Bleščanje, ki dokazuje njegovo dolgoletno ustvarjalno formo, energijo, kontinuiteto barvnega razmišljanja in dojemanja monokromizma kot intimo, avtorefleksijo in prav tako pogum, ki ga je slovenska javnost že zdavnaj odkrila in mu dala priznanje.

Andrej Brumen Čop

Andrej Brumen Čop je v nekaj slikah, ki so očitno nastajale skozi daljše obdobje med 2008  in 2023 oživil svojo subtilnost z mnogimi drobnimi simboli, kot jih mora pazljivi gledalec opazovati in odkrivati ter ugotavljati, ali so npr. vrtnice na sliki res samo rože ali še kaj ?

Milan Erič ob svojem diptihu

Milan Erič se je izkazal še posebej s svojim “lunarnim” diptihom, postavljenim v kot tako, da tvori geometrijsko, prostorsko videnje dveh slik v barvnem ali svetlobnem kontrastu, kot da bi šlo dejansko za “temno” in “svetlo” plat Brodoloma, ki seveda ni ladijski, ampak planetarni.

Robert Černelč – Enter the Void 3, 2022, 150 x 400 cm, akril na platnu

Robert Černelč ima največjo samostojno sliko na razstavi in nasploh pokaže vedno večji ustvarjalni naboj ali energijo, ki pa v samem izrazu, se pravi avtorskem stilu ali osebni prepoznavnosti še nima tako jasne identitete, kot bi so jo želeli.

Razstava Čas na poti

Lepo presenečenje razstave je slikarka Jelka Flis, tako po uporabi kombinacij prevladujoče rdeče barve in kot kontrast črne, oblikovane v posebej občutljivo geometrijsko abstrakcijo, ki naredi  veliko dvodelno skiko, prav tako postavljeno kotno, kot vrhunsko slikarsko dekoracijo.

Katalogi razstav v Galeriji Bažato

Aleksij Kobal je tokrat bolj minoren, z dvema zelo majhnima študijama in eno večjo sliko z enakim motivom, vse kot posvetilo Ryuichi(ju) Sakamoto(ju), japonskemu skladatelju, producentu, aranžerju, solistu in članu različnih ansamblov, avtorju filmske glasbe, animiranih filmov in video igric, ki je 28. marca letos umrl. Morda je v največji sliki res nekaj japonske subtilnosti.

Razstava

Uroš Weinberger je tokrat predstavljen s precej manjšima in starejšima slikama (Modern Savages, A Camp Jesus Documentary, 2016), kot jih je ustvaril v zadnjih letih in so s svojo enkratno monumentalnostjo ter motiviko iz sodobnega civilizacijskega sveta (mest, naseljene pokrajine, plaž) ljubitelje umetnosti kar fascinirale.

Uroš Weinberger – A Camp Jesus Documentary, 2016, 100 x 111,5 cm, olje na platnu

Kipar Mirko Bratuša išče nov in nov kiparski izraz, ki pa bo težko presežen glede na njegove slavne figure in njihove povezave v kompleksne prostorske postavitve, kot jih je že pokazal na Beneškem bienalu in na drugih razstavah, čeprav v ne ravno idealnih prostorskih razmerah ali postavitvah.

Mirko Bratuša – Jezik, 2020, 90 x 100 x 120, bron in nerjaveče jeklo

Maruša Meglič –  Mamugna Antes Bragadino, 2017, 100 x 135 x 3 cm

Med mladimi slikarkami je monokromno slikarstvo Maruše Meglič še v razvoju ali iskanju nečesa, kar bi bilo takoj osebnostno prepoznavno. Podobno je s tremi slikami Boruta Popenka iz let 2021 in 2022. Geometrijskost, kompozicija, izbor barv je en vidik, a od tu je treba še naprej.

Borut Pepenko – Prepih, 2022, 96 x 81 cm, akril na platnu

Robert Lozar – Cold Cold Ground, 2022, 200 x 160 cm, olje na platnu

Robert Lozar je z eno sliko, ki jo je pokazal že poprej, v Moderni galeriji, kompozicijsko močan in privlačen, še posebej, ker slika naredi vtis skulpture.

Gustav Gnamuš – Bleščanje, 2023, 200 x 200 cm, akril na platnu

Nika Zupančič je z dvema manjšima: sivo ter črno sliko Mala smreka (Smreka II) in Vertikalna črna I iz leta 2016 slabša kot se je pokazala v kasnejšem razvoju in dosegla dosedanji vrh na nedavni razstavi v Moderni galeriji kustosa Andreja Medveda z naravnost monumentalnim kolažem štiridesetih slik, ki so zavzele vso steno v največji dvorani.

Mitja Ficko – Jumbo, 2019 – 2020, 80 x 70 cm, olje na platnu

Mitja Ficko je prav tako precej minoren in se mora predvsem sam pri sebi vprašati, kaj kot slikar v zadnjem času želi, saj je na zadnji razstavi v Galeriji Equrna pokazal manj od pričakovanega, podobno vprašljivo je bilo njegovo slikarsko sodelovanje z veliko močnejšim in boljšim slikarjem Markom Jakšetom.

Robert Šimrak – Trezor, 2015, 120 x 120, akril na platnu

Bolj zanimiv je zagrebški slikar Robert Šimrak (1967) z dvema slikama iz leta 2015 (Krevet, Trezor), ki v bistvu atomizirata sodobni svet z elementi stripa ali animacije ter posebnega rjavega in črnega kolorita.

Iz zagrebškega slikarskega sveta je na razstavi prisoten še Zlatan Vrkljan (1955)  s sliko Vrt iz leta 2021. Ta pa je iz širšega motivnega cikla, kot ga je v Galeriji Bažato predstavil na samostojni razstavi z naslovom Vrtovi za lirične pesnike maja letos. Cikel je nastajal v letih 2020, 2021 in 2022 in verjetno še ni končan.

Jane Štravs – NYC # 14, 2006/2009, arhivski digitalni print

Med fotografi sta kot člana Galerije Bažato zastopana Jane Štravs in Milan Pajk, oba s starejšimi, arhivskimi fotografijami iz časa med  1974/1976, 2006 in 2010. Morda je najboljša Štravsova fotografija NYC#14 z motivom propadlega avtomobila na smetišču.

Med slikarji so prisotni še Ana Sluga s svojo najnovejšo sliko ženske v kopalkah, v kateri bi pomislili na njen avtoportret, vedno odlični slikar Oto Rimele z le eno sliko O – 5 iz leta 2018 v njegovem povsem svojskem ter prepoznavnem stilu. Prav tako z najnovejšo veliko sliko Brez naslova je prisoten Marjan Gumilar, bolj neopazen pa Jurij Kalan s svojo najnovejšo Ajdo.

Marijan Zlobec