Svetovno znana katalonska gledališka in multimedijska umetniška skupina La Fura dels Bausn je sinoči zaključila svoje tretje gostovanje na Ljubljana Festivalu s še drugo predstavo Pastorale za planet. Iz Ljubljane se najprej vrnejo domov v Barcelono, nato pa gostujejo v Kanadi, Mehiki in na Kitajskem. Medtem ko je bila prva predstava Biti ali ne biti svetovna premiera in se bo 71. Ljubljana Festival vpisal v zgodvino njihovih praizvedb ter na zemljevid gostovanj, je Pastorala za planet stara nekaj let.
Uvod je bil še zelen, vse fotografije Marijan Zlobec
Režiser Carlus Padrissa je po predstavi v Poletnem gledališču v Križankah povedal, da je bila doslej najbolj slikovita in markantna predstava na otoku na Sieni v Parizu.
Osredni stolp igra variantno vlogo Babilonskega
V Ljubljani na 71. Ljubljana Festivalu je sodeloval Simfonični orkester RTV Slovenija pod dirigentskim vodstvom mladega in zelo nadarjenega, da ne rečem odličnega dirigenta Josepa Vicenta, v samem orkestru pa so se izkazali prav tako odlični solisti (klarinet, flavta, oboa, violina), vsi pa so znali povezati različne kompozicije v smiselno povedno ali celo pripovedno celoto. Posebnost je bil sam konec, po glasovanju občinstva v Križankah preko aplikacije na pametnih telefonih, ko se je bilo treba odločiti o tem, ali so glede usode ter prihodnosti planeta Zemlja optimisti ali pesemisti.
Poudarek je na središčni vertikalni osi
Glasovanje je pokazalo, da je bilo 70 % glasovalcev za optimizem oziroma je izrazilo svoj optimistični pogled na svet, 30 % pa pesimistov. Kot rezultat je potem sledil program, ki je v glasbi ilustriral izglasovani optimizem; to je bila Webrova Kavatina iz opere Oberon. Ker pa je organizator menil, da bi občinstvo rado slišalo, kaj bi bilo, če bi zmagal pesimizem, smo “ilustrativno” slišali še Webrovo Molitev iz opere Oberon v izvedbi ves čas odlične belgijske sopranistke Sophie Karthäuser. V programu je bila predvidena še ena “pesimistična” kompozicija, to je prav tako Webrova Nevihta iz opere Oberon, ki pa je niso zaigrali, saj očitno pesimizem ni bil tako izrazit in seveda ni zmagal.
Skrivnostno izginjanje pod planjavo
Predstava Pastorala za planet je multimedijska; vključuje glasbo, scenografijo, kostume, video, koreografijo, določeno vsebino ali tekst, ki je bil viden na omenjeni telefonski aplikaciji, prostorsko gibanje štirih plesalcev med občinstvom, na odru, stranskih balkonih, seveda povsod na odru ter posebnih sestavljenih in razstavljenih scenskih elementih, vertikalnih, horizontalnih, gibljivih, krožnih… Križanke so se ponovno izkazale kot večdimenzionalen ali celovit programski ter scenski prostor. Video projekcije so bile krožne, vidne na steni Srednje šole za oblikovanje in fotografijo ter na nasprotni strani na platnu, ki je bilo postavljena kot viseča ogromna planjava od strehe navzdol, ki v bistvu brani avditorij pred morebitnim dežjem in vetrom, tu pa je vse izpadlo kot ambientalna, povezovalna, programska in vsebinska izraznost z veliko prepričljivostjo.
Osrednje so štiri igralske figure
Video projekcije so gibljive, v nekem smislu potujejo, se dvigajo, spuščajo, krožijo, imajo določen ritem, prav tako spreminjajo barve in naredijo zaželjeni efekt. Video in avdiovizualni ustvarjalci so podpisani kot Studio Eyesberg. Vse je potekalo gladko tekoče in vsebinsko določeno. Poseben efekt so imele projekcije nekaterih recimo temu afriških živali, ki počasi izumirajo, kot nosorogi, leopardi, zebre, sloni, opice… Človek uničuje svet kot celoto. Poudarjena je bolj kritika kot možna rešitev. Izglasovani optimizem je tako bolj pomenil priznanje predstavi kot dejanski usodi Zemlje, bi se dalo pomisliti.
Z dolarji ne moreš kupiti vsega
Predstava je formalno razdeljena v dva dela ali dejanji, a v resnici je potekala brez odmora za odhod občinstva iz avditorija; bilo je le nekaj minut predaha za vse nastopajoče. To je bilo logično, saj v Pastorali za planet ne gre za kakšno romaneskno zgodbo, bolj je razvidna kritična panorama, čeprav ne tako izrazitega eksistencialističnega tipa kot smo jo doživeli v predstavi Biti ali ne biti.
Avtomobilizem se konča na odpadu
Umetniški vodja in režiser Carlos Padrissa je že z izborom skladateljev, osredotočenih na Ludwiga van Beethovna, Carla Marie von Webra, Antonina Reiche, Juliusa Rietza in Fanny Mendelssohn Hensel, se pravi iz konca 18. in prve polovice 19. stoletja, povezanih v nekakšen avtorski potpuri, ki so ga motivno kot kontrast presekale še glasba španske ljudske pesmi ter ukrajinske ljudske pesmi, pa tradicionalna pesem etnične skupine Fangov iz Ekvatorialne Gvineje. Najboljši kontrast je bil nastop ukrajinskih etno ali ljudskih pevk, kar je nam bližje, če se spomnimo kakšnih Slovenk v Reziji…
Igralec v avditoriju
Izbor glasbe je bil zelo poseben, vsaj v prvem delu precej dramatičen, nevšečen, nepopularen, čeprav je šlo za znane skladatelje in skladateljico. Tako smo poslušali Beethovnovo Introdukcijo k baletu Prometejeva bitja op. 43, Reichovo Nevihto iz kantate Lenore, Rietzovo Uverturo Hero in Leander, op. 11, Webrov Des Feindes Spott, iz kantate Boj in zmaga, op. 44, drugi stavek iz Beethovnove Sedme simfonije in Hero in Leander za glas in orkester Fanny Mendelssohn Hensel, z nastopom dramatične sopranistke Sophie Karthäuser, ki je fascinirala s sijajno barvo glasu, poglobljeno izraznostjo in igralsko suverenostjo v težkih scenskih legah.
Igralci med poslušalci
Šele drugo dejanje je bilo posvečeno v naslovu povedani Pastorali za planet z izvedbo celotne Šeste simfonije v F – duru, op. 68, Pastoralne Ludwiga van Beethovna. Skladatelj v petih stavkih simfonije prav gotovo ni imel kakšnih “podnebnih” vtisov v smislu sodobnih klimatskih sprememb in iz njimi planetarne usode. Če je bila simfonija dokončana leta 1808, je jasno, da takrat kakšnih ekoloških refleksij še ni bilo.
Nam grozi kataklizma ?
Bile pa so romantične, “viharniške”, če pogledamo same vsebinske oznake simfonije: Prebujanje veselih občutkov ob prihodu v deželo, Prizor ob potoku, Veselo druženje podeželja, Grom, nevihta in pastirska pesem, Veseli in hvaležni občutki po nevihti. Vrhunec dramatičnosti je v četrtem stavku.
Variante apokalipse
Režiser Padrissa je s tem malo liriziral dramaturški lok predstave in ji je, spet kot je pokazalo glasovanje, bolj optimiziral kot jo zapeljal kakšni planetarni kataklizmi naproti. Seveda se kataklizma lahko zgodi kadarkoli; zadošča, da pomislimo na cunamije, kaj šele možni premik več tisoč kilometrov širokih zemeljskih plošč pod Tihim oceanom, ki bi jih zamajal kakšen večji potres in bi se oceani premaknili tako, da bi morje zalilo Evropo do višine dveh kilometrov. (O tem sem pred leti videl študijo nekega slovenskega znanstvenika, strokovnjaka za podvodno planetarno geografijo; Zemlja je bolj krhka, kot vemo). To, da bodo čet 50 let pod vodo obale v Portorožu, Bernardinu, Piranu, Izoli, delu Kopra…, je še najmanj, kar nas čaka.
Dinamičnost odrskega dogajanja je povezana z glasbo
Padrissov koncept predstave pa vendarle ni bil ilustrativen v smislu kakšnih fotografskih objav v National Geographic in fotografija kot samostojen medij v njegovi predstavi ne nastopa, kar je prav. Je pa bila aktivna računalniška grafika, kot sta jo oblikovala Jordi Masso in Miquel Donat, medtem ko je bil videorežiser Jose Vaalina.
Človeštvo je kokošnjak
Koliko se je koreografija prepletala s samo režijo, vesta le koreografinja Mirela Romero in sam Padrissa, ker se vsebinsko obe funkciji povezujeta ali dopolnjujeta.
Mit Prometeja
Scenograf in ilustrator je bil Mihael Milunovič. Bil je nekakšen konstruktor, z “mašinerijo”, v kateri se je dalo razbrati nekatere elemente iz bolj kozmonavtskega, raketnega sveta, čeprav ne v ilustrativnem ameriškem ali ruskem smislu. Vse se mora premikati, se plaziti, plavati v zraku, krožiti, prehajati iz enega položaja v drugega, celo aludirati na nekatere antične motive.
Nosorogi so ogroženi
Tu bi bil še najbolj prepoznaven mit o vklenjenem Prometeju. Po zgodbi je Zevs ukazal prikovati Prometeja na osamljeno pečino Kavkaza, kamor prihaja Zevsov orel in Prometeju kljuje drobovje. Tu vidimo vklenjenega Prometeja in orla, ki se zaganja vanj, potem ko kroži v zraku po avditoriju, kar pomeni, da ga nekdo nosi na visoki palici ali tankem drogu. Orel je kar se da nasilen, a Prometej zmaga in se znebi ogromnih verig, ki padejo na tla. Dalo bi se pomisliti, da so vse svetleče se “verige”, ki nastopajo tako ob stolpu kot razvlečene na odru pravzaprav Zevsovega izvora ? To orlovo napadanje je morda celo dramatični vrh predstave.
Ogrožene živali
Struktura oseb oziroma štirih nastopajočih: Quico Torrent, Adriana de Montserrat, Tamara Ndong, Ferran Piana, tako kot pri Biti ali ne biti, nima definicije ali opisa, se pravi identitete, kot da zgodbe v resnici ni, ampak so le med sabo povezani prizori in se osebe zlahka preobrazijo, še posebej, če se združijo z zahtevnejšimi akrobatskimi elementi v večdimenzionalno odrsko prezenco, težko bi rekli gledališko igro, saj kot taka, z besedilom, nastopa le z dvema akterjema na kamnitih balkonih Križank na levi in desni strani zgoraj.
Opice izumirajo
Po funkciji omenjenega dirigenta in glasbenega dramaturga Laurenca Equilbeya, se zdi, kot da Padrissa pristaja zgolj na kolektivno delo, kjer vse nastaja v dogovoru in upoštevanju rezultatov skupnih ali različnih soustvarjalnih idej. On je sicer režiser celote, a brez vseh drugih, njegov projekt ne zaživi. Impulzi so medsebojni, duh jih povezuje.
Orel
Tako kot v Biti ali ne biti je bil tudi v Pastorali za planet pomemben vrvni sistem v izvedbi Anigami (David in Mia Vilaregut), le da je bil manj izrazit, razkošen ali drzen.
Letenje
Avtorica aplikacije Kalliope je bila Damia Duran. Teksti so bili v španščini.
Verige
Asistenka kostumografa in scenografa je bila Tamara Joksimović.
Figure
Figuri v zgodovini
Španski melos
Borec
Na balkonu
Ukrajinske pevke
Ukrajina v vojni ?
Povsod je kriza
Proti ograjam
Stop za begunce
Koliko je tem in vsebin v tej predstavi, bi lahko pojasnila le samoanaliza, obogatena z vsemi detajli, ki jih gledlec na hitro ne zazna, ker je dinamika vendarle močnejša ter prizori spreminjajo pogled, tako na naravo kot družbo in seveda človeka.
Križanke v novih scenskih podobah
Padrissa postavlja pred slehernega gledalca njegovo odločitev, kar je na koncu zastavil z glasovanjem.
Sopranistka
Glasovanje ni ocena usode sveta, ampak predstave in njenega sporočila.
Petje v zraku
Gledalci sodelujejo kot v kakšni potrošniški anketi.
Dramatika
Položaj v središču vezi, povezav, niti
Spominja na Wagnerjeve norne v Somraku bogov
V katastrofi porušen stolp je treba ponovno dvigniti
Vrtiljak
Stolp spet stoji
Iskanje radioaktivnega sevanja
Groteska
Človek kot kanonfuter ?
Izhod iz krogle
Igra ali obred ?
Niti usode
Središče dogajanja
Sprememba barv in narave
Metafora s slonoma
Slona med civilizacijo
Nevihta
Pastorala
Akrobati so povsod
Sporočil je veliko
Metaforika je večplastna
Monumentalnost
Začetek kolektivnega slikanja
Pastorala je enaka informelu ?
Action painting
Vpliv Beethovna ?
Pastoralna simfonija
Sega abstrakcija res že v konec 18. stoletja ?
Slikarji in performerji
Napoved glasovanja občinstva
Optimizem
Rezultat
Kako izgleda zmaga
Beethoven
Izgled poraza optimizma
Pesimizem
Aplavz in ovacije za vse nastopajoče
Veličastnost in enkratnost predstave Pastorala za planet je povezana s posameznikovo sprejemljivostjo za vse, kar doživlja, vidi, sliši, kar se dotakne njegove osebnosti, a ne le na kulturni ali umetniški ravni. Predstava gledalca nagovarja kompleksno, morda celo napada, izziva k sodoživljanju in razmišljanju o naši skupni usodi. S tem je odlična in še enkrat odkriva Križanke v svoji mnogoobrazni lepoti.
Marijan Zlobec