Pisma arhitekta Jožeta Plečnika češkemu prijatelju, athitektu Janu Kotěri, ki jih je zbral in v knjigi objavil dr. Damjan Prelovšek, deloma komentiral, vsekor pa njihove vsebine ne problematiziral, zlasti glede samega Plečnika, ostajajo tako rekoč prezrta, še posebej v kontekstu slovenske umetnostne zgodovine, tedanjih slovenskih likovnih ustvarjalcev, domačih in še bolj mednarodnih razstav.
Dunajska Secesija
Vsa pisma bi terjala podrobnejše analize, saj je v njih omenjenih več tem, vsebin, imen, osebnosti, dejavnosti, razstav, načrtov, karakternih lastnosti in opredelitev drugih… Plečnik se marsikje pokaže v slabši luči, kot ga povzdiguje v domala svetnika dr. Damjan Prelovšek.
Jan Kotěra
Že v uvodu v knjigo Jože Plečnik – Jan Kotěra Dopisovanje 1897 – 1921 dr. Prelovšek ugotavlja, da “nam pisma veliko povedo o Plečnikovem razmerju do češkega naroda, ki ga je pod vplivom tudi v Ljubljani zakoreninjene tradicije panslavizma, cenil že iz očetove hiše. Markantni in nadarjeni Kotěra mu je na Dunaju poosebljal vse najboljše lastnosti občudovanega slovanskega vzora. Kot prišleka z obrobja monarhije in po poreklu iz skromne obrtniške družine, je Plečnika v velemestu dolgo mučil občutek manjvrednosti. V njegovih zgodnejših pismih je zato veliko poveličevanja Čehov in neprikrite bolesti nad domačimi kulturnimi in političnimi razmerami. Zelo jasno je to čutiti na primer iz odgovora Kotěri, ko si je ta leta 1903 prizadeval v Pragi predstaviti slovenske slikarje in kiparje. Plečnik je bil prepričan, da likovna umetnost v njegovi domovini za kaj takega še ni dozorela in se po drugi strani tudi preveč zgleduje po njemu neljubih modernih nemških vzorih.”
Jože Plečnik – Jan Kotěra Dopisovanje 1897 – 1921
Tako ugotavlja dr. Damjan Prelovšek. Dr. Tomaž Brejc v svoji knjigi Slovenska umetnost 1880 – 1918 tega ne omenja in seveda še manj komentira. Nasprotno, Plečnika razglaša za “daleč najpomembnejšega Slovenca na Dunaju.” To seveda ni bil. Po funkciji in dejavnosti v širšem mednarodnem smislu je bil pred njim Maks Fabiani, v publicistiki, umetnostni in glasbeni zgodovini pa Josip Mantuani, ko je objavljal mednarodne umetnostnozgodovinske ter glasbenozgodovinske študije v času, ko France Stele, Izidor Cankar in Vojeslav Mole niso javno povedali s tega znanstvenega področja še ničesar.
Prva razstava dunajske Secesije
Ne dr. Prelovšek kot urednik knjige korespondence, ne dr. Brejc v svoji najnovejši knjigi ne povesta nič o usodnem Plečnikovem negativnem odnosu do mlade slovenske panorame likovnih ustvarjalcev, ki so se kolektivno predstavili na Prvi in Drugi razstavi slovenske umetnosti leta 1900 in 1902 v Ljubljani. Dokumentov o tem, vključno s publiciteto, je bilo veliko, tako da so segli čez mejo in je za te uspehe Kotěra bržkone vsaj toliko vedel, da je sledilo njegovo povabilo, da bi se bratski Slovenci predstavili še v priljubljeni Pragi, in to še pred Dunajem.
Portret Maxa Klingerja v knjigi iz leta 1899
Plečnik je reagiral ne le strahopetno, provincialno, hinavsko, neprivoščljivo, da bi še kdo mednarodno uspel, poleg njega, odločujoče, čeprav dejanskih razmer doma ni dovolj dobro poznal in v tem smislu ni imel niti stikov z umetniki, ki so vendarle v tujini študirali pred njim in imeli več prav takih izkušenj in umetniških rezultatov, kakršnih Plečnik tedaj še ni mogel pokazati.
Curt Stoeving – Max Klinger, 1895, objavljen na razglednici
Reflektirani umetnik, intelektualec, dobrih misi in želja za sonarodnjake…, bi se Kotěri takoj zahvalil za tako redko in plemenito ter optimistično povabilo za dotlej najpomembnejši mednarodni nastop in prijatelju odgovoril, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da bo Kotěro povezal z določenimi osebnostmi, ki so dejansko vodili Slovensko umetniško društvo, bili organizatorji razstav in sami razstavljalci, še več, bili so celo na Dunaju.
Beethovnov spomenik v dunajski Secesiji
Plečnik je negativno odgovoril bolj kot ne na pamet, hkrati pa odločujoče sugestivno in žal je Kotěra to sprejel kot strokovno mnenje domnevno poznavalskega prijatelja, kar pa Plečnik ni bil, niti se s slovensko likovno sceno ni aktivno ukvarjal, česar pa prijatelju ni omenil. Je pa bil v pismu danes bi rekli skorajda kot kakšen kurator na pamet.
Max Klinger – Kopalka, iz knjige 1899
Praga je dobila novo zgradbo Manes, ki jo je projektiral prav Jan Kotěra in logično je bilo, da se je njen avtor želel pohvaliti prav s slovensko razstavo kot predstavitev akualne ustvarjalnosti novih in Čehom neznanih imen.
Udeleženci Prve slovenske umetniške razstave v Ljubljani leta 1900
Taka slovenska razstava v priljubljeni in veliki Pragi bi vzbudila prav gotovo velik obisk, verjetno tudi iz Kranjske, izmenjavo umetnikov, medsebojno osebno poznanstvo in srečanje z neslutenimi posledicami.
Odbor za Prvo slovensko umetniško razstavo
Minimum, kar bi moral Plečnik narediti, je pozitiven odnos do slovenske narodne umetnosti in njenih številnih protagonistov, željnih mednarodne uveljavitve in hkrati narodne identitete ter samozavedanja, ki tedaj ni bilo niti samoumevno in še manj dovoljeno.
Pesnik Engelbert Gangl je napisal dolgo pesem
Slavospevna pesem Engelberta Gangla
Naj še enkrat omenim, da se cesar Franc Jožef I., ki se je z obiska v Gorici vračal na Dunaj skozi Ljubljano ravno v času Prve slovenske umetniške razstave v Mestnem domu (Šentjakobskem gledališču) 1900, več sto Ljubljančanom, ki so ga prišli pozdravit na Kolodvor, ni želel pokazati.
Zadnji del pesmi Ob otvoritvi iz kataloga
Je slutil, da je to konec habsburške dominacije nas Slovenci, ki so se s to razstavo osamosvojili in Dunaju uprli ? Ganglova slavnostna pesem ga je prepričala, da je z dominacijo Dunaja nad Slovenci konec. Jože Plečnik ni niti trznil, prej bi se reklo, da se je v odnosu do slovenskih umetnikov vedel kot kakšna poturica. Dr. Prelovšek in dr. Brejc niti ne začutita bistvenih, revolucionarnih sprememb ter nastopa slovenske umetniške pomladi, ki je dokončno tudi politična; upor Ljubljane s tedaj 25.000 Slovenci proti Dunaju kot tretjem največjem mestu na svetu z dvema milijonoma prebivalcev.
Max Klinger – Objava Kopalke v knjigi iz leta 1899
Dr. Brejc in dr. Prelovšek o tem molčita. Precej čudno je, da je bil cesar v Ljubljani opazil, česar omenjena doktorja znanosti še danes ne. Žaljivo je, da imamo umetnostno zgodovino na tej ravni.
Kotěra je predlagal razstavo še pred predstavitvijo Save pri Miethkeju, potem pa je svoj predlog ponovil, a spet brez uspeha.
Katalog
Medtem ko je Josip Mantuani že leta 1902 objavil knjižico, torej samostojno publikacijo Beethoven in Klingerjev portret Beethovna, Plečnik v pismu Janu Kotěri istega Klingerja ob predstavitvi v Secesiji označi ne le nepoznavalsko in neintelektualno, ampak povsem jasno žaljivo. Mantuani je Klingerja poznal in cenil, Plečnik pa zaničljivo odpravil, čeprav bi si na Dunaju lahko ogledal vsaj za tisti čas razkošno publikacijo iz serije Umetniških monografij, ki so takrat izhajale v Bielefeldu in Leipzigu, knjigo o Klingerju pa je napisal Mar Schmid.
Max Klinger – Amphitrite, nastala med 1895 in 1898, objavljena v knjigi 1899
Verjetno je bila dostopna ob omenjeni razstavi v Secesiji. Minimum, kar bi Plečnik lahko takoj opazil, je bila Klingerjeva odlična risba, grafika v tehniki jedkanice, cele tematske serije, ilustracije, slike z različno simbolno ali simbolistično vsebino, od antike do Jezusa Kristusa.
Objava Kasandre v knjigi 1899
Omenjena knjiga iz leta 1899 objavlja 102 ilustraciji, torej več kot dovolj, da bi si nekdo ne smel privoščiti take karakteristike avtorja, kot si je drznil zapisati naš Jože Plečnik, ki niti po risarski plati ni segel Klingerju več kot do gležnjev. Je pa ta Plečnikov psihološki portret, čeprav takrat še miniaturni, začel kazati zobe, kot so njihove ugrize le malo kasneje začutili ravno slovenski umetniki.
“Zdaj Te opozarjam na Secesijo: Segantini, Rodin, nekaj Francozov in Španec Zuloaga. Na tem Olimpu seveda veselje uniči neumni Klinger.” ( Pismo št. 20, februar 1901). in še naprej: “Ničesar si bolj ne želim, kot da vidiš skupaj te može. To niso blodnje, to je čist milosten studenec, ne prisiljena kloaka. Rodinovi Calaiški meščani so nekaj nepopisnega. Segantini je najčistejša duša, ki sem jo kdajkoli videl. Španec daje zdravo – mnogo slabega svojega naroda. Francoski slikarji so substrat slikarstva. In ob vsem tem človek meni: konec je s Klingerjem. Njegove stvari se mi zdijo kot poštupane rane kakšnega bolnika. Sicer pa, pridi in poglej. Hudo me mučijo skrb, na eni strani se mi nič ne posreči in na drugi denar…” Torej Max Klinger za Jožeta Plečnika ni samo neumen, ampak je z njim konec.
Načrt dunajske Secesije Josepha Marie Olbricha iz leta 1898
Kakšne vrste človek si, če v pismu prijatelju intelektualcu, arhitektu nekoga, ki je že mednarodno znan in priznan kot slikar, kipar, grafik, ilustrator označiš kot neumnega, potem pa še zatrdiš, da je “s Klingerjem konec.” Kaj bi v Klingerju bilo lahko neumno ter s katerega strokovnega položaja se Plečnik tako negativno in žaljivo opredeljuje, da ga umetniško kar pokonča ? Če je bil že Klinger neumen, kako “neumni” so bili šele slovenski umetniki, ki jih je Kotěra želel videti v Pragi? Plečnik je samega sebe postavil na ocenjevalni piedestal in v funkcijo izrekanja sodb, kakršnih z Dunaja v svojih pismih nista zapisala niti Ivan Cankar niti Oton Župančič, predvsem pa ne dunajska javna likovna kritika. Plečnikov prezir – “prisiljena kloaka” – hkrati kaže njegov izjemen egoizem, zaničevanje drugih in željo po lastnem uspehu ter promociji (v reviji Volné směry), v tem primeru preko samega Kotěre.
Temeljni kamen za Secesijo so položili 28. aprila 1898, dokončali pa že 29. oktobra istega leta
Jože Plečnik se je takoj odmaknil tako od slovenske likovne sfere in atmosfere, prav tako pa je takoj pokazal svoj odnos do mednarodne dunajske likovne scene, h kateri pa je on sam, kot član Secesije, leta 1905, po odhodu napredne skupine umetnikov, prispeval najbolj konservativno in klerikalno razstavo v njeni zgodovini, to je ustvarjalnost menihov v samostanu v Beuronu na Bavarskem.
Max Klinger – Vom Tode, 1889, Integer vitae
Jože Plečnik je leta 1901, ko razglaša Maxa Klingerja (1857–1920) za neumnega, imel že devetindvajset let in bi od njega pričakovali primerno osebnostno in intelektualno zrelost, poleg poznavanja likovne zgodovine, če je že obiskal Italijo in Francijo, ter predvsem odprtost za nove likovne smeri in slogovno ter s tem človeško širino, ki pa jo je bil že tedaj pripravljen radikalno zatreti, saj je bila “neumna”, on pa seveda pameten. Bil je goreč pripadnik četrtega ali prvega in največjega totalitarizma; katoliške Cerkve.
Max Klinger – Leda
V več tisoč publikacijah, razpravah, kritikah…še nisem zasledil opredelitve, da je neki konkretni sodobni umetnik neumen ali da je z njim konec, razen pri Jožetu Plečniku. In iz vsega aktualnega evropskega umetniškega sveta je leta 1905 poiskal ter našel le menihe.
Katalog
V pismu, datiranem februarja 1901, omenja deveto razstavo dunajske Secesije, ki je bila na ogled od 13. januarja do 28. februarja in je bila posvečena italijanskemu slikarju Segantiniju, ki pa je bil rojen v mestecu Arco na ozemnlju tedanje Avstro – Ogrske in ga je avstrijska vojska pozvala na služenje vojaškega roka, ker pa se ni odzval, je bil kaznovan in obsojen na smrt, zato se na ozemlju monarhije nikoli več ni prikazal, ker pa ni hotel niti v italijansko vojsko, je bežal tudi pred Italijo in našel svoj ustvarjalni prostor v Švici.
Max Klinger – Vom Tode I Opus II, 1889
Max Klinger je bil tedaj dipisni član Secesije, predstavljen kot profesor, slikar iz Leipziga. Razumljivo je bilo, da je Segantini imel največji del na razstavi, in sicer v prvi dvorani kar 38, zato ne preseneča, da je naredil velik vtis, tudi na Plečnika. Prav tako v pismu omenjeni francoski kipar August Rodin, ki nadaljuje predstavitev v katalogu, se je pokazal s štirinajstimi deli, med njimi Calaiškimi meščani (v gipsu) in Balzacom (prav tako v gipsu).
Max Klinger – Vom Tode I, Otrok, Opus II, 1889
Tretji v katalogu je prav tako v Plečnikovem pismu omenjeni Ignac Zuloaga, in sicer z osmimi slikami. Tu je bila še cela vrsta imen, kot Ludwig von Herterich iz Münchna, Henri Le Sidaner, Gari Melchers, Henri Martin, Paul – Albert Besnard, Gustave Courtois, Rene Menard, Auguste Pointelin iz Pariza, Charles Herbert Woodbury iz Bostona.
Katalog
Max Klinger – Vom Tode I
Max Klinger iz Leipziga je imel celo vrsto del:
7 7. Ein Cyklus von vierzehn decorativen Compositionen. Saal V
Max Klinger – Kauernde, marmor
78. Kauernde. Marmor. Saal V
Max Klinger – Elsa Assenjeff, 1899/1900
79. Assenjeff. Marmor. V
Max Klinger – Kopalka
80. Tänzerinnen. Marmor und Bronze. V
81. Leda. Marmor. V
Max Klinger – Vom Tode, 1889, iz cikla desetih grafik v tehniki jedkanice
82. Integer vitae. Zu “Vom Tode”. II. Stich. Saal VI
83. Der Künstler. Zu “Vom Tode”. II. Stich. VI
Za Klingerjem, čigar dela so bila razstavljena v peti dvorani in še nekaj v šesti, so se tu nadaljevale predstavitve Segantinija in Rodina. Rodin je imel še osem študij, Segantini pa še osemnajst slik. Skupaj 56, a so odkupili le eno.
Max Klinger – Umetnik, iz cikla Vom Tode, 1889
Plečnik je v pismu prijatelju Janu Kotěri našel nekaj zelo kratkih misli, s katerimi je označil vsaj omenjene tri umetnike: Segantinija, Rodina in Zuloago, je pa, kot rečeno, čutil potrebo po zaničljivi opredelitvi Klingerja. Kaj naj bi od tega imel naslovnik pisma ?
Katalog
In kaj naj po objavi Plečnikovih pisem Kotěri od urednika in komentatorja, umetnostnega zgodovinarja dr. Damjana Prelovška v knjigi dobi njen bralec ? Knjiga namreč prinaša zelo samovoljen izbor ilustracij, kopij pisem, razglednic, dopisnic…, manj pa tistega, o čemer Plečnik sam piše, opisuje, hvali, kritizira…
Max Klinger – Vom Tode, 1889, iz cikla desetih grafik v tehniki jedkanice
Iz zgoraj objavljene grafike iz cikla O smrti sledi razlaga, da si je simbolist Klinger v prvem delu serije desetih jedkanic O smrti zamislil minljivo naravo življenja in nenadno smrt, temi, ki sta nekega sodobnega kritika spodbudili, da je portfelj poimenoval sodoben Ples smrti. V Noči, prvi v seriji, moški sedi na klopi v zaprtem vrtu. Skozi oblake nad morjem se prebija lunin žarek, na stezi desno pa lilija s prhutajočim metuljem. Pokrajina se zdi podaljšek melanholičnih misli figure, pokrajina uma.
Max Klinger – Nova Saloma, 1893
Max Klinger je bil v Sloveniji hitro znan, ne nazadnje pričajo o tem zgodnje monografije in katalogi v knjižnici Narodne galerije, kjer med drugim hranijo celo bibliofilsko izdajo v sto posebej vezanih in oštevilčenih ter lastnoročno podpisanih izvodih samega avtorja (ta izvod ima številko 78), natisnjeno v Münchnu leta 1914. To pa je redkost celo v mednarodnem bibliofilskem prostoru.
Iz knjižnice Narodne galerije
Te izdaje pa pomagajo razširiti podobo samega Klingerja, saj so tam objavljene mnoge reprodukcije del iz zadnjega obdobja 19. stoletja in z začetka 20. stoletja, ki jih v marsikaterem kasnejšem ali sodobnem katalogu morda ni več. Od kod so te knjige? Pomislil bi, da iz zapuščine umetnostnega in glasbenega zgodovinarja Josipa Mantuanija, ki je bil tedaj živel na Dunaju in pisal tudi o Klingerju že leta 1902, a so bile kupljene v antikvariatu. Na najstarejši knjigi iz leta 1899 pa je s svinčnikom napisano, da sta jo Narodni galeriji podarila Bogica in Marjan Pogačnik avgusta 1998.
Darilo Bogice in Marjana Pogačnika
Kasnejše monografije in razstave ter javni spomeniki (Beethoven, Brahms, Wagner, Strauss, Nietzsche, Liszt, Wund…), pa so zlahka dokazali, da s Klingerjem “ni konec”, kot je bil zatrdil Jože Plečnik. Prav tako ne okrog 50 razstav v zadnjih 70 letih. Dr. Damjan Prelovšek pa trdi, da je bil Klinger v Secesiji leta 1901 “zastopan s slikami in kipi, ki jih je predstavil že leta 1884 na razstavi v Hildesheimu.” Kje je našel ta podatek, ve samo on. To pomeni, da naš znanstvenik ne omenjenega ne dunajskega kataloga ni niti pogledal, ve pa.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec