Grošljev simpozij o otrocih in otroštvu v antiki


Že 14. Grošljev simpozij bo potekal od ponedeljka, 5. junija, do četrtka, 8. junija v Atriju ZRC na Novem trgu 2 v Ljubljani. Tokrat bo tekla beseda o otrocih (pri rimskih piscih pogosto poimenovanih pignora amoris, jamstva ljubezni) in širše o otroštvu v antiki.

Anton Sovre, foto Wikipedija

Predavatelji bodo obravnavali materialne vire, na primer ohranjene igrače in predmete, ter status in vsakdanjik otrok, kot ju lahko rekonstruiramo iz materialnih in pisnih virov, prav tako pa upodobitve otrok v leposlovju in likovni umetnosti, z otroki povezano podobje v antični misli in še številne druge plati te široke teme. Dotaknili se bodo, denimo, šolarjev iz antične Emone; motiva dojenja od mita o Romulu in Remu do aleksandrink; pogledov rimskega zgodovinarja Plutarha na vzgojo in izobraževanje otrok; zadnjega zahodnorimskega cesarja Romula Avgusta, ki je vladal v starosti 10 let – in otroških vladarjev, ki v antiki niso bili nikakršna izjema, nasploh; pediatrija v antiki; opisov otrok in otroštva v grški tragediji.

Prvi dan (začetek ob 16. uri) bo imel okvirni naslov Vzgoja otrok skozi prizmo teorije od starega do novega veka. Med napovedanimi referati in referenti so:

Ignacija Fridl Jarc: O vzgoji otrok v zgodnji grški filozofiji
Dragica Fabjan Andritsakos: Plutarhov pogled na vzgojo in izobrazbo
Filip Draženović: Vzgoja po antično v zgodnjem novem veku – Diego de Saavedra Fajardo in vladarsko zrcalo
Sledila bo razprava ter predstavitev in ogled razstave ob 60. obletnici smrti Antona Sovreta.

Ignacija Fridl Jarc bo govorila O vzgoji otrok v zgodnji grški filozofiji.
Zgodnja grška teogonična tradicija govori o tem, da se odnos do otrok v svetu božanskih sil v temelju spremeni šele z nastopom Zevsove vladarske generacije, ključni vzgib za to spremembo pa je ženski princip materinske ljubezni, ki jo pooseblja boginja Reja. Ta namreč v Heziodovi Teogoniji skrije Zevsa, da ga oče Kronos ne požre, kakor je to storil z njunimi dotlej rojenimi otroki, možu pa s prevaro ponudi kamen. Omenjeni etični obrat v odnosu do otrok na božanski ravni daje legitimiteto, celo vzgled tudi grški družbi kot tisti, ki pušča otrokom biti in živeti. Zato ni presenetljivo, da največji tragiški cikli temeljijo prav na kršenju tega temeljnega etičnega načela v odnosu do otrok (na primer: Ojdipova izpostavitev, Medejin umor svojih otrok ali Agamemnonovo žrtvovanje Ifigenije). Zgodnja grška filozofska misel pa gre v tem pogledu še dlje. Ne samo da je otroški phýsis nedotakljiv, kot enako pomembna se poudarja tudi odgovornost odraslih za oblikovanje otrokove duše (psyché). Že med sedmimi modrimi se najdejo izreki, v katerih je izrecno izraženo, da je otroke treba vzgajati in – obratno – tudi zahteve po spoštovanju staršev s strani otrok. V tem pogledu torej zgodnja grška filozofija ohranja teogonično sporočilo, da je za vzpostavitev kakršnega koli trajnega reda (tako kozmičnega kot družbenega) bistvena določitev pravega raz-mer-ja med otrokom in staršem. To misel pa v svoji kritiki sofistov kot tistih, ki z lažjo in za denar zavajajo mladino, dosledno prevzame tudi Sokrat. Paidagogía je tako bila od samih začetkov vpeta v grško filozofsko misel, zato je upravičeno vprašanje, kakšne bodo posledice njunega popolnega razhoda v 21. stoletju za delovanje človeške družbe.

Dragica Fabjan Andritsakos bo v prispevku Plutarhov pogled na vzgojo in izobrazbo podrobneje predstavila Plutarhovo razpravo Περὶ παίδων ἀγωγῆς, ki je edini ohranjen grški spis s tovrstno tematiko. Plutarh se v spisu, ki je oblikovan kot priročnik z nasveti očetom, dotika pomena plemenitega rodu, izbire vzgojiteljev in učiteljev ter oblikovanja moralne odličnosti mladega človeka. Dotaknila se bo virov, ki jih je Plutarh uporabil, in nekaterih kulturno-civilizacijskih vprašanj grške družbe, ki so v spisu posebej poudarjena.

Filip Draženović bo govoril o Vzgoji po antično v zgodnjem novem veku – Diego de Saavedra Fajardo in vladarsko zrcalo. Namen prispevka je predstaviti sistem vzgoje vladarja v vladarskem zrcalu Idea de un Príncipe Político Christiano (1649) Diega de Saavedre Fajarda. Prispevek se bo še posebej osredotočil na antične vire, ki jih avtor uporablja, njihovo umeščanje v način argumentiranja in prakse, ki jih povzema. Hkrati bo njegov razmislek primerjal z antičnimi vzgojnimi praksami (Seneka, Plutarh …) kot tudi s sodobniki (Erazem Rotterdamski).

Dr. Milan Grošelj leta 1958

Drugi dan (torek, 6. junij) bo imel prvo osrednjo temo Skrb za zdravje otrok v antiki.

Nastopili bodo:
Gregor Sraka: Otroška medicina v antiki

Študije na temo antične medicine praktično ne razlikujejo med obravnavo odraslih in otrok. Strinjamo se lahko, da pediatrija v antiki ni bila prepoznana kot ločena specializacija, vseeno pa lahko iz virov dobimo vtis, da je »otroška medicina« v antiki posedovala svoje posebnosti. Zanima nas, ali so Rimljani menili, da se bolezni otrok razlikujejo od bolezni odraslih in ali so bili otroci zdravljeni na enak način kot odrasli.

Kaja Stemberger Flegar: Otroške stekleničke

V rimskodobnih grobovih Slovenije se, sicer zelo redko, pojavljajo za dlan velike posodice z dulcem in ustjem. V prispevku bo predstavljen pregled rimskodobnega posodja, ki bi se lahko uporabljalo za hranjenje dojenčkov in mlajših otrok. Poudarek bo na razprostranjenosti, kronologiji, oblikah in materialih, iz katerih je narejeno.

Otroci v zgodovini bo druga tema.

Aleš Maver: Otroški cesarji v Rimu: udomačevanje izjeme
Matic Kristan: Mali Avgust: cesar Romul Avgustul in njegova usoda
Jakob Piletič: Oblatio puerorum: otroci v samostanski kulturi pozne antike in zgodnjega srednjega veka.

Aleš Maver v nastopu Otroški cesarji v Rimu: udomačevanje izjeme, najprej ugotovi, da otroški vladarji v staroveških kulturah niso bili nikakršna posebnost. V Egiptu jih recimo srečamo že v obdobju starega kraljestva. Enako velja za grške skupnosti, ki so obdržale monarhično obliko družbene ureditve (recimo Sparta). S tega vidika predstavlja rimska monarhija v prvih dveh stoletjih vladavine cesarjev izjemo. Ker ostajajo osebni dosežki vsaj teoretično pogoj za zasedbo vladarskega položaja, čeprav se vse močneje oglaša zlasti v vojski zasidrana dinastična miselnost, prvi pravi otroški cesarji nastopijo šele v 3. stoletju po Kr. Dokončen razmah pa doživi pojav s Teodozijevo dinastijo na prelomu iz 4. v 5. stoletje. Prispevek se ukvarja z vlogo, možnostmi vplivanja in (različnimi) posledicami delovanja rimskih otroških vladarjev. Ravno tako si zastavi vprašanje pomena širjenja orientalskih predstav in krščanstva za to, da je postal pojav sam sprejemljivejši.

Matic Kristan je pripravil referat Mali Avgust: cesar Romul Avgustul in njegova usoda. Prispevek bo obravnaval Romula Avgustula, zadnjega zahodnorimskega cesarja, ki je vladal v letih 475–476 v starosti okoli deset let. Glavni poudarek bo na okoliščinah, v katerih je germanski vojskovodja Odoaker končal njegovo kratkotrajno vladavino, in na vprašanju njegovih regalij ter končne usode. Temeljil bo na analizi maloštevilnih ohranjenih zgodovinskih virov, zlasti kronike Anonymus Valesianus in pa Kasiodorovega pisma.

Jakob Piletič je pripavil prispevek Oblatio puerorum: otroci v samostanski kulturi pozne antike in zgodnjega srednjega veka. Otroci so bili iz različnih razlogov že od samega začetka cenobitskega meništva del samostanskih skupnosti. Otrok in samostan sta sicer na videz nezdružljiva pojma, vendar se srečata v danes obskurni, nekdaj pa močno uveljavljeni religiozni praksi – otroški oblaturi, ki svoj vzpon pričenja ob zatonu antične kulture. V prispevku bomo orisali religijski fenomen otroških oblatov, otrok, ki so jih starši že v rani mladosti »(za)puščali«, »podarjali« oz. »posvečevali« samostanom iz različnih vzgibov.
Benediktova regula, kot zlasti v srednjem veku absolutni kodeks zahodnega meništva, govori o otrocih v samostanu v dveh poglavjih – kakšno je udejanjanje teh pravil? Kakšen je bil njihov položaj, vloga? Pravice, dolžnosti? Kakšne so bile posledice tovrstnega šolanja in meniške vzgoje? Gre res (in zgolj) za antično expositio ali takšno prakso motivirajo drugi, religiozni vzgibi?

Tretji dan (sreda, 7. junij) napoveduje temo Otroci v Emoni in rimski Sloveniji

Kaja Stemberger Flegar: Apotropejski predmeti v otroških grobovih
Andrej Preložnik: Crepundia iz rimskodobnih grobov z območja Slovenije – kaj, zakaj, za koga?
Anton Arko: Šolarji iz antične Emone

Kaja Stemberger Flegar bo predavala na temo Apotropejski predmeti v otroških grobovih. V prispevku bo predstavljen nabor apotropejskih predmetov, ki se pojavlja v otroških grobovih rimske Slovenije. V uvodnem delu predavanja bo predstavljena teoretična podlaga in že vzpostavljeni interpretacijski modeli. Nadalje pa bo obstoječe znanje prezrcaljeno na slovenski prostor z namenom ugotavljanja regionalnih variacij v primerjavi s sosednjimi pokrajinami.

Andrej Preložnik je svojemu referatu dal naslov Crepundia iz rimskodobnih grobov z območja Slovenije – kaj, zakaj, za koga? Tudi med arheološkim gradivom iz Slovenije je bilo odkritih nekaj zanimivih ali tipičnih primerov crepundia – nizov predmetov z apotropejsko namembnostjo, s katerimi so Rimljani skušali obvarovati otroke pred hudobnim pogledom, uroki in podobnimi škodljivimi vplivi. Kaj lahko iz njih razberemo o nosilcih in pomenu, ki so jih crepundia imela zanje? Kako pogosta je bila njihova raba in kakšne vzporednice lahko potegnemo s tovrstnimi najdbami iz bližnjih, pa tudi bolj oddaljenih regij?

Anton Arko bo govoril o Šolarjih iz antične Emone. Opirajoč se na nekatere vire, ki nam potrjujejo obstoj pouka na naših tleh v času antike, in druge, ki nam odkrivajo način poučevanja v širši rimski državi, prispevek izpostavlja izhodišča za razmišljanje in domneve o načinu izobraževanja ter času otroštva na Slovenskem v obdobju rimske naselbine Emone. S tega gledišča se bomo sprehodili od učnih pripomočkov do igrač.

Naslednja tema bo Umrli otroci: pokopi in spomeniki

Bernarda Županek in Tamara Leskovar: Kje so emonski otroci?
Julijana Visočnik: Omembe otrok na epigrafskih spomenikih
Katarina Šmid: Upodobitev otrok in njihove starosti na primeru stel, pripisanih isti celejanski delavnici

Za naše razmere antične Emone bo zelo zanimivo predavanje Bernarde Županek in Tamare Leskovar z naslovom Kje so emonski otroci?

Pisni viri, delno pa tudi arheološke raziskave, kažejo visoko smrtnost otrok v rimskem času. Možni vzroki so številni, ocene umrljivosti različne. V prvem letu življenja naj bi bila smrtnost med 20–40 %, deseto leto starosti naj bi dočakala samo polovica vseh rojenih otrok. Kljub temu je bilo doslej na obsežnih grobiščih rimske Emone odkritih relativno malo otroških pokopov. Razlage za to so bile različne, od možnosti, da so otroke pokopali v ločene (in doslej še neodkrite) predele grobišča, do tafonomskih procesov, slabe ohranjenosti krhkih otroških kosti in
nenatančnih metod izkopavanj. Poleg tega je nekoč fizična antropologija lahko ocenjevala starost
pokojnika le pri nesežganih posmrtnih ostankih, torej skeletnem načinu pokopa, ki je bil v Emoni
prevladujoč od 3. stoletja naprej. Nove metode omogočajo boljše prepoznavanje in analizo sežganih posmrtnih ostankov. Novi rezultati kažejo, da je bila v t. i. žgan grob – v Emoni običajen način pokopa v 1. in 2. stoletju – včasih pokopana več kot ena oseba, dostikrat odrasli in otrok skupaj. V nekaterih primerih bi lahko šlo za mešanje žganine različnih oseb na ustrini, vendar pogostost pojava in prisotnost številnih skeletnih delov kaže, da je šlo za namensko prakso. So to doslej neodkriti pokopi emonskih otrok? Kakšno demografsko sliko nam dajejo novi podatki?

Julijana Visočnik bo predstavila Omembe otrok na epigrafskih spomenikih. Majhen kamenček v mozaiku spoznavanja otroštva v antiki gotovo lahko dodajo tudi omembe otrok na
spomenikih z napisi. Pregled epigrafskih baz nam bo omogočil vpogled v pogostnost besed puella, puer in liberi, dokumentiranih na nagrobnih spomenikih, pa tudi na spomenikih votivnega značaja. V prvi vrsti nas bo zanimalo stanje v vzhodnoalpskem prostoru, po potrebi pa se bo iskanje razširilo z namenom, da bi se izrisale zakonitosti teh omemb: kontekst, okoliščine, geografska razprostranjenost … Pomenljiva bo tudi povezava omenjenih besed z morebitnimi upodobitvami na spomenikih.

Katarina Šmid bo razmišljala o Upodobitvi otrok in njihove starosti na primeru stel, pripisanih isti celejanski delavnici. Prispevek obravnava neskladnost med portretno upodobitvijo otroka in njegovo starostjo, kakršna je izpričana na epitafu. Nemalokrat je ta ob starših upodobljen bodisi premlad bodisi prestar, razlika, ki sicer za rimsko umetnost ni bila nekaj neobičajnega, pa še posebej pogosto nastopi v donavskih provincah. Na ožjem izboru spomenikov, pripisanih isti celejanski delavnici, bodo predstavljene portretne upodobitve otrok in njihova (ne)sorazmernost s starostjo.

Četrti dan (četrtek, 8. junij) bo imel temo Otroci v književnosti

Milena Mileva Blažić: Motiv dojenja – od antičnega mita o Romulu in Remu do Aleksandrink
Sergej Valijev: Otroci in otroštvo v grški tragediji. Izbrani primeri

Milena Mileva Blažić bo predstavila Motiv dojenja – od antičnega mita o Romulu in Remu do Aleksandrink
Motiv dojenja bo predstavljen od antičnega mita o Romulu in Remu (T. Livij: Od ustanovitve mesta) do motiva Aleksandrink s stališča »svetinj otroštva« (angl. childhood memorabilia). Motiv se ne/posredno pojavlja tudi v Plutarhovi Tolažbi za ženo in tipnem indeksu pravljic H. J. Utherja. Motiv »zazidanih žensk« (ATU 1191, angl. Sacrifice on the Bridge) je eden izmed najbolj pretresljivih motivov, ki ga je obravnaval Alan Dundes (Walled-Up-Wife), z njim pa so medbesedilno povezane tudi slovenske variante Mlade Vide, Aleksandrink, Od Lepe Vide … Tudi v ganljivi rezijanski pravljici Tine Wajtawe O dekletu, ki je hotelo ubiti otroka ravno motiv dojenja pripomore k obratu iz antipravljice v pravljico s srečnim koncem.

Sergej Valijev bo v prispevku Otroci in otroštvo v grški tragediji. Izbrani primeri obravnaval primere literarnih upodobitev otrok in otroštva v grški tragediji. Orisal bo vlogo otrok in otroštva v kompoziciji tragiškega dela. V središču zanimanja bo vprašanje, kako je bil lik otroka vključen v celoto tragiškega dela in kakšen pomen je imel znotraj njega. Prav tako pa se bo ustavil pri razliki med družbenim statusom otrok v Atenah 5. st. pr. Kr. in njihovim pomenom v »kvazirealnem« svetu tragedije.

Sklepni kulturni dogodek bo bralna uprizoritev odlomkov iz Menandrove komedije Ženska s Samosa v prevodu Maje Sunčič in izvedbi študentov Oddelka za klasično filologijo FF UL.

Akademik Milan Grošelj, foto SAZU

Sledila bo podelitev priznanj in nagrad nagrajencem na državnem tekmovanju iz latinščine za dijake gimnazij v šolskem letu 2022/2023, v organizaciji Društva za antične in humanistične študije Slovenije.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja