“Palmo v tem oddelku odnaša vsekakor Groharjev Sejalec” (Trst 1907) (5)


Slovenski medijski prostor proti koncu 19. in na začetku 20. stoletja ni bil tako razvit kot kasneje s pojavom radia in televizije, kaj šele v novejšem času. Bile pa so zgodovinsko še danes zelo pomembne revije, še posebej Ljubljanski zvon in Dom in svet kot osrednja slovenska literarna in kulturna mesečnika. Kasneje so se jima pridružile še nekatere druge, kot Slovan, Naši zapiski… Kulturi je namenjal precej prostora dnevni tisk, zlasti Slovenski narod in Slovenec, ki je slovel po svojih objavah v feljtonu kot Listek; včasih je začel kar na prvi strani.

Fran Vesel – Prva razstava slovenskih umetnikov v Trstu leta 1907, foto Zapuščina Frana Vesela, NUK

Podobno je bilo z glasbeno, gledališko in literarno kritiko. Skladatelj Marij Kogoj je v Slovencu objavil za celo knjigo glasbenih kritik, zelo zanimivih in vrednih objave v knjigi, a to muzikologov in glasbenih zgodovinarjev očitno ne briga. Niti ni letošnjega mednarodnega muzikološkega simpozija na temo Glasbena kritika nekoč in danes. Potem pa se čudijo, da kritike in kritikov ni več, kot se je zgodilo ob zadnji premieri 300 minut trajajoče Mrakijade v ljubljanski Drami SNG, ko ni bilo kritike ne v Delu ne v Dnevniku. Je bil Slovenec pred sto, sto dvajsetimi leti naprednejši ? Je bila slovenska kulturna zavest v Avstro – Ogrski močnejša kot je današnja v samostojni Republiki Sloveniji ? In je bilo pravih Slovencev več kot jih je danes ?

Ivan Grohar je dobil s Sejalcem v Trstu najvišje priznanje

Trst je imel svoj slovenski tisk, še zlasti okrog Edinosti in Slovenke, a je o kulturnem dogajanju tam poročal tudi ljubljanski ali osrednjeslovenski tisk, zato ne preseneča, da je o Prvi slovenski umetniški razstavi podrobno pisal Slovenec, in sicer kar dvakrat. V Brejčevi knjigi ni nekega pregleda likovne kritike in publicistike v obravnavanem času od 1880 do 1918. Citati posameznih kritikov so le po avtorjevi vsakokratni želji ali potrebi, največkrat ob kakem kipu ali sliki, včasih fotografiji, tako da kombinira njih in svoje videnje istega dela. Sistematike tu ni, prav tako ne grafične preglednosti in opomb, kot jih terja vsako znanstveno delo. Prav tako manjka panorama kritiških imen, vsaj na nekaj straneh, tako pa še do danes ne vemo bolj natančno, kdo se je v tisku pojavljal kot likovni kritik ali vsaj poročevalec in imel s tem svoj vpliv v širši kulturni javnosti.

Ivan Merhar

V že predstavljenem zapisu v Ljubljanskem zvonu se je podpisal Ivan Merhar (1874 – 1915).

Ivan Merhar se je rodil očetu Jožefu in materi Mariji (rojena Šobar). Bil je oče akademika Borisa Merharja (urednika Izbranih del Ivana Cankarja v desetih knjigah). Ljudsko šolo je obiskoval v Dolenji vasi, gimnazijo pa v Kočevju, kjer je leta 1895 tudi maturiral. Na dunajski Univerzi je študiral klasično filologijo in slovanske jezike. Poleg jezikoslovja je Merharja zanimala tudi etnografija in prav s tezo o Valvasorju kot etnologu je leta 1901 na Dunaju doktoriral. Oktobra 1900 je postal suplent na gimnaziji v Trstu, 1905 učitelj in 1908 profesor slovenskega jezika. Na gimnaziji je poučeval do vpoklica v Avstro – ogrsko vojsko. Svoje narodnopisne prispevke in literarne kritike je objavljal v časopisu Ljubljanski zvon in goriški reviji Naši zapiski. Zlasti obširno je ocenjeval dela Ivana Cankarja. Bil je aktiven član slovenskih društev v Trstu, sodeloval v tržaški Družbi svetega Cirila in Metoda in predaval na Ljudskem odru. Padel je 4. julija 1915 pri Martinščini (sedaj ital. San Martino del Carso) kot rezervni nadporočnik avstrijske vojske.

Dnevnik Slovenec, 24. 10. 1907

Saša Šantel

V Ljubljani je o razstavi kar dvakrat poročal dnevnik Slovenec, s čimer je spodbudil, tako kot Ljubljanski zvon, obisk Trsta in s tem podporo sorazmerno novemu Narodnemu domu.

LISTEK 

Prva slovenska umetniška razstava v Trstu

V soboto, dn 19. t. m. (oktobra) sta se odprla ob 4. uri popoldne oba salona umetniške razstave v Trstu. Vabljeni gostje, med katerimi smo opazili elegantne dame, naše poslance in zastopnike tiska, so kratko pred določeno uro napolnili oba salona, ki sta kaj okusno v svetlosivih tonih aranžirana in okrašena z zelenimi drevesci. Fotelji in divani ti nudijo priliko, da si lahko s polno komoditeto ogledaš izložbo.

Prva razstava slovenskih umetnikov v Trstu leta 1907, foto Zapuščina Frana Vesela, NUK

Predsednik razstavnega odbora, višji sodnijski svetnik Gabrijelčič, je nato pozdravil navzoče goste in predvsem navzoče umetnike, nakar je v kratkih, jedrnatih in iskrenih besedah označil namen razstave in kulturno važnost tega trenotka. Nato so si gostje ogledali razstavo.

Josip Germ – Avtoportret, 1904

Občno pozornost so vzbudili navzoči umetniki. To so bili gg.: Grohar in Jakopič iz Ljubljane, Marčelja, Marin, Globočnik in Hugo Viktor iz Trsta in Saša Šantel iz Pazina. Posebne pozornosti se je tešil znameniti hrvaški slikar Jožo Bužan, ki je tudi našemu občinstvu vsaj deloma znan po par ne baš najboljših reprodukcijah. Pripeljal se je prav radi razstave v Trst, da si jo ogleda.

Matej Sternen – Rozi Klein, 1903, Narodna galerija

A oglejmo si sedaj sami nekoliko razstavo. Razstavljenih je vsega skupaj 119 del, med temi se nahajajo 4 kipi. Razstava sama sestaja iz dveh oddelkov, in sicer: prvi oddelek v veliki čitalniški dvorani, v katerem razstavlja slovenski umetniški klub »Sava«, drugi oddelek v bilardni dvorani, kjer razstavljajo posamezni. V umetniškem klubu »Sava« so zastopani sledeči umetniki: Ivan Grohar s šestimi slikami; Rihard Jakopič, 8 slik; Matija Jama 7 slik; Roza Klein 3 slike; Matej Sternen 7 slik; Peter Žmitek 7 slik.

Ivan Grohar – Sejalec, 1907

Palmo v tem oddelku odnaša vsekako Groharjev »Sejalec«. Jutranja megla pokriva polje in vse predmete. V dvomljivo negotovo luč in barvo je zakrita vsa krajina, a v ospredju ti koraka s težkim korakom in širokim razmahom roke plastična postava sejalca. Ta slika mora zares postati ena najpopularnejša slika našega ljudstva, v njej vidiš ne le kos našega kmečkega življenja, ampak v njej se zrcali tudi naša duša, naše bitje. Zdi se ti, kakor da ti bije na uho iz te jutrajne megle pridušen zvok težkega koraka sejalčevega in pritajena melodija otožne narodne pesmi…

Krasne so tudi slike »Ajda v cvetju« in »Snežni metež«, posebno slednja te direktno posadi v zimsko pokrajino, kjer ti kar mrgoli pred očmi od stotin in stotin lesketajočih se ledenih kristalčkov.

Rihard Jakopič – Pri klavirju 

Rihard Jakopič nam je to pot zopet dokazal, da je mojster, ki ne vživa svojega ugleda neopravičeno.

Rihard Jakopič – Zima, 1904, Narodna galerija

Njegova »Zima«, ki je že na dunajski Secesiji pobila vso konkurenco, je umotvor prve vrste. Povsem nekaj posebnega in čudno ganljiva je slika »Na samotnih potih«. Nam pa med vsemi njegovimi umotvori najbolje prija »Pri glasovirju« in »Nocturno«, ti dve sliki sta pravi simphoniji barv.

Rihard Jakopič – Nokturno

Jama je ljubitelj lahnih, skoro bi rekel nadahnjenih tonov, njegove harmonije tonov pridobe vsakega gledalca. Tako njegova »Krajina« št. 25 in »Skalovje«. Gosp. Žmitek je podal med drugimi dve mični in povsem mojsterski deli, »Mrak« in »Dolgočasno delo«, posebno ženska postava, ki sedi na desni zadnje, kar diha življenje.

Josip Germ – Belopeško jezero, 1900

Med umetniki, ki razstavljajo posamezno, to se pravi izven kakega kluba, so zastopani: Josip Germ s 3 slikami; Fran D. P. Globočnik s 4 slikami; Anton Gwaiz z 8 slikami; Milan Klemenči z 2 slikama; Ivan Marčelja z 1 kipom; R. Marin z 8 slikami; Melita Rojic s 6 slikami; Henrieta Šantel s 14 slikami: Saša Šantel z 11 slikami; Hugo Viktor z 8 slikami; Ivan Žabota z 8 slikami in Ivan Zajec s 3 kipi.

Gosp. Germ je podal v svojem umotvoru »V molitvi« lepo sliko, polno poezije. Njegovo »Belopeško jezero« pa je že znano širšemu občinstvu z reprodukcij.

Povsem samorastel umetniški talent je Fran D. P. Globočnik. On je navdušen častilec in pevec visokega, pustega in kamenitega Krasa. Kaj pa išče v tej kameniti puščobi brez poezije, brez motivov, bo marsikdo vprašal. A temu ni tako! Gospod Globočnik slika kamenite pustinje Krasa, katere s srečno roko oživlja z bajnimi postavami, nekakimi fauni, ki jih sam »Krašane« imenuje. Na jedni strani vidiš te hudomušne škrate, ko nagajajo ubogemu kmetu, ki se muči na polju, na drugi jih vidiš v mirni slogi, ko koza doji mlade škratiče. Barve vseh štirih slik so vrlo dobro pogodene in se prav prikladajo k izbranim motivom.

Prva razstava slovenskih umetnikov v Trstu leta 1907, opazen je Bernekerjev kip, foto Zapuščina Frana Vesela, NUK

Gospod Gwaiz nam najbolje ugaja v » Tihožitjih«, v katerih je v resnici pravi mojster. Gospod Klemenči ima dve dobri pokrajinski študiji z Vipave in gospica Rojčeva par čednih akvarelov. Ivan Marčelja, mladi istrski kipar, je razstavil jako lep kip dečka, ki je mišljen kot okrasek umetnega vodnjaka.

Največjo privlačnost drugega oddelka in morda cele razstave ima za publiko R. Marinova slika »Ave v orteneškem gozdu«. To je eligija, karakterizirana z besedami »Rdeče v rdečem«. Sploh so vse njegove slike iz »Kotorske Boke« dovršena umetniška dela, tako pastelni portret »Ciganček«. Malo manje vglašena v tonih se nam zdi »Predpomlad v Boki«, tu so kontrasti malo preostri. Nedosežno poetični in vglašeni sliki pa sta »Solnčni zahod v Kotorski Boki« in »Stolivo«. Sploh obeta g. Marin, da postane sčasom naš najboljši slikar. In isti se kaže tudi v privlačnosti, s katero deluje na publiko.

Henrieta Šantel – Avtoportret, 1914, Narodna galerija

Henrieto Šantlovo imenujemo lahko ravnodušno najboljšo izmed sedanjih naših slikaric. V njenih slikah je polno življenja in polno zraka, zadnji je vendar predpogoj vsake dovršene slike. Najbolj nam ugaja »Perica«, »Plesalka« in »Rdečelaska«. Jako lep je njen damski »Portret«, seveda se opaža tu dokaj Waistlerovega vpliva.

Henrieta Šantel – Rdečelaska ali Rdečelasa deklica

G. Šaša Šantel razstavlja mične pokrajinske slike, iz vseh njegovih slik veje njegova visoka duševna inteligenca in fino čutenje. Najbolje nam ugaja pa njegov grafični »Ex libris« in mislimo, da je to njegov pravi delokrog.

Henrieta Šantel – Portret dekleta s klobukom, 1904

Hugo Viktor razstavlja razven »Janezka« (olje), kraškega navihanega pastirčka, samo fino čutena in dobro risana grafična dela. Ima tudi v celi razstavi edini bakrorez. Ne vemo, zakaj se naši umetniki tako malo pečajo s to stroko umetnosti.
Ivan Žabota nam predočuje par lepih motivov iz dežele naših severnih bratov Čehov.

Ivan Zajec – Japonka, Narodna galerija jo datira z ok.1910

Ivan Zajc razstavlja tri drobno-plastične statuete. Mislim, da bi se ne bilo treba sramovati nobeni palači, če bi imela same take okraske v svojih dvoranah. Kar velja o grafični, to velja istotako o drobno-plastični stroki, pri nas se skoro docela zanemarja. Vzrok tiči pač v malomarnosti publike.

James Abbott McNeill Whistler – Simfonija v belem št. 2, 1864

Po ogledanju razstave so se podali gostje v sosednjo dvorano, kjer sta hčerki vrlega okoličanskega narodnjaka, gospici Milka in Anica Martelanc, postregli gostom s čajem, likerji in prigrizki. Tudi ta dvorana je bila kaj okusno arangirana in v njej sc ie v kratkem razvila animirana zabava.

Melita Rojic – Študija

Na večer so imeli umetniki in njih častilci sestanek v restavraciji »Narodnega doma«.
Sedaj je tudi čas za Ljubljančane, da se revanžirajo za poset Tržačanov pri prvi umetniški razstavi in mislimo, da ne bo nihče obžaloval poti k sinji Adriji, ko zagleda to povsem izborno izložbo —tuvi.—

James Abbott McNeill Whistler – Simfonija v belem št. 3, 1867

Dr. Tomaž Brejc se tu precej spreneveda in pozablja, da bralci želijo veliko več konkretnih informacij kot njegovega pesnjenja ob pogledih na slike. V Trstu so bila na ogled nekatera dela, ki so danes izginila iz spomina, pa ne le dela, ampak tudi njihovi avtorji, a to med umetnostnimi zgodovinarji nikogar ne zanima. Na primer kdo je bil najbolj obetajoči “R. Marin, da postane sčasom naš najboljši slikar ?” Podobno ne najdemo med slovenskimi slikarji umetnika po opisu:“povsem samorastel umetniški talent je Fran D. P. Globočnik.” Skrivnosten je “mladi istrski kipar Ivan Marčelja”…

Imamo celo vrsto nacionalnih in regionalnih galerij, dve Univerzi na Primorskem, Tržaško univerzo, ZRC SAZU, FF, ALOU, Zavod za varstvo kulturne dediščine, Zvezo slovenskih likovnih društev… Nekaj sto zaposlenih.

Slovenija bo dobila za digitalizacijo iz EU milijardo evrov. Kaj od tega bo dobila slovenska kultura in za kaj bi ali bo sredstva porabila ?

Verjetno ste že opazili, da si slovensko kulturno dediščino že prilaščajo tuje agencije, kot Alamy Stock Photo ali Getty Images, tako da moraš za objavo plačati od 20 do 200 dolarjev. Od kod njim nenadoma avtorske pravice, od koga so jih kupili ? Groteskno je, da Alamy prodaja Šantlove upodobitve slovenskih narodnih noš, čeprav so bile že ob nastanku akvarelov izdane tudi kot razglednice. Ministrstva za kulturo to ne briga. Od koga je Getty Images prodobil in kupil avtorske pravice za objavo pod svojim imenom fotografije pogreba Borisa Kidriča leta 1953, kot jih je posnel slavni tržaški fotograf Mario Magajna ?

Med obiskovalci otvoritvene slovesnosti je omenjen neznani ali skrivnostni Viktor Hugo. Iz Primorskega slovenskega biografskega leksikona bi se dalo najti njegovo identiteto.

Gerbič Hugo Viktor, igralec in publicist, r. v Ulmu 1881. Oče Fran, pevec, dirigent, glasbeni pedagog in publicist, mati Milka Daneš, pevka. Pred prvo svetovno vojno je sodeloval v kulturnem življenju Trsta. V sez. 1907/08 in 1908/09 je igral v slov. gledališču v Trstu karakterne vloge (Maks v Kralju na Betajnovi, Milan v Meškovi Materi). Bil je priložnostni leposlovni listkar v E in v tedniku Narodni delavec ter priložnostni slikar karikatur in kulis. Po trž. letih se je posvetil raznim poklicem izven slov. ozemlja. Nazadnje je bil v diplomatski službi v ČSR.

Drugi zapis ob koncu tržaške razstave

Slovenec se je ob razstavi oglasil še 2. decembra 1907

Listek

Kaleidoskop

Nekaj rcminiscenc s I. slovenske umetniške razstave v Trstu

Sedem let je polž čez plot lezel, kot pripoveduje narodna pravljica, in se šc nazadnje pritožil, da naglica škoduje. Istotako se godi naši slovenski žurnalistiki. Dne 17. novembra se je zaključila razstava. Čakal sem vedno, da zapoje koji list, ki ima »primat« na vse novice, nagrobnico. A zdi se mi, da so vsi po vrsti od same žalosti onemeli. Pa dosti sedaj, vrnimo se k razstavi. Veselo je začela. Takoj pri otvoritvi pripetila se je lepa anekdota.
Med drugimi je vabljene goste spremljal tudi umetnik M. Ustavi se neka dama pred Strnenovim »Jutrom«. »Ah, to je krasno — nebeško!« vzklikne dama. »To so planinke, kaj ne, gospod M.?« »Pardon, milostljiva, to so zelnate glave,« se je glasil odgovor. Podobna nezgoda zgodila se jc pred isto sliko glavi neke občine, ki je prišla kot član nakupovalne komisije. »To so potočnice (recte Vergissmeinnicht).« Takih epizod bi naštel lahko na stotine. Vobče je pa bil navzlic precejšnjega neumevanja uspeh razstave jako povoljen.
Odbor ima moralen in gmoten uspeh. Obiskovanje je bilo povoljno in prodalo se je štirinajst slik. Umotvore so prodali sledeči umetniki: Grohar, Jakopič, Sternen (um. klub »Sava«). Globočnik, Gwaiz, Marin, H. Šantel, S. Šantel in K. Viktor. Kupci so sledeči: gospod Al. Gorup, Prosek, Jadranska banka, Trst in Tržaška hranilnica in posojilnica. Skupna svota prodanih umotvorov bode približno znašala 4000 kron. To je najlepši gmotni uspeh z vseh avstrijskih južnih razstav.
Pribiti je treba en fakt. Mestna občina ljubljanska je poslala nakupovat slike za bodočo »slovensko« galerijo malo čudno zbrano komisijo. Gospodje, ali ste pa žc pozabili, kaj je zapisal Prešern? No, spomnim vas pa jaz: »Le črevlje meri naj kopitar.« Primeren odgovor na to nakupovalno komisijo je dal naš umetnik Matija Jama. Občina je hotela kupiti njegov »Mlin«. A gospod Jama je odgovoril, da tako dolgo ne proda občini nobene slike, dokler ta ne bo uvaževala res umetniških momentov in dokler bode za bodočo galerijo sprejemala v dar nemške »kiče«. Še ena lepa poteza o komisiji. Gospodje so si izbrali slike in se pismeno zavezali, da jih vzamejo po dogovorjeni ceni. Na slike so morali izrecno sledeči napisi: »Prodano mestu Ljubljani.« In sedaj, ko je razstava že davno zaprta, sedaj ko ni več nade, da se slika proda, dobil je odbor obvestilo, da »občinski zastop mesta Ljubljane na sliko g. N. N. ne reflektira«. Sedaj? In gospodje poprej tega niso vedeli? Gospodje, to ni obnašanje javnih funkcionarjev, to se pravi ljudi za nos voditi.
Razun omenjenih že prodanih slik ima odbor še nado, da proda slike naučnemu ministrstvu. Gospod arhivar Fabijani je kot pooblaščenec ministrstva prenumeriral za nakup sledeče umotvore: Grohar »Sejalec« in »Snežni metež«, Jakopič »Zima« in »Na samotnih potih«, Jama »Mlin«, Globočnik »Kraška kača« in Berneker »Naplavljeni mrliči«. Odbor razstave pa baje kupi iz čistega dobička šest umotvorov, ki jih pokloni centrali sv. Cirila in Metoda. Če upoštevam zadnja dva faktorja, prodalo se bode skupno za približno 14.000 kron. K temu uspehu moramo odboru pa le častitati.

Tukaj bi se morali Ljubljančani malo učiti. No, pa kaj bi jim očital? Saj so spolnili svojo dolžnost! Posetili so prvo slovensko umetniško razstavo v tako obilnem številu, da bi bili kmalu napolnili posebni vlak (če bi bil vsak zase v enem vagonu sedel). Bravo, le tako naprej, ti centrum našega kulturnega življenja.

Ferdo Plemič

Očital sem poprej žurnalistom, da so bili malomarni! Oprostite! Mea culpa! Oglasili so se trije, in sicer Ferdo Plemič, kateremu sem po prečitanju njegovega neslanega podlistka res želel, da bi visel nekje v ribniškem gozdu, potem v »Zvonu« A. K. O. s svojimi brezsmiselnimi »dobrimi« sveti in — Žane z Iblane, ki je umestno prekrstil poprej imenovanega v O. S. U. Od vseh treh je pa najzdravejše misli razvil Žane, — pobijal je neumnost in borniranost takozvanih »umetniških kritikov«.
—avi—.

Franc Berneker – Naplavljenca, 1903, Narodna galerija

Iz zapisa je razvidno, da naj bi arhivar Fabijani izbral za nakup Berneker kip Naplavljeni mrliči, ki pa ga prvi zapis v Slovencu ne omenja. Članek je nasploh pozabil omeniti Bernekerjevo prisotnost v Trstu, saj je iz Veselove fotografije razvidno, da je tam bil, in sicer se lepo vidi kip Zdenke Vidic in Mire Ban. V dataciji Narodne galerije je zapisano ok. 1907.

Franc Berneker – Zdenka Vidic in Mira Ban, ok. 1907, Narodna galerija

Iz predstavitve v katalogu del Narodne galerije pa sledi opis:

“Upodobljena je deklica Zdenka Vidic s prijateljico Miro Ban. Zdenka je bila hčerka dr. Frana Vidica (1872‒1944), literarnega zgodovinarja, kritika, prevajalca in mecena, ki je imel izjemno vlogo na področju kulturnega in političnega življenja na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Z naročili je finančno pomagal marsikateremu slovenskemu umetniku, med drugim tudi Francetu Bernekerju, ki je bil reden gost na njegovem domu.

Zdenka se je rodila 9. maja 1902, torej jo je Berneker upodobil kot petletno deklico. Umrla je komaj devetnajstletna po dolgotrajni bolezni. Dvojni dekliški portret je intimno zasnovan in lirično občuten. Obraza deklic mehčajo otroške poteze, njuno ljubkost pa poudarjata pričeski. Spodnji slikoviti del kipa je v kontrastu z gladko obravnavo obraznih partij. Portreta prevevajo secesijska milina, nežnost in sanjavost, kiparski material – beli marmor – pa s svojo prosojnostjo še stopnjuje poetični učinek.”

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec

, ,

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja