Dr. Tomaž Brejc v svoji knjigi Slovenska umetnost 1880 – 1918 Čas prebujenja ne dojame epohalnega mednarodnega uspeha slovenskih likovnih umetnikov z razstavami v tujini med letoma 1904 in 1911. Nekatere sicer omenja in jim na različnih koncih svoje knjige daje nekakšne poudarke, a bolj dislocirano in z več streli zunaj tarče kljub umetnostnozgodovinskem vežbanju nad pol stoletja.
Ivan Zajec – Prestrašeni satir, 1894, Narodna galerija
Brejc se ne sprašuje, kaj pomeni, če skupina slovenskih razstavljalcev v kratkem času nastopanja in uveljavitve zgolj ene generacije, finančno ne le revne, ampak s statusom pravih revežev, brez možnosti računanja na javni interes “mesta in države”, ali “javno zasebnega partnerstva” lahko ustvari tak preboj v svet, ko pa je zanje malokdo vedel, jim ni sledil, jih ni podpiral, jih niso zanimali, kaj šele cenili, da bi njihova dela kupovali. In vendar se je to zgodilo.
Henrika Šantel – Berberka, 1914, Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika (ni v knjigi)
Avtor knjige bi moral eno celo poglavje posvetiti temu, in to zelo podrobno, z argumenti in dokumenti, še posebej, ker je šlo za čas, ko slovenska narodna identiteta ne politično ne kulturno ni bila razumljena kot neka individualna, prepoznavna, imensko, geografsko, družbeno-politično, jezikovno, šolsko, znanstveno, umetniško zgodovinsko, medijsko, skratka na vseh področjih javno delujoča narodnost, čeprav je Slovenija v času prebuje narodov po letu 1848 že pokazala smeri razvoja, želja in cilje. Najslavnejše je bilo geslo: “Dajte nam Slovenijo !” največjega vseslovenskega tabora v Vižmarjih pri Ljubljani leta 1869, na katerem so prisotni iz bližnjih in daljnih slovenskih dežel Avstro-Ogrske zahtevali Zedinjeno Slovenijo, slovenščino kot uradni jezik, slovenske šole in univerzo.
Miljutin Zarnik
O prvi razstavi slovenskih umetnikov leta 1900 je obširno pisal Miljutin Zarnik, ki je na odprtju druge leta 1902 v vlogi podpredsednika Slovenskega umetniškega društva govoril.
Rihard Jakopič – Oddih, ok. 1905, Narodna galerija, (ni v knjigi)
Brejc piše za bralce, ki nimajo možnosti, priložnosti in časa, pa tudi izkušenj, da bi sami raziskovali, kako se je zgodovina slovenske likovne umetnosti odvijala med izbranima letoma 1880 in 1918. Tega ni ne po kronologiji, ne po avtorjih, ne po tematiki, čeprav se zdi, kot da je tega segmenta še največ, ne po razstavah, ne po celovitem in komparativnem mednarodnem horizontu, ne po mestih javnega nastopanja z natanko določenim krajem, časom, deli, odmevi… Pisec mora najprej samega sebe vprašati, ali sem dovolj natančen in jasen ter celovit.
Anton Gwaiz (Gvajc) – Kipar Ivan Zajec, 1904, Narodna galerija, (ni v knjigi)
Vprašanje je, ali Brejc pozna vsa imena, ki so bila zastopana na mnogih razstavah večjega dometa in z večjim številom del, kot je bila najprej velika prva slovenska razstava v Trstu leta 1907, potem pa še večja v Jakopičevem paviljonu leta 1912. Če pogledam seznam razstavljalcev tam in imena primerjam z onimi v Brejčevi obravnavi v svoji knjigi, potem je dokončno ali zgodovinsko pokopanih veliko umetnikov, precej jih je mimogrede omenjenih, pri marsikaterem velikem in nesporno zgodovinskem umetniku manjka objava in razlaga kapitalnih del, ki jih sicer vsakdo pozna (Ažbe, Kobilca, Petkovšek, Birolla, Smrekar, Gaspari,Vavpotič…). Brejc v tem času ne odkrije ter še manj afirmira nekoga, ki je veliko obetal tako v Trstu kot v Ljubljani, in se primerjalno z dejstvi o nastopanju v javnosti v onem času pokazal kot obetajoč talent. To množično pokopavanje, pa ne pusta na pepelnično sredo, ampak konkretnih ljudi, meče slabo luč na celotno umetnostnozgodovinsko stroko, ki je vendarle dolžna vedeti, kaj je njen predmet raziskave, tu seveda slovenska umetnost v razponu kar 38 let.
Henrieta Šantel – Avgusta Šantel st., 1917, Narodna galerija (ni v knjigi)
Če se spomnimo npr. nekaterih pesniških antologij prelomnega statusa, kot Janeza Menarta Iz roda v rod duh išče pot, potem je v knjigo uvrstil tudi pesnike, ki jih danes manj poznamo ali njihove pesniške zbirke niso bile več ponatisnjene.
Svetoslav Peruzzi – Gvidon Birolla, 1904, Narodna galerija
Brejc ne odpre nobenega vprašanja o potrebi, kaj šele dolžnosti ponovnih raziskav oseb in njihovih opusov. Raje oziroma najraje ima svojo ultimativnost, tako rekoč diktatorsko držo, s katero blagoslavlja le nekaj izbrancev, kot da bodo sedaj in preko njegove knjige postali kandidati za blažene ali še višje.
Gvidon Birolla – Pokrajina, ok. 1908
Podobno bi se sicer dal ugotoviti za preskromno raziskovanje celotne umetnostnozgodovinske stroke in ustanov, na čelu z Narodno galerijo (in drugimi sorodnimi ustanovami), v kontekst pa takoj stopijo Univerza, ZRC SAZU, Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za znanost in visoko šolstvo, ki nimaji nikakršnih javno izraženih programskih in vsebinskih zahtev ter opredelitev odnosa do slovenske kulturne dediščine na likovnem področju.
A si predstavljate, da še danes ne bi vedeli, kaj je napisal Ivan Cankar ? Kaj nam pomaga domala sto doktorjev umetnostne zgodovine, ko pa ni ene jasne zahteve po strokovnem pristopu že na ravni evidentiranja avtorjev in njihovih del… Pojem catalogue raisonné v Sloveniji ne obstaja.
Un catalogue raisonné est l’inventaire le plus complet possible des œuvres d’un artiste, peintre, graveur, sculpteur ou plasticien et de leur localisation. Une présentation générale de l’artiste, sa formation, sa maturité, la fin de sa vie et accessoirement sa fortune critique (comment jusqu’à aujourd’hui, il a été perçu par la critique et le grand public) accompagne souvent ce travail. (Videl sem v Albertini tak katalog za Clauda Moneta – pet debelih knjig A 3 formata. Tam sem med drugim izvedel, da je bil Cézanne veliko občudovalec Richarda Wagnerja in je odšel v Pariz, da bi ga videl dirigirati, ko je imel tri koncerte (po odmevnih predstavah Tannhäuserja). O tem je pisal Monetu.
Ivan Vavpotič – Moja žena, 1905 – 1908, Narodna galerija
Nivo javnega oglaševanja “iščemo dela Ivana Zajca za njegovo razstavo” ipd. je preslab pristop k ugotavljanju dejansko ustvarjenega. Vtis je, kot da ima Brejc rad katekizem, katerega avtor je on sam in hkrati zastopa Boga Očeta, Sina in Svetega Duha. Amen pa bo na koncu branja dodal bralec sam.
Saša Šantel – Dama v črnem, 1904 (ni v knjigi)
Dr. Tomaž Brejc skoraj povsem zamolči in spregleda slovensko razstavo v Trstu, ki je bila hkrati prva velika tržaška razstava likovne umetnosti in je s svojo monumentalnostjo prevzela tako slovenski kot italijanski Trst, saj je zapolnila veliko čitalnico novega Narodnega doma, prav tako arhitekta Maksa Fabianija. O razstavi je obsežno pisal Triester Zeitung, po njem povzel ali ponatisnil poročilo Laibacher Zeitung, pa seveda še slovenski tisk v Trstu in Ljubljani, ki je med drugim podrobno predstavil vse umetnike in vsa razstavljena dela. Še več, poročal je o naravnost legendarnem prihodu v Trst tako Riharda Jakopiča kot Ivana Groharja iz Ljubljane, iz Dalmacije pa Vlaha Bukovca, soustanovitelja dunajske Secesije in pred tem razstavljalca v Londonu. Vlaho Bukovac je prišel v slovenski Trst iz simpatije in poznanstva z nekaterimi umetniki, da bi jim dal priznanje, podprl slovenska kulturna in umetniška prizadevanja v mestu, si ogledal Fabianijev Narodni dom, saj je kot sočlana dunajske Secesije poznal tudi njega.
Vlaho Bukovac – Velika Iza, 1882 (ni v knjigi)
O tržaški razstavi je bila dovolj opazna publiciteta, kot rečeno, tako v Trstu kot v Ljubljani. O njej je med drugimi poročal Ljubljanski zvon.
Henrika Šantel – Sestri Avgusta in Danica s psičko Misili, 1906 (ni v knjigi)
Prva slovenska umetniška razstava v Trst
Torej se je vendarle uresničila ta lepa in smela in tako nenadoma spočeta misel o slovenski umetniški razstavi v Trstu! Gotovo bo ta vesela vest prijetno iznenadila vsakega idealno mislečega in kvišku stremečega Slovenca in Slovana, saj si je s tem korakom priborila slovenska umetnost novo in stalno postojanko tu na obalah sinje Adrije, ki je postala v novejši dobi predmet naših najlepših upov in cilj našega neodoljivega hrepenenja. Ta korak pa jc tem pomembnejši, ker jc stopila slovenska umetnost prvič pred forum, kjer bodo imeli besedo tudi sodniki, ki jih ne vežejo z nami nikake simpatije, izvirajoče iz krvnega sorodstva; in vendar sem prepričan, da sodba teh objektivnih sodnikov-estetikov ne bo mogla biti negativna za našo mlado obrazujočo umetnost. Ker pa ne morem podrobneje poročati in kritično presojati, marveč sem se namenil podati le glavne poteze o razstavi, moram vendar naj prisrčncje povabiti vse Slovence in Slovane, ki imajo priliko oglasiti se v Trstu, da stopijo v „Narodni dom” in si ogledajo umotvore naših slikarjev in kiparjev, kajti preverjen sem, da se bodo vrnili z očiščeno in olajšano dušo iz tega improviziranega svetišča lepote.
Anton Gwaiz (Gvajc) – Jastog, Narodna Galerija, (ni v knjigi)
Za goste in prijatelje umetnosti je bila razstava otvorjena v soboto 19. t. m. ob štirih popoldne ob navzočnosti nekaterih slovenskih in enega hrvatskega umetnika. Po kratkem nagovoru g. predsednika, višjesodnega svetnika M. Gabrijelčiča, so si gospe in gospodje ogledali razstavljene predmete, ki so nameščeni v dvorani in eni sobi „Slavjanske čitalnice”. Oba prostora sta od veščih umetnikov okusno prirejena, tako da delata na obiskovalca razstave prijeten harmoničen vtisk. Dvorana je odkazana skoraj izključno umetniškemu klubu Savi, ki je razstavil skupaj 38 komadov, in sicer so zastopani: Iv. Grohar (6 komadov), Rih. Jakopič (8), Mat. Jama (7), Roza Klein (3), Mat. Sternen (7) in Pet. Žmitek (7). Tu so torej naši moderni in najmodernejši.
Ivan Zajec
Razen tega je obešenih v tem prostoru še par slik Henrijete Šantlove, v enem kotu pa stoji kip malega, na tleh sedečega dečka, ki se na roke opira in doli gleda (v vodo, ker je kip namenjen za okrasek akvariju); to jc delo mladega istrskega kiparja Iv. Marčelja. Sicer pa jc ta stroka na razstavi slabo zastopana, kajti razen treh Zajčevih kipcev (Japonec, Japonka in Egipčanka kot držalka električne svetiljke) ne vidimo na razstavi nikakega plastičnega dela, kar je res škoda. V drugi sobi so razstavili ostali udeležniki, in sicer: Josip Germ (3 slike), Fran Globočnik (4), Ant. Gwaiz (8), Mil. Klemenčič (2), R. Marin (psevdonim, 8), Melita Rojic (6), Henrieta Santel (11), Hugo Viktor (psevdonim, 8) in Iv. Žabota (8).
Anton Gwaiz (Gvajc) – Njega ni, 1900, Narodna galerija, (ni v knjigi)
Ker pogrešamo na razstavi nekatera dobro znana imena slovenskih umetnikov, slika o sedanjem stanju naše obrezujoče umetnosti sicer ni vsestranska in popolna, vendar kaže razstava vse karakterističnejše poteze in glavne smeri, kakor se razvija in koder gre tok našega umetniškega stremljenja, in to jc glavno!
Dr. Iv. Merhar
Med vprašanji, ki jih takoj opazimo, se najprej zastavlja, na koga pisec v LZ misli, ko zapiše, da “pogrešamo na razstavi nekatera dobro znana imena slovenskih umetnikov”, kar pomeni, da jih sam dobro pozna in s tem opozori na premajhno odprtost tržaške razstave, čeprav je bila po številu prikazanih del največja dotlej. Dalo bi se ugibati, da pogreša Antona Ažbeta, Ivano Kobilca, Franca Bernekerja, Jožefa Petkovška, Maksima Gasparija, v Trstu rojenega Gvidona Birollo, Josipa Gangla, Hinka Smrekarja, Frana Tratnika, Svetoslava Peruzzija…
Poseben problem poročila, tako kot v Slovencu, kar bomo še videli, je izpustitev nastopa in razstavljanja kiparja Franca Bernekerja, saj je v Trstu bil, kar dokazujejo že Veselove fotografije s številčnimi oznakami kipov 121, 122, 123. Dnevnik Slovenec je poročal o 119 delih na razstavi, kar pomeni, da so Bernekerjevi kipi prispeli v Trst kasneje ?
Gvidon Birolla – Zima v Puštalu, Narodna galerija
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec