KRITIK.si

Redko ali celo nikoli se ne zgodi, da bi isti pesnik v samo dveh dneh na dveh literarnih večerih in eni razstavi predstavil dve svoji pesniški noviteti ali novi pesniški zbirki, kot je to uspelo dr. Miklavžu Komelju, pesniku, pisatelju, esejistu, uredniku, prevajalcu, umetnostnemu in literarnemu zgodovinarju, likovnemu ustvarjalcu, ilustratorju, portretistu, teoretiku. Najprej so v dvorani Slovenske matice predstavili njegovo zbirko Pred nevidnim, naslednji večer pa v Galeriji Družina še zbirko Med, ki pa jo spremlja še razširjena razstava ilustracij (okrog 40) kot izbor objav iz knjige. Komelj te stvaritve poimenuje iluminacije. Prvi večer v Slovenski matici je vodila in povezovala kot pesnica Manca Košir, saj je predstavila še svojo poezijo iz dveh zbirk, drugega pa urednik David Ahačič.

Dr. Manca Košir in dr. Miklavž Komelj, vse fotografije Marijan Zlobec

Spremljali smo dva precej različna večera, tako kot sta različni obe zbirki in bi bralec pomislil, da gre za dva avtorja, dva pesnika, ki imata svojo poetiko v smislu nadaljevanja pesniške tradicije s poudarkom na izpovednosti in povsem razumljivi vsebini, medtem ko je sama struktura pesmi v Medu zelo preudarna in v vseh pesmih enaka, sestavljena iz osemvrstičnih kitic, delno rimanih, medtem ko je v precej obsežnejši zbirku Pred nevidnim Komeljev verz svobodnejši, tako kot je poezija tematsko širša. Komelj je tako izpričal sicer že splošno znano poetično širino, povezanost s pesniško zgodovino (od Danteja, Goetheja, Nietzscheja, Wagnerja in Rilkeja do Gottfrieda Benna, Celina ali Ezre Pounda), česar ne skriva, ampak raje poudarja in išče ter predvsem nadaljuje na temeljih, ki sicer ne izhajajo iz kakšne pesniške avantgarde in v tem smislu niti ne iščejo novih pesniških poti. Prej bi rekel, da Komelj raje gleda nazaj kot da bi bil vizionar, a pri tem ni neopazno, da se omenjanju kakega slovenskega pesnika, razen Srečka Kosovela in Tomaža Šalamuna, s katerim se je sicer dobro poznal, raje izogne. Ljubi sebe bolj kot vse druge ? No, vsekakor sebe ustvarjalno najbolje pozna. Simpatična pa je bila potem poteza hčerke, sopranistke Talite Sofije Komelj, ki je ob iluminacijah izrekla anekdoto, kako si ob zajtrku delita mizo za dvojno ustvarjanje: hrane in iluminacij.

Manca Košir

V Slovenski matici, kjer smo v dvorani spredaj opazili zakonca Spomenko in Tineta Hribarja, je večeru bolj dajala spodbujevalni utrip pesnica in povezovalka Manca Košir, še posebej v omenjanju in branju ali sugeriranju branja po njenem izboru Komeljevih pesmi, tako da se je zdel ves večer zelo poenoten, ujemalen, blizu, kot da bi se že poprej dogovorila, katere teme ali celo eno samo temo, bosta izbrala kot dominantno. Za Manco Košir, ki je pred kratkim prestala hudo operacijo, kot je sama povedala, in v ustih ostala brez polovice jezika, je ta izkušnja bolj opolnomočena, globlje doživeta, čeprav se v sami poeziji morda to niti ne pozna. A če nekdo trpi, drugi pa ne, je razlika velikanska.

Tatjana Zorko

Manci Košir je pri branju pomagala zdravnica Tatjana Zorko oziroma je ona brala Mančine pesmi, a ne vseh. Saj veste, da Manca rada govori. V bistvu smo se soočili z dvema temama: poezijo o minevanju, smrti, večni praznini po njej, in morda še hujšem vprašanju: ali je možna poezija brez besed, in če je, kako jo kot tako občutimo. Mančina teza je, da je možna poezija tudi brez besed: najdeš jo v pogledu, očeh, fizični bližini, molku in predanosti občutjem. Vprašanje je, kaj vidim, ko gledam, in kaj ugledam, ko vidim. “In ko vidim kot vidi pesnik, je poezija vse.”

Dr. Miklavž Komelj v dvorani Slovenske matice

K smrti seveda spada nesmrtnost, vsaj tistih, ki so prepričani, da se jih bodo ljudje spominjali tudi potem, ko bodo odšli v večnost in fizično zapustili ta svet. Druga pa je refleksija o sadanjem svetu, ki je v kaosu in propada, po propadu pa vendarle sledi nov vzpon.

Komelj ima rad zelo kratke prebliske, za katere bi težko rekli, da so pesmi, prej zgolj verz ali dva, oblikovan kot filozofska ali miselna refleksija, kar kaže na veliko notranjo doživljajsko in miselno aktivnost, kar pa je pri Komelju splošno znano. Misli hitreje, kot lahko zapiše, zato nastaja ujetost misli in zapisa le na kratki “razdalji”. Omenil je sicer haiku poezijo, a je sam v bistvu ne piše.

Manca Košir s svojo zbirko srčnic Iz neba do dna

“Kako divji je zvok absolutnega reda!”

“Ne vem, koga sem poljubil, ko sem poljubil golo lobanjo.”

“Nikoli ni šlo za transcendenco, vedno za goloto.”

“Moje so samo tiste besede, ki si jih ne morem izmisliti.”

“Svobodna odločitev je samo tisto, česar ni mogoče spremeniti.”

Takih miselnih verzov je v zbirki veliko in so del Komeljeve pesniške poetike na avtorefleksivni ravni.

Spomenka in Tine Hribar

Pri Miklavžu Komelju bo vedno odprto vprašanje, kako je z njegovo ideologijo, svetovnim nazorom. Včasih se zdi, kot da je veren, vsaj malo, spričo izkušenj in mladostnih srečevanj s škofom Leničem. V pesmi Ortodoksija piše: “Kot deček sem šel k nadškofu in ga vprašal ali moj verz “Svet bo lahko začarati v nebesa” ne nasprotuje nauku svete Cerkve. Kakšna strast po ortodoksiji v mojih verzih!”

“To, da ni mogoče pred ničemer pobegniti, me navdaja z absolutnim mirom.” Iz tega bi se dalo sklepati, da se bo Miklavž Komelj ob svoji letošnji petdesetletnici umiril. Upajmo, dodajam v oklepaju, in pomislim, da bo potem nastajala le še monumentalna pesniška klasika. Substrat ali koncentrat.

Vesna Milek in Manca Košir

V Galeriji Družina

V Galeriji Družina je bila druga publika, kar nekako pomeni ločitev med idejno ali ideološko različno sfero in bi potemtakem prišli do spoznanja, da je Miklavž Komelj lahko vse, ali kot je sam dejal, da ga nekateri imajo za fašista, (kdo drug pa za komunista).

Miklavž Komelj v Galeriji Družina

Ob razstavi iluminacij, kot je ilustracije k pesmim svoje likovne izdelke poimenoval, se zdi želja po “celostnem umetniškem delu” v smislu Wagnerjeve ustvarjalnosti, še zelo daleč. Wagner ima oceansko moč združevanja glasbe, drame, teorije, refleksije, organizacije, volje in moči…, ki je tako neprimerljiva kot neponovljiva. Iluminacije so spontane, likovno verzna sporočila, simbolno vsebinska, ozko tematska, so bolj v območju slikarskega nadrealizma, metafizičnega slikarstva, čeprav ne tako čiste kot pri Magrittu ali De Chiricu, ki sta vendarle zelo epska slikarja. Bližje so mu morda ilustracije (ne kiparstvo) Josepha Beuysa. Vprašanje je, kaj bi nastalo, če bi Miklavž Komelj želel postati pravi slikar, čeprav brez študija na likovni akademiji ?

Je dr. Miklavž Komelj najbolj slovenska “opera aperta”, kot je že v svoji diplomski nalogi zapisal kasneje slavni Umberto Eco ? Sam bi seveda rad videl dve Komeljevi knjigi, kot ju ima prav Eco: Zgodovina lepote in Zgodovina grdega.

Ko je bil Eco v Ljubljani, ga je v svoj atelje povabil slikar in grafik Jože Spacal, da bi mu pokazal svoje erupcije knjig v grafikah. Eco je povabilo sprejel, tako da je Spacal lahko zelo nahitro povabil še nekaj novinarjev, ki smo Eca čakali že v ateljeju. Umberta Eca sem med drugim vprašal, ali je težje pisati o lepoti ali o grdoti oziroma o grdem. Pričakovano je odgovoril, da o lepoti. Kaj je grdo morda zelo hitro vidiš, kaj je lepo pa… Seveda je za take knjige potrebna ogromna samodisciplina. Ali jo pri Komelju sam vidim ali ne, je bolj moj kot njegov “problem”.

Talita Sofija Komelj je najprej zapela Solveigino pesem (Henrika Ibsena) iz Griegovega Peera Gynta

»Knjiga Med je bila napisana v napetem zgodovinskem trenutku, enem tistih, ko se v zgodovini ravno v navideznem kaosu najjasneje pokaže delovanje onkrajzgodovinskih sil. Knjiga, ki je zasnovana kot oblikovno enoten cikel pesmi, je zavezana prepoznavanju tega delovanja v vsej paradoksnosti, v kateri se v presenetljivi bližini srečujeta absurd in smisel in v kateri se je treba odločiti med prividom in videnjem; pesmi so tako potovanja skozi različne simbolne strukture in duhovne tradicije, poskusi osmišljanja sveta pa na poti skozi misterij njegovega absolutnega smisla odpadajo kot obleka, da bi se govorica približala čisti goloti kot temeljni odločitvi, izraženi takoj na začetku. Tako knjiga izzveni tudi kot klic k čuječnosti,« je povedal avtor knjige Miklavž Komelj.

Miklavž Komelj in urednik David Ahačič

Komeljeva razstavna in pesniška aktivnost, kot se je pokazala tokrat kot skupek in v likovnem smislu zgolj izbor iz množice del, naravnost kliče po nadaljevanju razstav in pesniških večerov ter izdaji kataloga v večjem formatu ali nekako 1 : 1, saj so formati iluminacij večinoma v velikosti A 4.