Drugi koncert na 37. Slovenskih glasbenih dnevih se je iz Gallusove dvorane Cankarjevega doma preselil v Slovensko filharmonijo. Imel je prav poseben naslov: Slovenski glasbeni dnevi v poklon zasl. prof. dr. Primožu Kuretu (1935 – 2022). Koncert so pripravili gostje iz Maribora, saj je v Ljubljani prišel Simfonični orkester SNG Maribor z dirigentom Simonom Krečičem in solistko, sopranistko Sabino Cvilak.
Sabina Cvilak
V programu omenjajo, da je bil Primož Kuret eden izmed najvidnejših slovenskih muzikologov, ki je skupaj z Milanom Stibiljem ustanovil Slovenske glasbene dneve. Vendar je ta informacija pomanjkljiva, kajti pri ustanovitvi je sodelovalo tudi Društvo glasbenih umetnikov Slovenije. Pred Kuretovo smrtjo sem govoril s pianistom Leonom Engelmanom, ki mi je omenil, da sta od ustanoviteljev živa le še dva: Kuret in on. Moral bi pogledati v arhiv Dela, kaj sem tedaj pisal o dogodku in prvem festivalu.
Program koncerta
Marij Kogoj: Tri pesmi za glas in godalni orkester
Nina Šenk: Chant za godalni orkester
***
Gustav Mahler: Pesmi na Rückertova besedila
Gustav Mahler: Adagietto iz Simfonije št. 5
Simon Krečič
Kot preberem v programski napovedi koncerta, bo “taktirka Simona Krečiča prvo glasbeno besedo podala ekspresionistično zavezanemu Mariju Kogoju, ki je svoja iskanja resnic človekovega doživljanja prelival tudi skozi besedno črnilo peresa. Pisal je namreč o glasbi, ki jo je dojemal izrazito ponotranjeno »iz svoje snovi razvite umetnosti, v notranjost človeka postavljene«. Pisal je tudi kritike, s katerimi je pošteno užalil marsikaterega od svojih kolegov. Upiral se je ideologiji svojega časa, ki je po vzoru Glasbene matice ljudsko melodiko postavljala znotraj romantičnega idioma in jo uporabljala za ustvarjanje občutka narodnosti. Kogoja pa je ljudska glasba navdihovala v drugo smer. Želel jo je izpostaviti v njeni prvinski obliki, kar mu je med drugim uspelo v skladbi Tri pesmi za glas in godalni orkester, kjer se oglaša tudi istrska motivika.”
Sabina Cvilak
Sabina Cvilak je takoj pokazala podoživljanje ženskega izpovednega značaja in pesemskih besedil tedanjih pesnikov, ki so bili v ospredju zanimanja, kot Silvin Sardenko, manj Pavel Remec in Ivan Pregelj (Jaz se te bom spomnila, Sprehod v zimi in Istrski motiv). Iz neenotnega pesniškega avtorstva je Kogoj leta 1919, po vrnitvi z Dunaja, zelo težko sestavil pogojno rečeno cikel za sopran in godala, ki bi upošteval domačo tradicijo, ampak se je temu uprl in pokazal svoj ekspresionistični dunajski pedigre in vpliv, ki bi bil lahko celo blizu tedanjim pesmim Albana Berga. Kogoj je občutljiv v metaforičnih in simbolnih pesemskih, besedilnih pomenih (jastreb – dobra ptička, solze so kamen razklale, a ostale solze, varna roka pelje v gaj, bolna resnost nad gomilo), v uporabi godal, tokrat v primerni zasedbi, je prav tako bližji Dunaju kot Ljubljani, (s kakšnim Antonom Lajovicem), a se je zdela igra godalcev premalo čista in poglobljena, po drugi strani pa se še kaže Kogojevo lastno učenje in dozorevanje, iskanje popolnejšega zlitja med petim besedilnim izrazom in njegovo razumljivostjo. Cvilak in glasbeniki pod dirigentskim vodstvom Simona Krečiča niso imeli lahkega dela, ker je narava ekspresionističnih pesmi zlasti vokalno zahtevnejša in terja od poslušalca takojšnje dojemanje in sprejemanje, v onem času pa je bila kompozicija pravcati izziv. A je takoj jasno, da se Kogoj ničesar in nikogar ni bal.
Solistka in dirigent
“Ponotranjene modernistične kontrastnosti, ki dosegajo razsežnosti Schönbergove Angst, na koncert prinaša predstavnica mlajše skladateljske generacije Nina Šenk. Anksiozni pridih bo intenzivneje vel iz temačnih godalnih odtenkov umetelnega glasbenega stavka skladbe Chant, ki bo prav v sklopu Slovenskih glasbenih dnevov doživela svojo drugo izvedbo.” (Iz programa)
Koncertna mojstrica Oksana Pečeny
Nina Šenk dela mednarodno kariero že dobrih petnajst let in je glede na njen že prepoznavni sloves, ne le v Evropi, ampak že drugod, vse do Japonske in Južne Koreje, pričakovati še več ali vedno več.
Viola solo
Chant začenja viola solo s svojim temnim, jokajočim zvokom, ki se mu pridružujejo dinamična godala v isti zasedbi kot pri Kogoju, le da se zdi izraz lažji, aktualnejši, modernejši, a bi se ob godalih spomnil Straussovih Metamorfoz, medtem ko je Ozarjena noč bolj pripovedna. Nina Šenk je vsekakor bolj linearna, čeprav skuša manjšo invencijo nadgraditi z intenzivnostjo glasbenega izraza in nadaljevanjem sola, tokrat prve violine. Chant se tako prenaša v dialog, ki spet postaja kot žalostinka, objokovanje nečesa predeksistenčno tragična, bi se dalo sklepati. V nadaljevanju se ponovi violin solo, intenzivnost in karakter godal pa se še poglablja, dokler ne nastane bližnji dialog, a ne na drugačni izpovedni ravni; žalobnost ostaja stalnica. Zvok pa se vedno bolj plemeniti, postaja izrazit, poglobljen, doživet. Tretji solo se pojavi kot violončelo v trojnem zvočnem prepletanju do umirjenega konca ali kot žalujoči ostali.
Nina Šenk
Poklon Primožu Kuretu se je nadaljeval še v drugem delu koncerta z izostreno liričnostjo samospevov Gustava Mahlerja, skladatelja, ki ga je Kuret vrsto let vneto raziskoval in podrobno opisoval bivajočega in delujočega v Ljubljani.
Sabina Cvilak
“V konturah gibkega liričnega soprana Sabine Cvilak bomo slišali ganljivo presunljivo izpovedne Mahlerjeve Rückertove pesmi, o katerih je Mahler dejal: »To je občutek, ki se dvigne do ustnic, a ne preide čez njih! … To je moj jaz!« Zato predstavljajo njegovo najintimnejšo glasbeno izdatnost, ki jo je komponiral v gorah, v majhni koči daleč stran od »sveta«. Zato jih prežema meditativnost, iz katere se je tudi prvič porodila melodija iz Adagietta, drugega stavka njegove Pete simfonije.” (Iz programa).
Uvrstitev Mahlerjevih Rückertovih pesmi v program se je izkazala kot nadgradnja vsega slišanega, še posebej, ker je Cvilakova tvegala izziv po nekdanjih interpretacijah dramske mezzosopranistke Marjane Lipovšek, medtem ko je sama lirska sopranistka.
Simon Krečič
Cvilak je svoj nastop začela s peto ali zadnjo pesmijo Liebst du um Schönheit (Če ljubiš lepoto). “To je prava ljubezenska pesem za Almo, štiri mesece po poroki. Skladba je sveža in lahkotna ter ima v verzih pridih naivnosti, ki spominja na uspavanko. “Če me ljubiš zaradi lepote, mladosti ali bogastva, potem me ne ljubi, če pa me ljubiš zaradi ljubezni, potem da, ljubi me za vedno, ti, ki sem ga vedno ljubila!” Intimno je to pokazatelj skladbe, ki nima tonalitete in niti izvirne avtorjeve orkestracije. Za glas in klavir jo je komponiral Mahler, založnik pa jo je pozneje prepisal za instrumentalni ansambel, sestavljen iz pihal (brez flavt), štirih rogov, harfe in godal.”
Sledila je druga, sicer četrta v zaporedju cikla Um mitternach (Opolnoči). “Noč je najprimernejši čas za premislek o sebi in o pričakovani usodi; to je čas razmišljanja in izbir. “Opolnoči sem dvignil oči k nebu, a zvezde se mi niso nasmehnile. Štel sem utripe svojega srca. Bil sem deležen tvojega trpečega človeštva … Opolnoči sem vrnil svojo moč v tvoje roke, Gospod! ” Pesnikova skrb za usodo človeštva se prepleta z zvoki narave, ki jih opevajo vetrovi, da na koncu z intenzivnim crescendom doseže finale, ki daje zaupanje v božjo milost.”
Solo angleški rog
Cvilak je še poglobila dramatičnost izraza, ki je prehajal v baladnost, še posebej ob prefinjeni spremljavi posameznih inštrumentov v orkestru. Poglobila in povezala je fraziranje v en lok, in spet so bili odlični spremljevalci. Sama pa je dosegla skoraj skrajni dramatični vrh, pravo dostojanstveno samozavestno vokalno epiko.
Tretja je bila Blicke mir nicht in die Lieder (Ne glej mojih pesmi), ki je prva v pesemskem ciklu. »Čebele, ko gradijo panje, ne pustijo, da bi jih kdo presenetil; ko pa boš odložil zlati med, boš ti tisti, ki ga boš lahko okusil«. Mahler tako kot Rückert ni dopuščal, da bi kdorkoli želel videti njegova dela, preden jih dokonča. Skladba je v svoji oznaki zelo živahna, tekoča in lahkotna, a po razlagah je zanjo značilna subtilna ironija.
Četrta je bila druga v ciklu Ich atmet einen linden Duft (Vdihnil sem sladki vonj lip). Mahler se poigrava z besedami “Linden” (lipa) in pridevnikom “lipov” (sladek): “To lipovo vejo zame nežno odrežeš z drevesa. Vdihavam njen vonj.” Spokojno in poletno vzdušje, ki ga vzbuja glasba, nakazuje pomirjujoče zaupanje med dvema bitjema, ki se izogibata kakršni koli boleči viziji, ki bi ju lahko vznemirila. Rahločuten značaj oživi inštrumentacija, ki predstavlja solistične trenutke za pihala.”
Zadnja pa je bila sicer tretja Ich bin der Welt abhanden (Umaknil sem se od sveta), ki je nabolj pretresljiva in dejansko spada na zaključek cikla kot slovo. Cvilakova je dramatično, skorajda pretresljivo sklenila cikel, ki daje vsem pevkam, še posebej z nemškimi vokalnimi in jezikovnimi izkušnjami veliko umetniško in koncertno zadoščenje. To se je ves čas slišalo, da ne rečem čutilo. Ves v mahlerjanskih glasbenih barvah in izrazu, v zelo počasnem tempu pa je bil orkester s solistko na angleškem rogu.
V celoti je bil to odličen pevski dosežek Cvilakove, prav tako se je izkazal orkester z dirigentom.
Adagietto
Dirigent Simon Krečič pa je v nadaljevanju izbral posrečeno programsko odločitev, da je koncert brez pavze nadaljeval s slavnim Adagiettom iz Pete simfonije in povezal ter poenotil Mahlerjevo programsko prisotnost v verjetno nikoli doslej slišanovo drugačno celoto. Sabina Cvilak se je usedla in bila del tudi te Mahlerjeve izpovedi, najbolj znane iz Viscontijevega filma Smrt v Benetkah.
Na koncu so dočakali ovacije.
Marijan Zlobec