Otvoritveni koncert 37. Slovenskih glasbenih dnevov v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani je v celoti pripadal kompozicijam nestorja slovenskih skladateljev, akademika in profesorja Lojzeta Lebiča.
Lojze Lebič se zahvaljuje nastopajočim
Pred koncertom je z odra spregovoril direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek. Med drugim je omenil, da so Slovenski glasbeni dnevi praznik slovenske glasbe, veliko novih slovenskih del so naročili prav za Slovenske glasbene dneve, izvedli veliko pozabljenih del in se poklonili številnim našim umetnikom. Zahvalil se je skoraj vsem pomembnim slovenskim kulturnim institucijam, ki sodelujejo pri izvedbo SGD, in programskemu odboru. Omenil je, da bodo vsi koncerti posneti s strani Radia Slovenija – Programa Ars, kar pomeni še dodatno obogatitev slovenske glasbene zakladnice.
Darko Brlek
Še posebej je v dvorani pozdravil gospoda Lojzeta Lebiča, čigar dela bomo nocoj poslušali. In to bo prva taka izvedba, da bomo vsa Lebičeva dela slišali v enem večeru. Spomnil je na lani preminulega soustanovitelja festivala slovenske glasbe dr. Primoža Kureta, ki so mu letošnji glasbeni dnevi posvečeni.
Zahvala, a ne vsem
Poslušali smo štiri Lebičeve skladbe za orkester v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod dirigentskim vodstvom Davorina Morija, ki se je prvič promoviral na festivalu in s tako zahtevnim avtorskim programom nerepertoarnega tipa, ki zahteva od vseh nastopajočih velik študijski in izvajalski napor, a samo za enkratni koncert.
Dirigent Davorin Mori
Lojze Lebič: Glasba za orkester – Cantico I
Lojze Lebič: Glasba za orkester – Cantico II
***
Lojze Lebič: Glasovi za godala, tolkala in brenkala
Lojze Lebič: Uvertura za tri instrumentalne skupine
»Umetnost ne ponazarja lepote zgolj za čustveno uteho, temveč vzbuja naš najbolj kontemplativni organ, našo domišljijo.« Tako se je izrazil kritik Eduard Hanslick, ko je govoril o vlogi, ki jo igra glasba v življenju slehernika. S tem je opredelil glavni namen, ki ga lahko tudi izpolnjuje glasbena kritika, ki tvori tematsko rdečo nit 37. Slovenskih glasbenih dnevov. Ko kritik namreč ocenjuje z objektivnimi kvalitativnimi kriteriji, lahko za nameček še tolmači vlogo glasbe v obči družbi. Še več, kot je nazorneje nakazal Theodor Adorno, naj bi bil kritik posebno dojemljiv poslušalec, ki v glasbeni materiji prepoznava prepletanja zgodovinskih okoliščin in estetskih premikov. Zato si letošnja glasbena manifestacija s posebnim izborom novitet in izvedb glasbenih mojstrovin ključnih zgodovinskih trenutkov prizadeva razširjati dialog med skladateljem in njegovim poslušalstvom. V sredi tega se namreč znajde prav glasbena kritika.
Odprtje letošnjega praznika slovenske glasbe bo zaznamovala skladateljska metafizika Lojzeta Lebiča. V sodelovanju s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija bo prvič v celoti zazvenelo
Lebičevo najobsežnejše delo za simfonični orkester, diptih Glasba za orkester – Cantico I in II. Glasbeni material je skladatelj uredil po načelih številčne simbolike, ki ponazarjajo zemeljske
in duhovne ravni bivanja v pojmih sonce, zvezde, veter, voda, ogenj, zemlja in smrt. Zato ima diptih skupno sedem stavkov, ki se vsebinsko navezujejo na kozmično dopolnjenost. Svoj
navdih pri uglasbitvi slednje pa je skladatelj črpal prav iz himne Hvalnica stvarstvu Frančiška Asiškega, zato nas prvi del programa nagovarja v njegovi intimni navdahnjeni poetiki. Po odmoru v drugem delu pa spoznamo Lebičev radikalnejši modernistični jezik. Ta spregovarja z Glasovi – glasbo za orkester godal, tolkal in brenkal, ki jih poganja inovativna bera glasbenih sredstev. Poleg tonskih višin, ki jih je skladatelj uredil v dvanajsttonsko vrsto, so kot enakopravni glasbeni elementi določeni še četrttoni, glissandi, zvočni grozdi in šumi. Za zaključek pa po načelu kroženja prispemo nazaj v obdobje, ko je skladatelj prevpraševal meje preveč urejenega in hladnokrvnega modernizma in iznašel svojstven glasbeni tok, ki je deloval kot živi stik s poslušalci. Zato večer ironično zaključuje Uvertura za tri instrumentalne skupine, ki je nastala po naročilu zagrebškega Bienala, in se vrača v Lebičevo značilno poduhovljeno glasbeno govorico. To tokrat interpretira taktirka prodornega slovenskega dirigenta mlajše generacije Davorina Morija.” (Iz Programske knjižice).
Lojze Lebič se je v celoti izkazal kot progresivnejši skladatelj na področju sodobne orkestralne glasbe, kjer bi rad zapustil bolj poudarjen emotivni svet v drugem polu svojega opusa, večkrat predstavljen na različnih koncertih, kjer so mu odločilno vlogo in funkcijo pomagali gasbeno poustvariti različni zbori.
Pri Lebiču sem se pogosto vprašal, zakaj ni napisal nobene opere in kakšna bi ta bila, tako po vsebini, se pravi libretu, kot skladateljski invenciji. Samodejni odgovor bi lahko bil, da v slovenski dramatiki ali med avtorji ni našel ustreznega pisca libreta. Morda bi mu bil blizu Dane Zajc… A pustimo ugibanja.
Sklenjeni večer simfoničnih skladb Lojzeta Lebiča najbolj preseneti s svojo modernostjo, s tistim lokom, ki se navezuje na še vedno moderno dunajsko avantgardo okrog leta 1913, ki je v Musikvereinu nastopila na tako imenovanom ali potem poimenovanem škandalnem koncertu (31. marca 1913) skladateljev druge dunajske šole (Webern, Zemlinsko, Schönberg, Berg). Prekinili so ga pred koncem, po Altenbergovih pesmih Albana Berga in pred Gustavom Mahlerjem. Altenbergovih pesmi Albana Berga v originalni verziji za solistko in orkester v Ljubljani nikoli nismo slišali. Prav tako program omenjenega koncerta nikoli ni bil v celoti ponovljen.
Naši koncerti in občinstvo na njih so vljudnejši, strpnejši, dojemljivi za širše vsebine in poetike, pri Lebiču pa gre za še poseben odnos večdesetletnega spremljanja njegove celovite glasbene in osebnostne pojavnosti. Lahko bi dodal, da deluje primerjalni spomin, ki v poslušalcu ob sprotnem spremljanju koncerta dodaja še prvotnejše, nekdanje, izkustveno, ves kontekst, saj skladatelja srečujemo na mnogih koncertih… Ni bil pa deležen kakšnega nedeljskega televizijskega intervjuja, kjer bi pojasnil svoj pogled na glasbeni svet. Za to Televizija Slovenija nima posluha in raje uprizarja svoje “škandalne koncerte”. In pri tem od negledalcev pobira obvezno vstopnino.
Koncert se je upravičeno končal s stoječimi aplavzi, in čeprav skladatelj ni prišel na oder, ampak se je najprej dvignil iz parterja, potem pa po dolgih aplavzih prišel do dirigentovega mesta pod odrom, kjer je prejel rože in darila ter bil na koncu obkrožen s samimi simpatijami, ki za avtorja lahko predstavljajo le balzam za njegovo dušo.
Lebič je že v Cantico I presenetil s svojo uvodno mogočno zvočnostjo, doseženo z uporabo vseh sekcij, ki pa se na neki točki ali po že nekaj minutah bolj umiri ali pomiri, še posebej z uporabo visokih godal, ki nastopajo že skoraj po svoji japonski eksotiki, k čemur prispevajo svoj delež klavir in izbrana tolkala, v nadaljevanju flavta in piccolo, tako da doseže prefinjeno zvočno plastenje. Skladba se nadaljuje s spretno uporabo tolkal, še najbolj izrazito v dialogu s posameznimi godalnimi sekcijami, uvodoma z violončeli, ki se jim v nadaljevanju pridruži flavta, potem pa še ostali inštrumenti, npr. rogovi, trobente…Lebič ima ves zvočni spekter pod nadzorom, a opazno je, da hkrati ves čas misli na Cantico, kot spevnost, pojočost, nekakšno liričnost v dramatičnem okvirju. Ta okvir pa je spet bolj baročni, se pravi sestavljen, večplasten, čeprav seveda moderen. V zadnjem delu spet preseneti z mnogimi zvočnimi prebliski, izrazno in instrumentalno prefinjenimi kombinacijami in povezavami, skorajda zvočnimi spektri, pri čemer se zdi uporaba klavirja že kot kak memento, ki ga izbrana tolkala in čembalo solo le še podkrepijo. A do večnosti je še nekaj dramatičnih vrhuncev. Ti nastajajo po svoji zvočni logiki kot kombinacija izbora in uveljavitve sekcij, kar pripelje kompozicijo do lahko bi rekli kar več zaporednih vrhuncev, ne pa kot pri simfonijah do kompozicijsko razvojno logično enega.
V kakih sedemnajstih minutah je Lojze Lebič vzpostavil pravzaprav lastno refleksijo, bolj kot ono, zapisano v programu. Zanima ga odnos med življenjem in smrtjo; ali se da uglasbiti pot do tja in nazaj, da bi se slišal po nekakšni izkustveni reinkarnaciji. Orkester je pokazal, tako kot dirigent Davorin Mori, vso izvedbeno suverenost. Tak nivo pa je ohranil od začetka do konca koncerta in s svojo pripravljenostjo pokazal globoko spoštovanje do skladatelja in njegovih del.
Cantico II se začenja s sorodno zvočno večplastnostjo, z nekaj takti solo flavte, ki pa jo orkester hitro nadgradi s svojo dramatičnostjo, a spet hitro sledi umik v bolj rafiniran, kar raziskovalni zvok, ko se flavta solo vrne in spet izgine v dramatiki nove ali nekoliko drugačne zvočnosti z nekaj zelo dramatični prebliski, kot da bi Lebič ves čas želel poslušalca držati v napetosti pričakovanj, kam se bo njegova kompozicija razvila, in pri tem ne da ni potešen, ampak hitro opazi, da skladatelj nima praznih mest, ko za kakšen takt morda ne bi vedel, zakaj je takšen. Lebič, če bi se ga analiziralo s partituro v rokah, ima v sebi dovolj zvočne matematičnosti, povezane z mojstrstvom oblikovanja zvoka z visokim izkoristkom orkestra, obenem pa še z nekakšnim izbranim, individualnim užitkom ali uživanjem, skorajda eksotičnostjo, ki pa je ne bi toliko povezal z neko drugo glasbeno kulturo, ampak lastno radostjo, se pravi Lebičevim življenjskim hedonizmom, ki se tu bolj razgali, kot bi pričakovali, saj ves čas deluje kot kakšen intelektualni asket. Smo na poti spoznavanja Lebičevega osebnostnega razgaljanja. Nekaj taktov se zdi, kot da iščejo predeksistenčnot v “ljudskosti”, a tega noče napisati v citatni obliki. Raje raziskuje in najde (čembalo, klarinet, flavta, oboa). Lebič spet ne zmore brez liričnih mest, skoraj sentimentalizma, ki ga podčrtavajo visoka godala, ne brez spogledovanja z možostjo vpogleda v nekaj, v kar lahko verjamem ali ne; v onostranstvo. A tu nastane dilema, ali je dramatično prehajanje pogoj samega potovanja tja ali ni. Za Lebiča očitno je. A spet je opazen prehod, kar pomeni določeno pot, razdaljo, spremembo, skratka dogodek. Lebič kot da išče vez med tostranstvom in onostranstvom, vsekakor na zvočni ravni, ki zanika kakršno koli ideološko ceremonialnost. Z uporabo izbranih tolkal se zdi bolj predsmrtni, in tako se Cantico II konča. Lojze Lebič v bistvu ves čas razmišlja o prehodu iz življenja v nekaj, za kar še nimamo zanesljivih dokazov, kaj to je, a ostaja ena beseda, ki je največkrat uporabljena: onostranstvo kot neznana brezmejnost.
Glasovi za godala, tolkala in brenkala so začeli drugi del koncerta avtorskega večera Lojzeta Lebiča. Tu je Lebičev zvoči spekter precej soroden, prav tako ima rad tolkala v vseh kombinacija, s ksilofonom, vibrafonom, spet čembalom, klavirjem, rafiniranimi pihali, a ves čas brez poudarjene dramatičnosti ali hipnih dramatičnih sprememb, kot smo jih slišali v prvem delu koncerta. Tu dejansko bolj nastopajo glasovi, četudi jih slišimo kot tolkala, s katerih razkošno uporabo je Lebič na vsem večeru morda še najbolj presenetil; izbral jih je veliko in jih znal izrazno zaposliti, torej opomeniti. Kdaj se je ta tolkalska prebuja pri njem začela, pa ne vem. Verjetno je povezana z razvojem slovenskih tolkalskih sekcij v zadnjih desetletjih. Bolj je odprt pojem brenkal v naslovu. Brenkal je malo ali premalo; le en inštrument, a bolj odrinjen kot poudarjen, čeprav se ga na nekaj mestih sliši. Res pa je, da kompozicijo končajo violine pizzicato.
Uvertura za tri instrumentalne skupine je bila sklepna, četrta kompozicija Lojzeta Lebiča na njegovem avtorskem večeru. Takoj je bila opazna drugačna razporeditev ali prerazporeditev pihal in trobil v naslovne tri instrumentalne skupine, s čimer je Lebič povezal zvočnost ali zvočno bližino in jo na odru lociral drugače od pričakovanih standardov. A tej večji širini vendarle dajejo podstat spet bogata uporaba tolkal in prefinjenost godal, pri katerih ima najraje spektralnost, ne pa virtuoznost, ki se pri Lebiču nasploh umika iz glasbenega in kompozicijskega obzorja. Pomembna je koncentracija, natančnost in predpisan ter pričakovan izraz. Ko sam to ima, zapiše, in naloga orkestra je vse to razkriti. Zakaj v naslovu le Uvertura, je skrivnost, saj napoveduje nadaljevanje, za katerega so Lojzetu Lebiču vrata odprta. Če bo nadaljevanje Uverture tako glasbeno-izrazno močno, pa še posebej. Bolj se je slišalo kot Finale, a potem bi bil to že konec.
Lojze Lebič je dočakal svoj veliki umetniški večer.
Marijan Zlobec