Bežigrajska galerija pripravlja spominsko pregledno razstavo slik in risb žal v tragičnih okoliščinah prometne nesreče, ko ga je med vožnjo s kolesom zbil avto in je tako nesrečno padel, da je umrl, popularnega in zelo samosvojega slikarja Jožeta Slaka-Đoke (1951 – 2014). Razstava s podnaslovom Od pogleda do neskončnosti bo v Bežigrajski galeriji 2 od torka, 21. marca, od 10. ure dalje, pa do 30. aprila.
Jože Slak Đoka – Jordankal Globodol, 2010, akril na platno, 103 x 214 cm, foto Mark Tušek
Spominska in pregledna razstava risb in slik, likovno izrazito samosvojega in neustavljivo radovednega avtorja, pomeni nadaljevanje razstave Jutranja rosa, ki je bila leta 2015 v Bežigrajski galeriji 2. Razstavljena dela predstavljajo vrhunce slikarjeve umetniške ustvarjalnosti kot tudi njegov enkraten, občutljiv in kritičen pogled na svet.
»Jože Slak je bil umetnik, risar, slikar, kipar, ustvarjalec likovnih postavitev, vizualnih umetniških predmetov, glasbenik, skladatelj … Bil je radoveden in vedoželjen. Poleg umetnosti so ga zanimala tudi številna področja znanosti.
Jože Slak-Đoka-Diptih II, 2007, akril na platno, 108 x 160 cm, foto Marko Tušek
Od leta 2007 se je v svojem slikarskem snovanju ukvarjal z idejo »ustvarjalnega polja« (»formativnega polja«), ki je sorodna vzhodnjaški predstavi o »energiji«(Či ali Ki). S fizičnimi slikarskimi postopki opredmeti vidne »atraktorje« – silnice, ki delijo območja združevanja snovi od območij delitve (praznine), ter tako ustvari materialne objekte, ki so vizualni izraz, metafora formativnega polja. Želja avtorja je, da ustvari dela, ki bodo čim bolj odvisna od narave snovi in energij, iz katerih izhaja vse vidno ter nevidno, in ki bodo izoblikovala like, podobne tistim, kot jih najdemo v naravi ali jih izrazi sama narava snovi.«
Miloš Bašin
Jože Slak-Đoka – Kozliček, 2003, mešana tehnika, 93 x 127 cm, foto Dušan Krnel
Jože Slak-Đoka je sredi svoje ustvarjalnosti odkril posebne slikarske podobe, ki so povezane s samo slikarsko podlago, lesom, in njegovo fizično izrezljanostjo na eni strani, na drugi pa s kar se da živo in metaforično poslikavo, tako da je slikar ustvaril osebno prepoznaven stil, ki ga je ob neki predstavitvi svojih del v Galeriji Equrna pospremil še s performansom v obliki nekakšne “modne revije”, ki jo je sam razumel pol zares, pol pa kot provokacijo s svojo “modno obleko”, krilom, za vse obiskovalce galerije, in teh ni bilo malo.
Đoka je imel veliko podpore zlasti v Bežigrajski galeriji pri Milošu Bašinu in Equrni pri Taji Brejc, ki je vse njegove drzne odločitve odobravala in ga spodbujala.
Jože Slak-Đoka je bil rojen 12. marca 1951 v Jablanu pri Mirni Peči na Dolenjskem. Leta 1975 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Gabrijelu Stupici. V letih 1985−1987 je bil na podiplomskem študiju na Shiritsu Geijutsu Daigaku v Kjotu na Japonskem. Živel je v Ljubljani ter Jordankalu na Dolenjskem.
Stara mama ga je naučila delati umetne rože, plesti vence, nabirati zdravilne rastline in kuhati.
Obdeloval je zemljo in si prideloval svojo hrano.
Zanimala ga je kemija (bil je asistent učiteljice kemije, nekaj časa je tudi študiral kemijo).
Eno leto je tudi učil likovni pouk na osnovni šoli. Nekaj mesecev je delal kot mizar v ZDA.
Eno leto in pol je študiral na Japonskem slikarstvo in se pri tem naučil japonščino.
Bil je astronom. Sam je izdelal teleskop in lečo zanj. Oblikoval je unikatno leseno pohištvo. V zadnjih letih je izdeloval lesene loke. Sam si je zgradil mizarsko delavnico.
Pisal je besedila za kataloge svojih razstav. Zadnji dve leti je študiral nevroznanost.
Z glasbeno skupino SAETA je izdal štiri zgoščenke, eno izmed njih tudi v sodelovanju s Tinkaro Kovač. V skupini je igral table in tolkala.
Ukvarjal se je z aikidom.
Potoval je po Daljnem Vzhodu, Novi Zelandiji, Oceaniji in Evropi.
Razstavljena so likovna dela iz osebnih zbirk in javnih zbirk: Dolenjski muzej, Novo mesto, Galerija Božidarja Jakca, Novo mesto, Likovna kolonija Zagorje – Izlake.
Jože Slak-Đoka
V nekrologu je slikar Tugo Sušnik med drugim zapisal: “Vedno si bil zvest samemu sebi. Neskončna radovednost in nadarjenost sta te gnali, da si z vprašanji in delom ves čas izzival in iritiral kolege, profesorje, kritike, ženo, državo, armijo … Skušnjavec v tebi in tvoja neizmerna korajža sta botrovala številnim norostim, ampak z njima je nastal zelo pomemben, genialen opus slik…
Edinstven pogled, pojmovanje slike, jukstaponiranje kontradiktornih vsebin, materialov, pojmov, vse to si pretvoril v svojo alkimijo soočenja pripovedi, kontrastov in antagonizmov, s svojim posebnim smislom za humor in ironijo. Abstraktno proti realističnemu, materialistično proti duhovnemu, beraško proti kraljevskemu, banalno-analno proti elegantnemu. Dragoceni, bleščeči, hipermoderni materiali v spopadu z mrtvimi pticami, perjem, sajami, drekom, peskom …
Đoka, zame si najboljši, zame si »the best«, zame si največji frajer. Samo, žalosten sem, da te je ta tvoj večni skušnjavec tako nenadoma ugrabil in te spet napotil v neznano. Tolaži me le prepričanje, da korakaš po teh nam vsem neznanih poteh, takšen, kot si se za vedno zapisal v moj spomin. S svojim modrim, radovednim pogledom, polnim nalezljivega navdušenja, in malce sramežljivim nasmehom. Kar korajžno naprej, prijatelj!”
Marijan Zlobec