Velik uspeh 1. Mednarodnega klavirskega tekmovanja Festivala Ljubljana


V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma se je z dvema finalnima koncertoma šestih finalistov ter podelitvijo nagrad končalo 1. Mednarodno klavirsko tekmovanje Festivala Ljubljana. Darko Brlek, direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana, je lahko upravičeno vesel in ponosen, da mu je povsem nov glasbeni projekt, kot je v bistvu svetovno glasbeno tekmovanje, tako lepo uspel. Še več, napovedal je že drugo tekmovanje leta 2026 in omenil, da je najslavnejša televizijska mreža za klasično glasbo in jazz Mezzo iz Pariza pripravljena iz posnetkov tekmovanja pripraviti posebno oddajo za svoj program, ki ga spremljajo ljubitelji klasične glasbe v več kot 80 državah.

Čeprav je bilo uradnih nagrad šest, so naknadno podelili še dodatnih osem, kar je bilo lepo presenečenje. Se pa je Chopinovo tekmovanje iz Varšave, pa Chopinov rojstni kraj Želazowa Wola poklonilo Ljubljani in ji posredno ponudilo roko pri morebitnih novih oblikah sodelovanja v prihodnje. Bomo videli. Chopin v Ljubljani kot tekmovalni skladatelj vsekakor ni bil v ospredju.

Čeprav sem spremljal tekmovanje po video prenosu v Čileju in Argentini, je tehnični dobro sneman tekmovalni program bil viden in slišan na visoki ravni. Če primerjam video snemanje in prenos Chopinovega tekmovanja v Varšavi, ni bila opazna kakšna kvalitetna razlika. Je pa vseeno bilo opazno dvoje: sprotni komentarji nastopajočih v Varšavi z napovedovanji zmagovalca, in pa ogromno število gledalcev po vsem svetu, tudi do 250 tisoč na posamezni, zlasti finalni ravni. Ljubljana se tu ni ravno izkazala, tako kot ne na obiskih prve in druge etape tekmovanja, ko ni bilo veliko poslušalcev, čeprav so bile vstopnice brezplačne. Manjkali so zlasti tisti, ki jih klavir, na katerega sami igrajo, domnevno zelo zanima, pa jih očitno ne. Samo v Ljubljani je na vseh glasbenih šolah, konservatoriju in akademiji najmanj tisoč in še precej več mladih. Kje so bili ? Tudi za oba finalna koncerta jim je Festival Ljubljana, tako kot vsem dijakom in študentom, ponudil prost vstop.

Dobro, to je prvo tekmovanje in še nima tradicije, a je po drugi strani nudilo kvalitetne pogoje, kot jih imajo druga glasbena tekmovanja. Ne nazadnje je Gallusova dvorana lepša in boljša od dvorane Nacionalne filharmonije v Varšavi. (Podelitev nagrad pa je po tradiciji v varšavskem Velikem teatru).

Darko Blek je tako na podelitvi v imenu župana MOL Zorana Jankovića pozdravil voditeljico oddelka oz. urada za kulturo mag. Matejo Demšič, ki je podelila prvo nagrado.

Na koncu drugega finalnega koncerta se je devetčlanska žirija posedela na odru in bila predstavljena. V njej je bilo devet mednarodno priznanih koncertnih pianistov in klavirskih pedagogov, kar je edino pravilno. Spomnimo se dogodkov v Varšavi, ko je tekmoval Ivo Pogorelić. Tedaj je bilo v sicer številčno precej večji zasedbi žirije več ljudi po svojih funkcijah, ne pa po klavirskih izkušnjah in znanju. O zadnji žiriji v Varšavi je bilo prav tako veliko polemik, zlasti glede protežiranja posameznih članov žirije svojih študentov na samem tekmovanju. Očitki so bili, češ da so dajali nagrade svojim.

V Ljubljani tega skoraj ni bilo oziroma ni povsem jasno, ali je kak član žirije – razen Dubravke Tomšič Srebotnjak – imel svojega učenca kot tekmovalca, še posebej v finalu. Sicer pa ni jasno, kako je žirija delovala in kako so se glasovi ali točke seštevale. Ali bi to moralo biti bolj javno, pa je stvar organizatorja, direktorja tekmovanja in samih članov žirije.

Opazno je bilo, da na finalu ni bilo ministrice za kulturo Aste Vrečko, ki se sicer rada kaže na mnogih bistveno manj pomembnih kulturih dogodkih. Svetovno tekmovanje države ne zanima. Seveda ni bilo tudi drugih politikov. Oni bodo gradili novo Dramo SNG in NUK II.

Opazna je bila popolna dominacija moških oziroma pianistov.

Opazna je bila vhunska kvaliteta vseh, od prve etape prek polfinala do finala.

Opazna je bila vrhunska kvaliteta in pripravljenost Simfonikov RTV Slovenija.

Opazno je bilo, da TV Slovenija kot vsenacionalna ustanova ni čutila programske potrebe, kaj šele nuje, da bi tekmovanje posnela. (Finale je predvajal Radio Slovenja Program ARS).

Opazno je bilo odlično sodelovanje z orkestrom in vsemi šestimi finalisti brazilskega dirigenta Ricarda Castra, ki je bil tudi član žirije in je verjetno imel kaj besede pri končnih odločitvah.

Opazno je bilo navdušeno sprejemanje zlasti mladega občinstva vseh nastopajočih v finalu.

Opazne so bile visoke denarne nagrade, ki so vsaj za prvi dve mesti na primerljivi svetovni ravni.

Opazno je bilo, da imajo pianisti Tretji klavirski koncert Sergeja Rahmaninova za najboljšega v ponujenem izboru med vsemi drugimi koncerti. Igrali so ga kar trije med šestimi finalisti in z njim dosegla prvo, drugo in tretje mesto.

Opazno je bilo, da so preostali finalisti izbrali Drugi koncert za klavir in orkester Sergeja Prokofjeva (dvakrat) in Četrti koncert za klavir in orkester Ludwiga van Beethovna.

Opazno je bilo, da mladi pianisti ocenjujejo omenjeni Tretji koncert Sergeja Rahmaninova za najboljšega in morda najtežjega v glasbeni zgodovini.

Opazno je bilo, da tega koncerta slovenski pianisti na dostojni koncertni ravni niso sposobni izvesti, čeprav je bilo nekaj poizkusov.

Opazno je bilo zaostajanje kvalitete slovenskih pianistov oziroma pianizma v Sloveniji na nivoju študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani. O tem sem že nekajkrat pisal. Mi imamo klavirske pedagoge z najvišjim statusom, ki pa sami v bistvu na koncertni ravni ne pomenijo veliko ali dovolj. Desetletja dolgo niso vzgojili nikogar z mednarodno reputacijo in koncertno kariero. Žal to velja tudi za predsednico letošnje žirije Dubravko Tomšič Srebotnjak, čeprav se mnogi pianisti radi hvalijo, da so študirali pri njej in posledično mislijo, da so zaradi tega sami boljši.

Opazno je bilo, da je dve posebni nagradi prejel slovenski pianist Urban Stanič kot diplomant predsednice žirije Dubravke Tomšič Srebotnjak

Opazno je bilo, da je Stanič prejel posebno nagrado za najboljšo izvedbo slovenskega dela Makedonski plesi pokojega moža Dubravke Tomšič Srebotnjak, skladatelja Alojza Srebotnjaka.

Opazno je bilo, da je bil Urban Stanič nagrajen kot najboljši slovenski pianist (od dveh) na tekmovanju.

Opazno je bilo, da se na tekmovanje ni prijavil najboljši mladi slovenski pianist Alexander Gadžijev, ki pa na svoji koncertni in tekmovalni poti ter rezultatih ni povezan z ljubljansko AG. Je že vedel zakaj (se ni prijavil)?

Opazno je bilo, da sta se na tekmovanje uvrstila le dva slovenska pianista; eden je izpadel po prvi etapi, drugi po drugi. Nista bila slaba, a so bili drugi boljši.

Opazna je bila velika pripravljenost za zelo zahtevno tekmovanje v zelo kratkem času večine pianistov, ki so svoj talent, znanje in voljo ali željo po uspehu pokazali tako prepričljivo in so bili deležni pohval in zahval celotne žirije po vseh nastopih.

Opazno je bilo zmagoslavje azijskih pianistov oziroma azijskega porekla.

Opazno je bilo zastopstvo treh klavirskih izdelovalcev, pri čemer je Darko Brlek posebej pozdravil v dvorani očeta in sina Fazioli.

Opazno je bilo, da je zmagovalec igral omenjenega Rahmaninova, vendar pa njegov nastop še zdaleč ni dosegel takega ekrazita navdušenja, kot menda leta 1988, ko je isti koncert s Slovensko filharmonijo in Uršem Lajovicem izvedel osemnajstletni grški pianist Dimitris Sgouros. Nikoli več ni bilo tako divjih skandirajočih aplavzov nabito polne Gallusove dvorane kot takrat.

Opazno je, da slovenski mediji rezultatov tekmovanja niso objavili.

Opazno je, da rezultatov na svoji spletni strani ni objavil niti sam Festival Ljubljana.

Opazno je, da če bi se to zgodilo z našimi zmagovitimi smučarskimi skakalci v Planici, bi bil to svetovni škandal

Opazno je, da je npr. Luka Dončić v naših medijih objavljen kakih desetkrat na dan, kar je na letni ravni kakih 1000 x več kot ima mesto v istih medijih kateri koli glasbenik.

Nagrade:

1. nagrada: 30.000 EUR – Kai-Min Chang iz Tajvana/Kitajske
2. nagrada: 20.000 EUR – Yuanfan Yang iz Velike Britanije
3. nagrada: 10.000 EUR – Vladislav Khandohi iz Belorusije
4. nagrada: 5.000 EUR – Yangrui Cai iz Kitajske
5. nagrada: 3.000 EUR – Roman Lopatinski iz Ukrajine
6. nagrada: 2.000 EUR – Kostandin Tashko iz Albanije

Posebne nagrade po 500 EUR:

Za najboljšega interpreta baročne glasbe – Ilja Šmukler iz Rusije

Za najboljšo izvedbo klasične sonate – Yuanfan Yang iz Velike Britanije

Za najboljšo izvedbo romantičnega dela – Yuanfan Yang iz Velike Britanije

Za najboljšo izvedbo dela iz dvajsetega stoletja – Vladislav Khandohi iz Belorusije

Za najboljšo interpretacjo dela iz 21. stoletja – Jonathan Mak iz Kanade

Za najboljšo interpretacijo slovenskega dela – Urban Stanič iz Slovenije

Za najvišje ocenejenega slovenskega pianista na tekmovanju – Urban Stanič iz Slovenije

Posebna nagrada za nastop na Poljskem

Za najboljšega interpreta Chopina – Yuanfan Yang iz Velike Britanije

Posebno nagrado za najboljšo izvedbo dela Fryderyka Chopina sta podelila nj. eksc. veleposlanik Republike Poljske v Sloveniji Krzysztof Olendzki in predstavnik Chopinovega tekmovanja v Varšavi Aleksander Laskowski.

Marijan Zlobec

,

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja