Ljubljanska Galerija Vžigalica razpošilja vabila na odprtje prav posebne razstave, ob kateri bi se vsak ljubitelj umetnosti moral vprašati, ali je možno Prešernov dan počastiti s kakšnim še bolj zavrženim dejanjem, kot je razstava ponaradkov, ki so jim v galeriji dodali še povsem protislovni epiteton originalni. Kuratorja razstave sta Jani Pirnat in Julija Hoda. Razstavo bodo odprli 7. februarja ob 19. uri, na sam Prešernov praznik, 8. februarja, pa bosta kuratorja vodila po razstavi ob 17. uri.
Marcel Valentini, foto osebni arhiv
“Razstava bo skušala zajeti lik in delo postojnskega slikarja Marka Premrla, preimenovanega v Marcel Valentini, ki se je med in po študiju slikarstva v Italiji ukvarjal z ustvarjanjem ponaredkov s certifikatom v okviru skupine Musée imaginaire. Poleg svoje ustvarjalne prakse, s katero je kasneje nadaljeval v Sloveniji, je najbrž tudi edini ponarejevalec slik, ki je v Republiki Sloveniji dejansko doživel kazenski pregon s sodnim epilogom. Večina takih primerov se namreč zaključi zgolj z medijskimi škandali in prenekaterimi odprtimi vprašanji.
Iz ponarejevalskega ateljeja
Pri štirinajstih letih je mladi postojnski kitarist, takrat še z imenom Marko Premrl, v nesreči pri hranjenju konj izgubil del prsta. To je predanega glasbenika spremenilo v predanega slikarja, ki je v začetku kariere služil predvsem s slikanjem konj. Po letih boemskih popotovanj po svetu se je konec osemdesetih let 20. stoletja odločil študirati slikarstvo v Milanu; sprva na zasebni akademiji, kjer je nanj močno vplival profesor Luigi Veronesi, le leto kasneje pa na slavni umetniški akademiji Brera. V času študija na Breri je prišel v stik z italijanskim poslovnežem Danielom Dondèjem, ki ga je povabil v skupino kopistov starih mojstrov, imenovano Musée Imaginaire. Po izkušnji in življenju med bogataško smetano, v katero je svoje kopiste vpeljal Dondè, je skušal Valentini v začetku devetdesetih let donosni poslovni model trgovine z »legalnimi« ponaredki prenesti tudi v novonastalo državo Slovenijo.
V Postojni je organiziral skupino kopistov in vodil atelje pod blagovno znamko Agla Art, katere menedžer je bil Vladimir Slejko. Leta 1993 so v Jamskem dvorcu v Postojni odprli razstavo, ki je obsegala 130 kopij slik priznanih umetnikov, kot so van Gogh, Monet, Modigliani, Gauguin, Renoir, Degas in Toulouse-Lautrec. Prodaja »legalnih« ponaredkov s certifikati je v slovenski strokovni javnosti dvignila kar nekaj prahu. Z izjemo tega, da je bil Valentini sposoben dobro kopirati vse zgoraj omenjene avtorje in še več drugih, kritika njegovega osebnega opusa ni posebno cenila. To je umetnika, katerega slikarska prizadevanja so bila bolje sprejeta (in tudi nagrajena) v Italiji, nekoliko postavilo v opozicijo slovenski umetniški sceni, česar tudi ni skrival.
Iz osebnega arhiva Marcela Valentinija
Njegovi ponaredki umetniških del so bili premišljeno in podrobno izvedeni v enakih tehnikah kot originali ter umetelno starani, pri čemer je imel sodelavce. Izvedeni so bili kot direktne kopije ali kot približki sloga in motivike slavnega avtorja. Zaščiteni so bili s certifikati, pritrjenimi z voščenimi pečati, ter s podpisi in žigi na podokvirjih slik, kar naj bi preprečevalo prevare. Toda že po prvi prodaji pri večini ponaredkov, zaščitenimi s certifikati, ni več mogoče slediti njihovemu stanju in lastništvu.
Leta 2006 je bil Valentini zaradi izdelave trinajstih ponaredkov, prodanih lokalnemu podjetniku, kazensko ovaden. Slikar je umrl zaradi bolezni leta 2008, še pred izrekom sodbe, za goljufijo pa je bil pogojno obsojen član njegove družine.
Kuratorja bosta na vodstvu ob izbranih legalnih ponaredkih slik svetovno priznanih umetnikov ter ob Valentinijevih avtorskih delih predstavila tudi umetnikovo življenjsko zgodbo.
Preživite praznik kulture v naši družbi!” (Besede kuratorjev).
Projekt je podprlia Mestna občina Ljubljana. Galerija Vžigalica se zahvaljuje Darinki Kolar Osvald, kuratorki Muzeja slovenske policije; družini Marcela Valentinija (ženi Romani in sinu Marku, bratoma Simonu in Petru Premrl); družini Intihar; zasebnim zbiralcem in lastnikom, ki so za razstavo posodili dela Marcela Valentinija.
V uradnem tekstu Galerije Vžigalica je omenjen en kazenski pregon. “Leta 2006 je bil Valentini zaradi izdelave trinajstih ponaredkov, prodanih lokalnemu podjetniku, kazensko ovaden.”
Že ta stavek zanika vse drugo povedano. Namreč šlo je za neverjetno kriminalko, vredno filmske obdelave. Šlo je za celotno scenografijo, ki je bila v medijih zelo obdelana, saj je moralo biti izvedeno vse do potankosti pravilno, da kupec ne bi niti najmanj posumil, da gre za ponarejene impresioniste, ampak z vsemi pričevanji, ki bi ga pripeljale do končne odločitve in naložbe v nacionalno slikarsko kulturno dediščino.
Ta scenarij, o katerem mi je oškodovanec podrobno pripovedoval, saj sva se dolga leta poznala, se je končal žalostno, da ne rečem tragično. Pri ponarejevalcu kupnine niso našli, kot mi je povedala žrtev, še več; zaradi verodostojnosti je kupca spremljala strokovna pomoč pri ocenjevanju originalov. Slike namreč niso bile prodane kot originalni ponaredki, ampak izvirne slikarske umetnine najslavejših slovenskih imen.
(To zanika ugotovitev kuratorjev razstave, ki slovenskih del ne omenjata kot originalnih ponaredkov, niti natančno ne povesta, kakšen je bil sodni epilog, čeprav zadevo bolje poznata, kot se javno sprenevedata).
Ne gre le za to, da je omenjeni ponarejevalec nategnil kupca in vso njegovo strokovno pomoč v obliki akademskega slikarja in še enega umetnostnega zgodovinarja in restavratorja, ampak je šlo za skrbno načrtovan scenarij, v katerega je bila vpletena gospa kot domnevna oziroma kar zaigrana dejanska lastnica ponaredkov. Še več, slike so bile na stenah njene hiše tako postavljene, da se je, ko so jih sneli, videlo sence oziroma je bil vtis tak, kot da tam visijo že desetletja, kot mi je pripovedoval kupec. Torej bi se dalo sklepati, da je bil kriminalni projekt dolgo časa načrtovan.
Tragika je še v tem, da je ta prevara zbiratelja tako hudo prozadela, da jo je nosil v sebi kot izkušnjo nesposobnosti strokovne pomoči, ki ga je izdala in se izkazala kot popolnoma nekompetentna. Ob tem in še drugih primerih je spoznal neizmerno pokvarjenost slovenskega galerijskega in umetnostnega trga, ki ga s ponaredki zalaga več ljudi, kot si mislimo. Prežet s tragičnim spoznanjem, da je vlagal denar v ponaredke, in zaupal ljudem, ki bi jim po njihovi formalni strokovni izobrazbi moral, je kasneje v nekajletnem hudem trpljeju spričo neozdravljive bolezni umrl.
Kakšna je ponarejevalska mafija v Italiji, ve vsakdo vsaj malo, a že teh nekaj pomisli je dovolj, da se da povezati besede kustosov razstave z njo.
Oba kustosa bi morala takoj odstopiti oziroma bi ju moral MOL suspendirati.
Pred kratkim smo imeli velik škandal z nameravano razstavo svetovnih mojstrov v Narodnem muzeju. Epiloga ni bilo.
MOL ni dolžna financirati takih razstav, še posebej pa je odgovoren direktor MGML Blaž Peršin.
Odločitev za ponarejanje umetnin je v osnovi in na vseh ravneh zblojena. Ponaredki sodijo na grmado, ponarejevalci pa v zapor. Tam bi lahko delali družbo galeristom, ki marsikaj vedo, a skrivajo ali celo javno predavajo o prodajanju ponaredkov – v drugih galerijah, ne pa pri njih.
Ta razstava diši po poizkusih rehabilitacije. Koga ?
“Slovenska sodna praksa pozna primere trgovanja s ponarejenimi umetninami. Medijsko precej odmevna afera je povezana z leta 2008 umrlim akademskim slikarjem Marcelom Valentinijem, leta 1963 rojenim kot Marko Premrl. Diplomant dveh likovnih akademij, tudi ugledne milanske Brere, je bil izjemen talent, ki je sicer zaslovel prav z vrhunskimi kopijami del slavnih slikarjev. Tudi za kopiranje je potrebno izjemno mojstrstvo, kajne? Žal je sam naravnost srhljivo izkusil, kako spolzko in obenem nevarno se je spuščati na to nedvomno vabljivo področje, ko ga je pred sodnika poklical poslovnež Zvone Taljat, med drugim galerijski pokrovitelj. Valentini mu je s pomočjo tedaj 73-letne sorodnice, zaigrane lastnice slik, katere starost naj bi prispevala k večji prepričljivosti, maja 2004 uspel prodati 13 ponarejenih slik za 13 milijonov tolarjev. Kriminalistična policija mu je med hišno preiskavo zasegla veliko dodatnih bremenilnih dokazov, med njimi nekaj nedokončanih umetniških slik, izposojeno izvirno sliko Riharda Jakopiča, ki jo je očitno imel kot predlogo za preslikavo, ter precej popisanih listov, na katerih je vadil Jakopičev podpis.” (Citat iz Slovenskih novic)
Bodo razstavili onih trinajst slovenskih slik ? Verjetno ne.
Vabijo na predvečer slovenskega kulturnega praznika, da ljudje pridejo v galerijo, ne pa spremljajo podelitev Prešernovih nagrad v Cankarjevem domu.
To ni le bolno, ampak bolano.
Marijan Zlobec