V ljubljanski Galeriji Equrna bodo v četrtek, 2. februarja, ob 19. uri odprli razstavo letošnjega prejemnika Prešernove nagrade za življenjsko delo, akademskega slikarja Hermana Gvardjančiča. Ob tem slovesnem dogodku pa bodo nagrajencu in letošnjem osemdesetletniku obiskovalci razstave lahko prvi čestitali.
Herman Gvardjančič, Mariupol 22, 2022, olje na platnu, 253 x 208 cm
“Zakaj je nastala ta razstava? Odgovor je večplasten. Najprej – umetnosti brez slikarstva ni. Ni možna. Slikarstvo je poleg glasbe najbolj osebna umetnost. Razvoj stila v slikarstvu naše civilizacije je res fantastičen. Od Altamire do modernizma je pot dolga več deset tisoč let. Danes smo – po postmodernizmu, ki še vedno traja – po mojem mnenju v obdobju osebnega slikarstva. Individualnega slikarstva. Poenostavljeno bi lahko rekli, kolikor slikarjev, toliko stilov. Tako je na vprašanje, ali slikarstvo še vedno obstaja, odgovor pritrdilen. Še več. Še dolgo bo obstajalo. To je vsekakor trditev, ki bi se jo dalo še raziskati in razviti.
Herman Gvardjančič, Pesmi za Nico, 1999, akril na platnu, 155 x 140 cm
Razlog za postavitev te razstave je tudi prejem Prešernove nagrade za življenjsko delo. Petdeset let in več kontinuiranega dela. Razstava je sestavljena iz dveh delov: iz sedanje risbe in pretekle slike, ki je nastajala v letih od 1991 in 2011. To je najbolj barvito obdobje v mojem slikarstvu. Na tem mestu dajem svoji naciji, ki me je uvidela, da mi dodeli to nagrado, globok priklon in zahvalo.
In zakaj razstava prav v Equrni? Equrna je po mojem videnju »desertna« galerija. Na relativno majhnem prostoru lahko umetnik postavi trenutno aktualna dela. In ne nazadnje, ker me je prav ta galerija predlagala za dodelitev te nagrade, za kar sem ji zelo hvaležen.”
Herman Gvardjančič
O slikarstvu Hermana Gvardjančiča
Herman Gvardjančič izhaja iz izjemno močne generacije umetnikov, ki jih je leta 1968 Aleksander Bassin označil za »ekspresivne figuralike«, kar je slovenska različica takrat zelo močne evropske smeri, ki se je zgledovala po anglosaksonskem popartu. Gvardjančič je znotraj te skupine najpomembnejši krajinar. In že od vsega začetka se v njegovem delu sijajno združujeta dve izkušnji: prva zadeva genius loci. To ni samo globoko vsajena, skoraj nezavedna, neposredna zavezanost domačemu kraju, prostoru, ljudem in okolju Sorškega polja in pogorju okrog njega, temveč je, drugič, tudi premišljena, simbolna in družbena vsebina »duha kraja«, izražena v formalno skrajno dognani in dosledni modernistični/
Četudi je Gvardjančič v jedru slikar intuicije, primarne senzibilnosti, spontane odzivnosti na zunanje, posebej krajinske impulze, pa ne smemo spregledati njegovega métiera: naglo je spoznal, kako pomembno je prvotni navdih ujeti v ustrezno formo, kako potem forma sama dobi ustvarjalni zagon, se razvija znotraj slikovnega polja, teži bodisi k (foto)realistični stvarnosti (slike iz obdobja 1972–1975) ali k abstraktni romantični sublimnosti (1976–1979).
Po letu 1980, v času neoekspresionizma/nove podobe, se najprej spremeni njegov pogled na motiv: sedemdeseta leta so čas »pogleda od daleč«, krajina se dogaja v postopnih oddaljevanjih, v horizontalnih prostorskih, svetlobnih in barvnih planih (distanca, globina); zdaj obrne pogled v bližino (Trave, 1981), v dramatičnih mizanscenah (1983–1990), kot bi bili priče barvnih neurij, se pojavi hiša, rob zaselka, vsebine slik postanejo eksistencialno zavezujoče, prerešetane s spomini in bližnjimi dogodki (Hiša samomorilke Silve, 1983, Blitz, Reminiscence, 1985), in prevladujoče razpoloženje tega slikarstva sodi v pozne (postmoderne) formulacije »temnega modernizma« (termin Tomaža Brejca). Novo desetletje (1990–2000) se odpre z barvami: Gvardjančič postane resnični kolorist, njega ni »strah barve«.
Vendar ne slika v ploskvah, ampak z barvami riše, zdaj barvni kontrasti poganjajo risbo v vse bolj divje, stopnjevane ritme, kontrapunkte, jukstapozicije. In kmalu zaslutimo, da se izza barvne dinamike razodeva tudi sodobna glasba: od Nico in Milesa Davisa do islandske skupine Sigur Ros. Nasploh se v njegovih krajinah ves čas skrivajo aktualne vsebine (ciklus Slovenae iz konca osemdesetih let), včasih kar neposredne reakcije na dramatične dogodke v slikarjevem življenju in svetu, in krajina ni nikakršno zatočišče, ampak življenjska arena, dejavno prizorišče človekove usode: krajina ni posnetek, ampak apokalipsa in izbruh novega sveta.
Herman Gvardjančič, Slovenski grb 1991, akril na platnu, 180 x 145 cm
Gvardjančič je mojster risar, to je najbolj skrbno obdelovana kontinuiteta v njegovem opusu. Tako originalnega risarja že dolgo nismo imeli. V risbi lahko preigra vse registre svoje intuicije, domišljije, odzivov na zunanje impulze, seže v bližino stvari, kot bi se znašli v nekakšen likovnem rizomu, in se odmakne do najbolj oddaljene, sublimne vizije. Ta izkušnja je tako zadnje čase tako čudovita, da skoraj prevlada njegov slikarski domet.
O Gvardjančičevem ustvarjanju je treba razmišljati zelo široko: njegove krajinske apokalipse nadaljujejo in dokončujejo Jakopičeve žareče gorenjske krajine, njegove najnovejše risbe pa spominjajo na nevronske mreže, kot jih odkriva sodobna nevroznanost v naravi in človeku. (Iz uradne predstavitve razstave).
Herman Gvardjančič, foto Loški muzej/Barbara Sterle Vurnik
Herman Gvardjančič
Rodil se je v Gorenji vasi-Reteče leta 1943. Po šoli za oblikovanje je dve leti študiral na Pedagoški akademiji v Ljubljani (1963–1964), nato slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (ALU) kjer je leta 1968 diplomiral pri Maksimu Sedeju in v letu 1970 magistriral pri Zoranu Didku. Študijsko je potoval na Poljsko in v Nemčijo. Od leta 1971 je služboval po osnovnih šolah, med letoma 1987 in 1997 je bil profesor risanja in slikanja na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, od leta 1997 je bil profesor in predstojnik oddelka za risanje in slikanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
Herman Gvardjančič, foto Galerija Bažato
Nagrade
1969 nagrada za slikarstvo, Ivanjica
1970 nagrada Ex tempore, Piran
1977 nagrada Bienala mladih, odkup MG Rijeka
1979 nagrada Bienale akvarela, premija občine Karlovac
1980 Prešernova nagrada Gorenjske, Kranj
1981 nagrada Prešernovega sklada
1988 Groharjeva nagrada
1990 Jakopičeva nagrada
1993 nagrada Likovne delavnice, Kočevje
1994 nagrada mednarodnega likovnega bienale – International Fine Art Biennale Central European Fine Art Initiative, Sežana
1996 nagrada Majski salon ZDSLU, velika nagrada
2022 Prešernova nagrada za življenjsko delo
Dela v zbirkah
Moderna galerija, Ljubljana
Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana
Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica dna Krki
Pilonova galerija Ajdovščina
Galerija Murska Sobota
Obalne galerije Piran
Loški muzej, Škofja loka
Galerija Miklova hiša, Ribnica
Moderna galerija, Zagreb
Muzej savremene umetnosti, Beograd
Zorin dom, Karlovac
Noe Galerie, Graz
Moderna galerija, Rijeka
Loški muzej, Škofja Loka
Center sodobne umetnosti, Celje
Galerija Prešernovih nagrajencev, Kranj
Gorenjski muzej, Kranj
Galeria de Arte Moderna, Lisbona
Galerija Murska Sobota, Murska Sobota
Herman Gvardjančič je od leta 1968 razstavljal na nekaj sto samostojnih in skupinskih razstavah doma in na tujem.
Marijan Zlobec