Slovenska matica vabi na predstavitev svojih novih knjig, ki bo v torek, 31. januarja, ob 11. uri v dvorani Slovenske matice na Kongresnem trgu 8 v Ljubljani. Na novinarski konferenci bodo predstavili Matičine najnovejše knjige s področja družbene zgodovine. Prof. dr. Dimitrij Rupel bo predstavil svoje delo Podobe iz resničnosti, v katerem s številnimi dragocenimi dokumenti prikazuje obdobje slovenskega osamosvajanja in čas po njem, objavljena pa je tudi korespondenca z nedavno preminulim Borutom Trekmanom. Izr. prof. dr. Sašo Jerše bo spregovoril o svoji raziskavi Sociodiceja predmoderne, v kateri se na osnovi analize likovnega gradiva ukvarja z vprašanjem družbenega smisla v poznem srednjem in zgodnjem novem veku. Predsednik Slovenske matice dr. Aleš Gabrič pa bo kot urednik zbirke Odstiranja predstavil zbornik s posveta ob 200-letnici ljubljanskega kongresa z naslovom Kongres po kongresu, ki ga je uredil dr. Gregor Antoličič.
Dr. Aleš Gabrič, foto Marijan Zlobec
Dimitrij Rupel: Podobe iz resničnosti
Slovenski sociolog, politik in pisatelj dr. Dimitrij Rupel pri Slovenski matici izdaja svojo tretjo knjigo. Pred tem sta izšli Slovenija na svetovnem prizorišču (2011) in Železo in žamet ali od kulture do države (2017). Podobe iz resničnosti, ki v naslovu asociirajo na Cankarjeve Podobe iz sanj, a se obenem tematsko in razpoloženjsko tudi že odmikajo od njih, osvetljujejo čas slovenskega osamosvajanja in dogajanje po osamosvojitvi. Členjene so v dva dela, prvi je faktografsko izredno bogat in dragocen, ker vsebuje dokumente, ki so postali javno dostopni šele v zadnjem času.
Dr. Dimitrij Rupel, foto Twitter
Drugi del pa je tudi žanrsko bolj esejistično naravnan, saj je v njem objavljena korespondenca med Dimitrijem Ruplom in Borutom Trekmanom, ki sta politično sooblikovala poosamosvojitveno obdobje. Podobe iz resničnosti so dragocen dokument, ki bi moral najti pot tudi v slovenski izobraževalni sistem in bi ga morala poznati širša javnost, saj pomembno pripomore k razumevanju položaja, v katerem je država Slovenija danes.
Pred dnevi je umrl Borut Trekman, dramaturg in prevajalec, ki je pomembno soustvarjal slovensko radijsko igro. S svojim teoretičnim delom se je posvečal vprašanjem radijske dramaturgije in raziskovanju njenega zgodovinskega razvoja. Poleg dramaturškega je zelo pomembno tudi njegovo prevajalsko delo. Ta njegova skoraj neločljiva dvojna ustvarjalna vloga je botrovala impozantnemu opusu. Arhiv Radia Slovenija namreč danes hrani skoraj 600 radijskih iger in drugih oddaj, pri katerih je bil dramaturg, 90 iger, ki jih je prevedel, in 50 iger, pri katerih je podpisal režijo. Radijske igre so dobivale vrsto domačih in uglednih tujih nagrad, na primer Kosmačev Tantadruj kot radijska igra v Rimu.
Borut Trekman
Rupel in Trekman sta bila ves čas, to je več kot petdeset, šestdeset let prijatelja in bo zato še kako zanimivo spozati, kaj sta si dopisovala.
Slovenski mediji so žal Trekmanovo smrt dobesedno zamolčali, čeprav je deloval tudi v slovenski diplomaciji na Dunaju in v Bruslju, kjer je bil veleposlanik Republike Slovenije v času prvega predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije in je pomagal organizirati veličastni koncert z Mahlerjevo Drugo simfonijo Vstajenje, prav tako pa veliko likovno razstavo iz zbirke NLB. Bil je velik ljubitelj in poznavalec glasbe, še posebej opere, med simfoničnim repertoarjem pa se je navduševal nad Gustavom Mahlerjem. Med drugim je prevedel zelo zahtevno monografijo o Hugu Wolfu, nazadnje pa se je lotil prevajanja knjige o dirigentu Carlosu Kleiberju. Kot dramaturg je seveda odlično poznal slovensko in mednarodno gledališče, prav tako slovenske igralce. Po umiku iz javnega življenja je živel bolj odmaknjeno, a je še delal in morda bomo iz objavljene korespondence še kaj izvedeli.
Zbirka Razprave in eseji
Sašo Jerše: Sociodiceja predmoderne
Nova knjiga zgodovinarja dr. Saša Jeršeta, profesorja za slovensko zgodovino zgodnjega novega veka in kulturno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, z naslovom Sociodiceja predmoderne: ustvarjanje družbenega smisla v poznem srednjem in zgodnjem novem veku je posvečena razmišljanjem ob petih sijajnih umetninah, zgodovinskim kontekstom, v katerih so nastale, in vzporednicam, ki jih je med njimi moč prepoznati.
Dr. Sašo Jerše, foto FF
Vzporednice med freskama Ambrogia Lorenzettija iz sienske vladne palače Alegorija dobre vladavina in Alegorija slabe vladavine (1337–1340), graško fresko Podobo Božjih kazni in Božje milosti (1482) in ptujsko Treh stanov sveta (1478), ki sta obe deli Tomaža Beljaškega, in slednjič Vélikim vozom zmagoslavja (1518), akvarelirano risbo Albrechta Dürerja, se vzpostavljajo same od sebe in so očitne in tesne in nujne. Če dela sodimo najprej slogovno, potem velja poudariti, da so dela umetnine in tako ne brez ustvarjalne sproščenosti in s tem pomenske odprtosti, ki ne dovoljuje njihove enoznačne, dokončne interpretacije, kakršna seveda ni mogoča pri nobenem delu duha. A obenem je očitna tesna navezanost teh umetnin na družbene in politične in ustavne razmere v okoljih in času, v katerih so nastala. Svet, o katerem umetnine govorijo, je na eni strani svet družbenih idej ter političnih in oblastnih fikcij, na drugi strani pa stvarni svet, svet nemirne, nevarne in krute stvarnosti, a hkrati tudi svet naprezanj za njeno preseganje. Med stvarnostjo in fikcijami sicer zevajo velikanski derilični prepadi, a prav zaradi teh prepadov in v njih se ustvarja smisel družbe in s tem smisel njenih pripadnikov.
To je svet izgubljenega, vedno ogroženega ali vsaj izkrivljenega družbenega smisla, obenem pa je tudi svet njegovega nenehnega nujnega iskanja. Svet oblastnega delirija je, ki daje svojemu času in svetu njegov smisel. Ta oblastni delirij imenujemo sociodiceja.
Zbirka Odstiranja
Kongres po kongresu: ob 200-letnici ljubljanskega kongresa
Uredil: Gregor Antoličič
Leta 2021 smo se spominjali 200-letnice ljubljanskega kongresa. Ta dogodek osvetljuje zbornik Kongres po kongresu: ob 200-letnici ljubljanskega kongresa. V monografiji več domačih in mednarodno priznanih avtorjev obravnava dogajanje v Ljubljani v času kongresa, se torej osredotoča na ožje domače okolje in hkrati prinaša izjemno zanimiv opis širšega geopolitičnega in diplomatskega dogajanja v času postnapoleonske dobe. Predstavitev tako lokalnega kot tudi širšega dogajanja v omenjenem času bralcu odpira širok spekter pogledov na izjemno kompleksno obdobje v slovenski oziroma evropski zgodovini. Medtem ko se lahko s širšim evropskim okvirom dogajanja seznanjamo tudi skozi svetovno literaturo diplomatske zgodovine, je vključevanje ljubljanskega družbenega miljeja v ta okvir vsekakor specifika te monografije, ki bo zanimiva ne le za domačo, temveč tudi za širšo strokovno publiko.
Zbornik je vsebinsko razdeljen na dva dela. Prvi v svoj fokus postavlja dogajanje v Ljubljani ter družbeno/družabni aspekt kongresa, ki je v majhno provincialno mesto v začetku leta 1821 privabil precejšnje število kronanih glav, diplomatov in politikov. Drugi del zbornika je politično/diplomatski, ki so ga v izjemno zanimivih člankih obravnavali predvsem tuji strokovnjaki. Rezultati slovenskega zgodovinopisja so tako soočeni z ocenami iz širšega evropskega prostora, oboje pa bo poznavanje dogajanja v Ljubljani še tesneje vpelo v evropski razvoj v 19. stoletju.
Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS, Avstrijskega kulturnega foruma in Mestne občine Ljubljana, v soizdajateljstvu Slovenske matice in ZRC SAZU, Zgodovinskega inštituta Milka Kosa.
Marijan Zlobec