Festival Ljubljana predstavlja 9. koncert 30. Mednarodnega glasbenega cikla Mladi virtuozi. Flavtistka Ana Birsa Krušec in mezzosopranistka Antea Poljak bosta v četrtek, 26. januarja, ob 19. uri v ambientu Viteške dvorane Križank z bogatim koncertnim programom pričarali nepozaben večer.
Ana Birsa Krušec, foto Festival Ljubljana
Ana Birsa Krušec je začela igrati kljunasto flavto leta 2007 na Glasbeni šoli Koper, v podružnici Izola, pri D. Kitiču. Že na nižji stopnji je segala po zlatih priznanjih na tekmovanjih TEMSIG ter mednarodnih tekmovanjih v različnih komornih sestavih. Izobraževanje je nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani pri M. Bajt, kjer so se uspehi nadaljevali. Ponovno je prejela dve zlati priznanji ter prvo nagrado na državnem tekmovanju. Junija 2022 je z odliko končala dodiplomski študij na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani pri M. Bajt, kjer sedaj nadaljuje magistrski študij. V zadnjem letu se je znova udeležila tekmovanja TEMSIG ter osvojila prvo nagrado, sto točk in priznanje za najboljšo izvedbo skladbe slovenskega skladatelja. Nastopa na internih in javnih nastopih kot solistka ali v različnih ansamblih in komornih zasedbah. Redno se udeležuje mojstrskih tečajev pri priznanih glasbenikih, kot so K. Lugmayr, H. M. Stiegler, A.-S. Enßle, M. Lunenburg, S. Bagliano idr.
Eva Dolinšek, foto Festival Ljubljana
Flavtistko bo spremljala čembalistka Eva Dolinšek, ki je leta 2015 z odliko magistrirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri E. Mihajloviću. Kot solistka in komorna glasbenica se predstavlja na koncertnih odrih festivalov in abonmajev, kot so Festival Ljubljana, Imago Sloveniae, Kristalni abonma, Festival L’Estatebarocca, Amicidelle Musica Udine, Grajske harmonije, Zvoki mladosti, Tartini Festival idr. Je prejemnica nagrad na mednarodnih tekmovanjih. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani deluje kot asistentka za področje čembala. Svoje znanje redno nadgrajuje pri mednarodno priznanem francoskem čembalistu in dirigentu Ch. Roussetu ter italijanskem čembalistu in strokovnjaku za italijansko baročno literaturo E. Baianu.
Antea Poljak, foto Festival Ljubljana
Antea Poljak je končala splošno gimnazijo in Srednjo glasbeno šolo Elly Bašić na oddelku za teorijo in solo petje, kjer je kot učenka generacije prejela nagrado Olge Pavičić. Leta 2018 je končala magistrski študij glasbene pedagogike na Glasbeni akademiji v Zagrebu. Vzporedno s študijem v Zagrebu je študirala na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu in se leta 2017 vpisala na solo petje na Akademiji za glasbo v Ljubljani, v razredu Matjaža Robavsa, in magistrirala leta 2022. Sodelovala je na številnih tekmovanjih in med drugim osvojila prvo nagrado in zlato plaketo leta 2019 in 2022 na slovenskem tekmovanju TEMSIG; prvo in drugo nagrado na mednarodnem tekmovanju solo pevcev v Hercegnovem in Osijeku v letih 2014 in 2015 ter leta 2012 prvo nagrado na regijskem tekmovanju v Varaždinu. Nastopila je v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu kot solistka v operi Lisička zvitorepka Leoša Janačka v produkciji Glasbene akademije v Zagrebu in zanjo prejela Rektorjevo nagrado. Nastopila je tudi v vlogi služkinje v operi Amelia gre na ples Giana Carla Menottija v produkciji Glasbene akademije v Zagrebu in gledališča Mala scena ter v operi G. F. Händla Agrippina v izvedbi Akademije za glasbo v Ljubljani. S Slovenskim komornim gledališčem je v Cankarjevem domu izvedla opero za otroke Veveriček posebne sorte I. Kocena. Svoje znanje je izpopolnjevala pri Ruži Pospiš Baldani, H. Adolfsenu, Theresi Plut, Nuški Drašček, M. Gojčeta Silić, E. Wilke, A. Bossi idr. Poleg petja se ukvarja z glasbeno terapijo in je soavtorica znanstvene knjige Muzikoterapija, ki je del strokovne literature na Medicinski fakulteti in Glasbeni akademiji v Zagrebu.
Viktor Čižić, foto HNK Rijeka
Mezzosopranistki se bo na odru pridružil pianist Viktor Čižić, ki se posveča različnim področjem glasbene umetnosti – solističnim in komornim izvedbam ter tudi skladanju in improvizaciji. Kot solist je nastopal z Zagrebško filharmonijo, Reškim filharmoničnim orkestrom, Tamburaškim orkestrom HRT, Zagrebškimi solisti, ansamblom Cantus, orkestrom OMG in Zborom HRT ter tako sodeloval z dirigenti, kot so T. Fačini, V. Egel, T. Bilić, S. Leopold in D. Remenar. Leta 2019 je prejel nagrado Rotary kluba za izjemne dosežke v študijskem letu 2018/2019, za solistični recital v sezoni 53. tribune Darko Lukić pa je bil leta 2020 nagrajen z diplomo Darka Lukića. Trenutno je zaposlen kot umetniški sodelavec – pianist na oddelku za pihalne instrumente Glasbene akademije v Zagrebu.
Program:
Johann Sebastian Bach: Sonata za flavto in čembalo (trans. v d-mol), BWV 1030
Lojze Lebič: Iz zbirke Od blizu in daleč
Otroci ukleti v ptice
Godec pred peklom
***
Georg Friedrich Händel: »Lascia ch’io pianga«, arija Almirene iz opere Rinaldo, HWV
Hugo Wolf: Iz zbirke Italijanska pesmarica, IHW 15:
Wenn du, mein Liebster
Nein, junger Herr
Mein Liebster singt am Haus
Petr Eben: Summer is come (iz cikla Šest ljubezenskih pesmi)
Gabriel Fauré: Les berceaux, op. 23, št. 1
Gabriel Fauré: Rencontre, op. 21, št. 1
Giacomo Meyerbeer: »Non, vous n’avez jamais«, arija Urbana iz opere Hugenoti
Francisco Asenjo Barbieri: »Como nací en la calle de la Paloma«, Palomina pesem iz zarzuele El barberillo de Lavapiés
Petr Eben
Petr Eben (22. januar 1929 – 24. oktober 2007) je bil mednarodno uveljavljeni in priznani češki skladatelj moderne in sodobne klasične glasbe ter organist in zborovodja.
Eben, rojen v Žamberku na severovzhodu Češke, je večino svojega otroštva in zgodnje mladosti preživel v Češkem Krumlovu na jugu Češke. Tam je študiral klavir, kasneje pa violončelo in orgle. Leta druge svetovne vojne so bila za mladeniča še posebej težka. Čeprav je bil Eben vzgojen kot katoličan, je bil njegov oče Jud in se je zato zameril nacionalsocialističnim okupatorjem svoje domovine. Leta 1943 so nacisti Ebena, starega 14 let, ujeli in zaprli v Buchenwaldu, kjer je ostal ves čas vojne.
Po izpustitvi je bil sprejet na praško Akademijo za glasbo, kjer je študiral klavir pri Františku Rauchu in kompozicijo pri Pavlu Boržkovcu. Diplomiral je leta 1954. Od leta 1955 je Eben več let poučeval na oddelku za glasbeno zgodovino na Karlovi univerzi v Pragi. Med letoma 1977 in 1978 je bil profesor kompozicije na Royal Northern College of Music v Manchestru. Leta 1990 je postal profesor kompozicije na Akademiji za uprzoritvene umetnosti v Pragi in predsednik majsavnejšega češkega festivala Praška pomlad.
Eben se ni hotel pridružiti češki komunistični partiji in je še naprej odkrito obiskoval cerkev, s čimer se je odrekel številnim kariernim napredovanjem pred letom 1989. Po razpadu komunistične vlade pa je prejel več pomembnih imenovanj in nagrad, med drugim predsedovanje festivalu Praške pomladi (1989) in medaljo za zasluge (2002). Med Ebenovimi najpomembnejšimi poznimi deli je njegov oratorij “Posvátná znamení” (Sveti simboli) iz let 1992-1993. Kljub slabšemu zdravju zaradi možganske kapi v zadnjih letih je Eben ostal zaposlen, saj je skladal večinoma orgelska in zborovska dela. Umrl je v Pragi 24. oktobra 2007.
Ebenove skladbe pogosto izvajajo tako v Evropi kot v tujini, zlasti v ZDA, Kanadi, na Japonskem in v Avstraliji. Leta 1991 je Eben prejel naziv viteza umetnosti in literature francoskega ministrstva za kulturo. Dve leti prej je postal častni predsednik Društva za duhovno glasbo. Od leta 2004 v Opavi na Češkem poteka mednarodno orgelsko tekmovanje z njegovim imenom in v njegovo čast.
Njegov sin David Eben je ustanovitelj in direktor moškega a cappella zbora Schola Gregoriana Pragensis.
Monografija o Petru Ebnu
V več kot pol stoletja je Eben ustvaril veliko glasbe v različnih žanrih. Njegova najzgodnejša velika dela so vključevala njegov Prvi orgelski koncert iz leta 1954 (drugi je izšel leta 1984) in Koncert za klavir in orkester (1960–1961). Napisal je številna vokalna, zborovska, simfonična, klavirska in komorna dela, vendar je orgelska glasba ostala njegova največja ljubezen in v njej je bil najbolj plodovit.
Med Ebenovimi največjimi projekti so bili oratorij Apologia Socratus, balet Prekletstvo in blagoslov (Kletby a dobrořečení), napisan za Nizozemski festival 1983, orkestralni deli Nočne ure (Noční hodiny) in Praški nokturno (Pražské nokturno) za Dunajske filharmonike, orgelski koncert št. 2 za posvetitev novih orgel za Radio Dunaj, maša Missa cum populo za avignonski, oratorij Sveti simboli (Posvátná znamení) za salzburško katedralo in opera Jeremija (namenjena cerkveni, ne gledališki predstavi). Pisal je tudi otroške pesmi, kot je Sníh, pesem o snegu, ki je prejela nagrado za najboljšo otroško zborovsko pesem v Illinois.
Eben je veljal za mojstra improvizacije na orglah in klavirju, vendar je kompozicija ostala njegovo glavno področje zanimanja. Vendar pa je veliko njegovih skladb za orgle temeljilo predvsem na njegovih javnih improvizacijah. Te improvizacije so bile izvor dveh zborovskih fantazij, pokrajin Patmosa in Joba. Eben je improviziral in razvil cikel orgelskih gibov v letih od 1991 do 2003 na podlagi odlomkov iz znane knjige Johna Comeniusa Labirint sveta in raj srca, ki je kot odgovor na pozitiven sprejem postala objavljeno delo.
Njegova glasba se pogosto izvaja in snema približno od leta 1980, njegova priljubljenost pa očitno še vedno narašča. Slogovno lahko njegovo glasbeno govorico v marsičem označimo za »neoekspresionistično«, vendar je v nekaterih delih mogoče slišati nekakšne nove oblike impresionističnih teženj. Pogosto ga primerjajo z Olivierjem Messiaenom (primerjava je do neke mere veljavna, saj sta oba napisala veliko orgelske glasbe in imata primere svojega orgelskega ustvarjanja pogosto vključena v iste recitale), vendar je njegov slog na splošno manj dosledno eksperimentalen in sladostrasten kot Messiaenov.
Petr Eben je sodeloval tudi s slovensko glasbeno kulturo, tako pri naših gostovanjh na Praški pomladi kot v Ljubljani, kjer je celo nastopil na orgelskem recitalu v Cankarjevem domu. V delu Labirint sveta in raj srca se mu je na odru pridružil recitator, dramski igralec Boris Kralj. V Gallusovi dvorani pa je Slovenska filharmonija izvedla njegovo koncertantno simfonijo Nočne ure Noční hodiny. V kompoziciji Okna (po vitražu Marca Chagalla) za orgle in trobento je bil solist Stanko Arnold. Osebno se je spoznal in srečal s skladateljem Pavlom Mihelčičem, ki mu je v Ljubljani nudil gostoljubje v svoji hiši.
Ebenove zborovske pesmi pa je v koncertni in snemalni program sprejel dirigent Marko Munih, tedaj umetniški vodja in dirigent Komornega zbora RTV Ljubljana. Koncertno so jih izvedli tudi v Firencah. Vrhunec pa je bila izvedba Ebenove Apologie Socratus, prav tako z Markom Munihom.
Sam sem se srečal z njim v Pragi v okviru Praške pomladi in imel pogovor za Delo. Obiskal sem ga doma, kamor me je povabil. Udeležil se je tudi solističnega recitala mezzosopranistke Marjane Lipovšek v v veliki Dvoržakovi dvorani. Spremljal jo je slavni pianist Erik Werba. Lipovškova je pela pesmi Gustava Mahlerja, Marijana Lipovška, Johannesa Brahmsa…, presenetila pa je s Ciganskimi melodijami op. 55 v češčini legendarnega Antonina Dvoržaka, še posebej z najlepšo št. 4 Když mne stara matka (Ko me je stara mati).
Když mne stará matka zpívat, zpívat učívala, podivno, že často, často slzívala. A ted' také pláčem snědé líce mučim, když cigánské děti hrát a zpívat učim!
Izjemna interpretacija je izzvala velike ovacije polne dvorane. Eben se ji je zahvalil in jo hkrati zelo pohvalil, češ da ima vse kvalitete velike pevke.
Marijan Zlobec