V Equrni se izteka odmevna, aktualna in kolektivna slikarska razstava


V ljubljanski Galeriji Equrna bo samo še do četrtka, 26. januarja, na ogled aktualna in hkrati odmevna, po svoje antološka razstava Meantime/ Paintings Only, ki jo je na podlagi poprejšnjih razstav v svoji galeriji kurital Arne Brejc. Poudarek je zgolj na slikarstvu iz zadnjih nekaj let oziroma na izboru del, ki so jih obiskovalci galerije večinoma že videli, a ne v tako izbrani obliki, kar razstavo še posebej bogati, da ne rečem polepša. 

Napovednik razstave, foto Galerija Equrna

Avtorji: Suzana Brborović, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Ksenija Čerče, Robert Černelč, Staš Kleindienst, Ema Klinar, Zmago Lenárdič, Miha Majes, Vlado Stjepić, Iva Tratnik, Uroš Weinberger in Jure Zadnikar.

Decembra 2022 je Galerija Equrna predstavila mali festival sodobnega slovenskega slikarstva. Z razstav in iz ateljejev prihajajo slike slikark in slikarjev, ki so zaznamovali slikarsko produkcijo zadnjih let.

Njihova raznovrstnost je posledica vsebinske in oblikovne širine, iz katere se navdihujejo. To sta lahko narava in umetnikovo življenjsko okolje, so množični mediji (zlasti fotografija, film, internet, družbeno-politična situacija, pandemija), pa likovne raziskave, ki segajo od realizma do sublimnih abstraktnih videnj.

Izbor se podreja vživetju gledalca, kaže različne tipe slikarstva in se sprašuje, kako v digitalnem času podoživeti »analogne« postopke in učinke slikarskega medija.

To razmerje je danes obojestransko: ne le, kaj vse mi slika ponudi, ampak tudi, kaj jaz, gledalec, lahko storim zanjo. Tu se začenja gledalski užitek pričujoče razstave.

Arne Brejc

Razstava pokaže vedno večjo ustvarjalno svobodo, domišljijsko različnost in slogovno osamosvojenost, zasledovanje lastnih slikarskih ciljev. Ti temeljijo na samosvojih umetniških osebnostih, ki verjamejo v svoje poslanstvo in izbranost. Če ne za vse takoj, za kar lepo število umetnikov pa, saj že razstava sama to potrjuje, bo slej ko prej, predvsem pa z dolgoletno ustvarjalnostjo ustvarjalec poplačan s sadovi in sledmi, ki ostanejo. Nekatere ustvarjalci pa se vpišejo v zgodovino. Zgledov je dovolj.

Mlade umetnike danes ne čaka nič spodbudnega, ne materialno ne duhovno, a ostajajo optimisti. Razvita družba bi morala bolje poskrbeti za ustvarjalne pogoje, za nove in ustrezne ateljeje, za odkupe in uvrščanje del v javne zbirke. Tu je na potezi najprej Ministrstvo za kulturo, ki svoje vloge vse doslej ni uvidelo in posledično ni vodilo pozitivne kulturne politike.

Boljši je MOL s svojimi galerijami, Cukrarno, bolj problematičen za likovno umetnost pa bo najbrž Rog, a o tem se še ne more nič reči, dokler ni dokončan, čeprav se nekatere programske usmeritve že kažejo v obliki raznih napovedi, ki pa so bolj tehnološko – raziskovalne kot umetniško ustvarjalne. Prednost bodo imeli tisti, ki si bodo lahko privoščili verjetno kar drago najemnino prostorov.

Država je najprej dolžna poskrbeti za svoje najbolj nadarjene in ustvarjalne ljudi. Tega vodila ni na spregled že 32 let, ko ni bila sposobna formirati globalne kulturne politike na likovnem področju. Vse se premika prepočasi in bolj vrtičkasto kot pogumno, kaj šele velikopotezno.

Mentaliteta se spreminja, žal na slabše. Eden takih primerov je slavni grad Dobrovo v Goriških Brdih s propadajočo oziroma omalovaževano razstavo podarjenih del slavnega slikarja Zorana Mušiča, a na to situacijo Ministrstvo za kulturo sploh ne reagira.

Mi imamo jokajočo liriko, rabimo pa junaško epiko.

Marijan Zlobec

,

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja