Festival Ljubljana predstavlja 8. koncertni večer v sklopu 30. Mednarodnega glasbenega cikla Mladi virtuozi. V četrtek, 19. januarja, bomo ob 19. uri v Viteški dvorani Križank prisluhnili klarinetistki Samanti Škorji in flavtistki Anamariji Lajh.
Samanta Škorja, foto Festival Ljubljana
Samanta Škorja je po maturi na Umetniški gimnaziji Koper diplomirala in magistrirala na ljubljanski Akademiji za glasbo v razredu J. Kotarja. Magistrirala je tudi na Visoki glasbeni šoli v Ženevi v razredu R. Guyota. Udeležila se je mnogih tekmovanj in dosegla visoke rezultate, od tega štiri zlate plakete in tri prve nagrade na TEMSIG-u, zlato plaketo na mednarodnem tekmovanju Svirel, zlati plaketi in prvi nagradi na Mednarodnih tekmovanjih Marco Fiorindo v Torinu in Emona festival, prvo, drugo in tretjo nagrado na Mednarodnem tekmovanju mesta Carlino, absolutno prvo nagrado na Mednarodnem tekmovanju Davorin Jenko v Beogradu ter leta 2021 prve nagrade na Tekmovanju UniWindLjubljana, Francoskem glasbenem tekmovanju, Mednarodnem glasbenem tekmovanju v Cluju in Mednarodnem tekmovanju za pihalce in trobilce v Varaždinu Woodwind & Brass Grand Prix. Kot solistka je nastopila s Filharmoničnimi orkestri iz Transilvanije, Braşova in Satu Mare v Romuniji ter z Orkestrom Državne filharmonije Dinu Lipatti, s Simfoničnimi orkestri KGBL, RTV Slovenija in SNG Maribor ter Orkestrom Slovenske vojske. Kot članica orkestra sodeluje z Orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Policijskim orkestrom. Prav tako je sodelovala v Mediteranskem mladinskem orkestru, na Festivalu Aurora Music v Stockholmu in z Orkestrom Evropske unije v Bukarešti. Od leta 2019 je članica Mladinskega orkestra Gustava Mahlerja in substitutka v Orkestru Romanske Švice.
Na klavirju jo bo spremljal Stefan Pajanović, ki je kot solist nastopil tudi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. V letih 2020 in 2021 je deloval kot korepetitor na Poletni operni akademiji maestra Georgea Pehlivaniana, sodeloval pa je tudi z Orkestrom SNG Opera in balet Maribor. Je dobitnik številnih nagrad, med drugim je na Mednarodnem tekmovanju Ars nova v Trstu trikrat zapored osvojil prve nagrade.
Anamarija Lajh, foto osebni profil
Anamarija Lajh si je glasbeno pot začrtala pod mentorstvom L. Frajnkovič na glasbenih šolah Karol Pahor Ptuj in Zasebni glasbeni šoli sv. Petra in Pavla na Ptuju. Po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu je izobraževanje nadaljevala na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor pod mentorstvom prof. V. Ozvatić. Strast do glasbe jo je po maturi popeljala na študij flavte v Gradcu, kjer se pod mentorstvom prof. N. T. Krämerja izpopolnjuje v igranju flavte na koncertni in pedagoški smeri ter si nabira izkušnje za kasnejšo karierno pot. Med šolanjem se je udeleževala državnih in mednarodnih tekmovanj in dosegla številne prve nagrade in zlata priznanja ter postala dvakratna zmagovalka državnega tekmovanja TEMSIG. Bila je prva flavtistka v številnih orkestrih Konservatorija za glasbo in balet Maribor, kot prva flavtistka je sodelovala v predstavi Planinska roža v izvedbi SNG Maribor in bila izbrana za snemanje oddaje Mladi virtuozi na RTV Slovenija. V letih glasbenega izobraževanja je sodelovala na številnih poletnih šolah in mojstrskih tečajih po Sloveniji in v tujini pri mednarodno priznanih flavtistih, kot sta Martin Belič in Karl-Heinz Schütz, ter flavtistkah Evi-Nini Kozmus, Rachel Brown, Jihoon Shin, Eszteri Alföldy-Boruss in Lauri Levai Aksin.
Na klavirju jo bo spremljala Angelika Lajh, ki kot korepetitorka redno sodeluje z različnimi glasbeniki in skupinami. Kot solistka je leta 2016 v sklopu Klasinčevih nagrad Konservatorija Maribor nastopila z Mladinskim komornim godalnim orkestrom Maribor. Svoje igranje klavirja je uspešno preizkušala na mednarodnih tekmovanjih v kategoriji solo, klavirski duo ter komorna igra.
Program:
Johannes Brahms: Sonata za klarinet in klavir št. 1 v f-molu, op. 120
Ernest Chausson: Andante in allegro za klarinet in klavir
***
Georg Philipp Telemann: Fantazija št. 3 v h-molu, TWV 40:4
Camille Saint-Saëns: Odelette, op. 162
Edgard Varèse: Density 21.5
Erwin Schulhoff: Sonata za flavto in klavir, op. 61, WV 86
Erwin Schulhoff in balerina Milča Mayerova leta 1931
Erwin Schulhoff (Praga, 8. junija 1894 – koncentracijsko taborišče Wölzburg na Bavarskem, 18. avgusta 1942) je bil češki skladatelj judovskega porekla.
Po študiju na Praškem konservatoriju se je preselil na Dunaj in se izpopolnjeval še v Leipzigu in Kölnu, kjer je prejel Mendelssohnovo nagrado za klavir ( 1913 ) in kompozicijo ( 1918). Učila sta ga Debzssy in Reger. Med prvo svetovno vojno je služil na fronti, vojna izkušnja ga je vodila k temu, da je razvil radikalno protivojno usmerjenost.
Od leta 1919 je prišel v stik z nemško umetniško avantgardo. Načrtuje balet s Tristanom Tzaro in svojimi Desetimi temami za klavir, ki so izhajale iz sodelovanja z znanim nemškim slikarjem Ottom Griebelom. Organiziral je tudi vrsto koncertov v Dresdnu, na katerih so izvajali glasbo Druge dunajske šole.
Leta 1922, leto po poroki z Alice Libochowit, se je odločil preseliti v Berlin v Nemčijo, da bi se učil od dadaistov in ustvaril glasbene dvojnike, podobne izrazom umetnikov, kot je bil slikar George Grosz (1893-1959).
Leta 1923 se je vrnil v Prago, kjer si je zaradi izjemne klavirske tehnike pridobil ugled kot solist. V svojih programih je dajal poudarek avantgardni glasbi, premierno je izvajal prva mikrotonalna dela za instrument. Zelo aktiven je bil tudi kot jazzovski pianist.
V tem času začne komponirati svoja zrela dela. Nekaj mesecev po njegovi vrnitvi v Prago je bila v Bratislavi premiera njegove ‘baletne misterije’ Ogelala, primitivistično, kot ga opisujejo, navdahnjeno odrsko delo. Škandal ob premieri dela je bil še večji od tistega, ki ga je povzročila pariška izvedna Posvečenja pomladi Igorja Stravinskega pred desetimi leti. Škandal ga je postavil na prvo mesto in kot glavno vrednoto češkoslovaške glasbene avantgarde. Leto pozneje je začel svoj cikel simfonij, leta 1927 pa je bila premiera njegove prve opere Flammen (Plameni), ki je bila po mnenju nekaterih najboljša operna uprizoritev mita o Don Juanu 20. stoletja. Z uporabo serijske tehnike tistega časa je Schulhoff komponiral svojih Enajst invencij za klavir.
V zgodnjih tridesetih je Schulhoff postal komunist, prepričan, da je zavezan predpostavkam socialističnega realizma. Poenostavlja svoj slog in komponira partizansko navdahnjena dela. V svojih simfonijah se je navezoval na sočasna zgodovinska dogajanja, kot v Simfoniji št. 4 na dogajanja v Španiji z naslovom “Umiranje v Madridu”. Tudi Simfonija št. 5 je bila napisana v junaško stalinističnem slogu. V tem času se je povečala njegova zavezanost marksizmu in sovjetskemu komunizmu, pridružil se je levi fronti Češke republike in sodeloval v delavski gledališki skupini. Ta politična tendenca se je odražala v njegovih delih, ki so bila izrazito komunistična vokalna dela in jih je pisal z namenom, da bi jih predvajali v političnih programih.
Konec tridesetih let je njegovo osebno in poklicno življenje doživelo različne težave: njegov odnos s starši se je poslabšal, izgubil je več snemalnih pogodb, umrla mu je mati in se ločil, čeprav se je kmalu zatem znova poročil. V zasebnem življenju gre še korak dlje in vzame sovjetsko državljanstvo.
Po nacistični invaziji na Češkoslovaško skuša Schulhoff pobegniti v ZSSR, a ko končuje priprave na odhod, ga aretirajo. Leta 1941 je bil poslan v koncentracijsko taborišče Wölzburg. Tam je zbolel za tuberkulozo, a kljub temu komponira svojo glasbeno oporoko, Simfonijo št. 6 Simfonijo svobode, ki skupaj s Sonato 27. IV. 1945 Karla Amadeusa Hartmanna velja za eno najpomembnejših glasbenih del holokavsta. Schulhoff je v omenjenem koncentracijskem taborišču umrl 18. avgusta 1942. Njegovo glasbo so v času nacizma označili kot izrojeno – Entartete Musik.
Marijan Zlobec