V Latinskoameriškem spomeniku v São Paulu

V Latinskoameriškem spomeniku v São Paulu

Latinskoameriški spomenik – Memorial da América Latina v São Paulu je v bistvu velikanski arhitekturni park slavnega arhitekta Oscarja Niemeyerja. Žal se mi je ob mojem obisku pokazal kot pogramsko in vsebinsko neučinkovit, neizrabljen, nevzdrževan in zelo slabo obiskan. Zanemarjenost arhitekturne dediščine tega arhitekta, ki ga očitno bolj poznajo v Ljubljani kot v São Paulu, (ko sem v mestu spraševal za nekatere njegove zgradbe, ni nihče vedel nič), kaže na slabo kulturno politiko. Tu se spet spomnim Jožeta Plečnika in njegovega stadiona, pa Križank in si mislim, da nismo mi nič boljši.

Je Oscar Niemeyer kradel ideje Jožetu Plečniku, vse fotografije Marijan Zlobec

Z 78.000 m² zazidane površine je bil Memorial da América Latina zasnovan kot prostor za integracijo in informacije o državah Latinske Amerike, njihovih koreninah in kulturah, v njem pa je tudi sedež latinskoameriškega parlamenta – Parlatino. Park so odprli leta 1989.

Parlatino

Memorial, ki ga je zasnoval arhitekt Oscar Niemeyer, ima razstavni paviljon, kjer je stalno na ogled bogata obrtna proizvodnja celine; knjižnica s knjigami, časopisi, revijami, videi, filmi in zvočnimi posnetki o zgodovini Latinske Amerike; razstavna dvorana in avditorij s kapaciteto 1679 ljudi, eden največjih v državi.

Maketa precej večjega prostora kot je Gospodarsko razstavišče

Blizu vhoda poleg podzemne metrojske postaje, pri vratih 1, stoji La Mano (kip Oscarja Niemeyerja), na dlani katerega je zemljevid Latinske Amerike z rdečim črnilom, ki se nanaša na kri, prelito v stoletjih dominacije in zatiranja regija.

Je simbol te brutalno kolonizirane celine, ki še vedno nadaljuje svoj boj za kulturno, politično in družbeno-ekonomsko identiteto in avtonomijo.

Roka

Civic Square je prostor, precej podoben kakšnemu sejmiškemu, ki povezuje stavbe Galerije Marte Traba, Latinskoameriške knjižnice Victorja Civita in Tiradentes Convention Hall. Njegova funkcija je zbiranje množic.

Z zmogljivostjo za najmanj 30.000 ljudi se tu odvijajo razni festivali, koncerti, predstave in srečanja držav Latinske Amerike in brazilskih regij.

Queijinho čez cesto

Sprejemna stavba, ki si je prislužila ljubkovalni vzdevek Queijinho (v španščini sir), se nahaja na Meščanskem trgu, blizu vrat 2. Tam, kjer sprejemajo ekskurzije s šolskimi avtobusi, je tudi izhodišče za vodene oglede.

Queijinho z bočne strani

Z drugega konca Civic Plaza, ki prečka vijugasto stezo za pešce, so v drugi polovici kulturnega kompleksa: paviljon ustvarjalnosti, kavarna, uprava, avditorij Simona Bolivarja in palača poslancev.

Čez cesto, a ne brez Niemeyerjevega lepotnega okroglega posega

“Potepanje po širnem prostoru Latinskoameriškega spomenika je nepozabno doživetje. Poleg tega, da cenijo ukrivljene linije spomenikov Oscarja Niemeyerja, obiskovalca presenetijo tudi dela priznanih umetnikov, ki so razstavljena vzdolž esplanade ali znotraj kulturnih prostorov.

Monumentalnost dopolnjujejo stolpnice v ozadju

Vse je izbral sam arhitekt Oscar Niemeyer in nakazal, kje naj bodo tovrstna dela izpostavljena. Niemeyer je povabil umetnike, ki jih je poznal in so mu sledili že od arhitekturnega projekta za Pampulho, da podarijo dela, ki so se pogovarjala s prostorom.”

Ena izmed skulptur

Ta precej reklamni citat iz predstavitvene strani ni čisto primerljiv z dejstvi, a ostaja kot splošna informacija.

Čez most ali skozi drugi vhod

Brazilci so zelo spretni pri digitalizaciji svojih muzejev in zbirk, tako da si obiskovalci lahko naložijo informacije na svoj telefon in si lahko virtualno ogledajo nekaj teh del, ki sestavljajo njihovo dediščino.

Razdeljenost na dva dela, vmes pa cesta, ni dobra

Kako je z našimi muzeji in galerijami ? Dobili smo ali bomo milijardo evrov za digitalizacijo Slovenije, pa o teh programih ne izvemo v medijih nič. Razvoj Slovenije nikogar več ne zanima; samo še prepiri, javna opravljanja, maščevanja, zaničevanja…Treba je delati in znati. Kaj delajo v tem smislu v Narodni galeriji, pa v Moderni galeriji, muzejih…?

Čim je treba čez most, je park razdeljen

Okno v Latinsko Ameriko je virtualna galerija, ki vsaka dva meseca predstavi dva latinskoameriška umetnika, zastopana v umetniškem krogu, vedno z brazilskim gostom. Ta prostor omogoča, da produkcija sodobne latinskoameriške umetnosti, tako bogate in raznolike, doseže kagar koli na svetu.

Velik razhod med dvema deloma

Virtualna razstava Freddyja Mamanija Silvestreja

Freddy Mamani Silvestre je potomec predkolumbovskega andskega ljudstva Aymara. Rojen leta 1971 v Cataviju, podeželski vasici v Boliviji. Odraščal je v El Altu, kjer je z očetom delal kot zidar. Kasneje je Freddy študiral inženirstvo in arhitekturo.

Niemeyerjevi loki

Na podlagi želja in potreb naročnikov je začel snovati edinstvene objekte, ki so spremenili podobo mesta.

So pisane zgradbe ekscentričnih oblik, ki združujejo različne estetike: moderno arhitekturo, latinskoameriški in kitajski barok, andsko, folkloro, futuristiko, animacijo in znanstveno fantastiko.

Njegova dela so postala znana kot nova andska arhitektura. Danes je v Boliviji, Peruju in Braziliji napravljenih več kot sto del.

Ogromna predstavitev pred upravno stavbo

Avtorica fotografij Florencia Blanco je bila rojena leta 1971 v Montpellieru v Franciji. Živela je v Argentini v mestih Bahía Blanca, Pedro Luro in Salta, ki so bila od 12. stoletja del Inkovskega cesarstva. Trenutno živi v Buenos Airesu.

Pod arkadami se mladina igra in pleše

Študirala je film in fotografijo. Prejela je posebno omembo žirije Salon Nacional de Artes Visuais – Buenos Aires (2021), AAMEC of Contemporary Photography Argentina – Córdoba (2018), Grand Prix Banco Province of Buenos Aires (2009), Fifty Crows International Fund for Documentary Photography – San Francisco, ZDA (2002), štipendijo za umetniško ustvarjanje Fundacije Antorchas (2000) in nacionalno štipendijo Nacionalne ustanove za umetnost (2000).

Slabo pospravljajo

Upravna stavba

Vseeno se vidi Niemeyerjeva arhitekturna lepota

Celo na stranišču

in izboru sodobnih parkovnih skulptur

V živo sem si lahko ogledal le eno razstavo, in sicer bolj etnografsko, kot ustvarjalnost izvirnih ljudstev v nekaterih srednjeameriških in južnoameriških državah. Tu je bilo kaj videti in bi terjala poseben vsebinski in tematski prikaz ter razlago. A tudi tu je bilo ljudi zelo malo, morda deset.

(Po različnih virih)

Marijan Zlobec

, ,

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: