Sprehodi po arhitekturnih projektih slavnega brazilskega arhitekta Oscarja Niemeyerja v São Paulu kažejo na potrebo po temeljiti obnovi, saj so bolj ali manj vsi v propadajočem stanju. Tako je tudi s slavno zgradbo Copan blizu Trga republike.
Zgradba Copan v São Paulu, vse fotografije Marijan Zlobec
Copan je ena najpomembnejših in simbolnih zgradb v mestu São Paulo, ki se nahaja na številki 200 na aveniji Ipiranga v središču mesta in je bila slovesno odprta leta 1966. Je eden od simbolov sodobne brazilske arhitekture, ki jo je zasnoval arhitekt Oscar Niemeyer s konstrukcijskim projektom inženirja Joaquima Cardoze v počastitev štiristoletnice mesta. Delo pa se je začelo šele leta 1957, z nekaj spremembami in izvedeno s pomočjo Carlosa Lemose.
Vijuge
Stavba ima največjo železobetonsko konstrukcijo v državi, visoko 115 metrov, 32 nadstropij in 120.000 kvadratnih metrov zazidane površine, razdeljeno na šest blokov, s skupno 1.160 stanovanji različnih velikosti. Po ocenah stanuje v vsem kompleksu pet tisoč prebivalcev različnih družbenih slojev, poleg tega ima več kot sedemdeset trgovskih obratov.
Zavite in elegantne linije
Opisana je kot zgradba »zavitih in elegantnih linij« in velja za največjo armiranobetonsko konstrukcijo v Braziliji. Glavni namen je bil, da velja za veliko urbano središče, kot ameriški Rockefellerjev center, vendar pa je bil prvotni načrt stavbe spremenjen predvsem zaradi dejstva, da je mesto São Paulo v tem kontekstu izkazalo ogromen potencial za trg nepremičnin in razvojem turizma.
Projekt Copan Building je bil izveden v petdesetih letih prejšnjega stoletja, v času, ko je São Paulo doživljal širitev in rast. Sodobna industrija se je v Braziliji v petdesetih letih 20. stoletja okrepila, mesta pa so bila še vedno v fizični in družbeni preobrazbi. Medtem ko je napredek industrializacije presegel meje mesta, se je prebivalstvo vse bolj zgostilo v osrednjem delu mesta, kar je posledično pomenio vertikalizacijo stavb in povzročilo povečanje špekulacij na trgu z nepremičninami.
Žal je lepota marsikje zakrita z drugimi stavbami
São Paulo se je pripravljal, da bo postal in veljal za veliko metropolo in bi zato potreboval elemente, ki bi na neki način predstavljali njegovo veličino.
Podobno je bilo v onem času v Ljubljani, z deli Vinka Glanza, Edvarda Ravnikarja, Eda Mihevca, Stanka Kristla, Savina Severja, Miloša Bonče, Milana Miheliča…, pa še prej s posegi arhitekta Jožeta Plečnika…
Višja Italijanska hiša z ene strani Copan prekrije
Stavba Copan s simboličnim in prepoznavnim projektom bi dobro odigrala to vlogo, saj je simbol sodobne brazilske arhitekture in gospodarskega razvoja prestolnice São Paulo.
Plošča z oznako različnih vhodov
Arhitektura stavbe je želela odpraviti prave kote večine stavb in se zanašati na obliko, ki se dviga iz krajine v nebo. Po besedah Oscarja Niemeyerja pravi koti niso pritegnili javnosti, temveč krivulje nove zgradbe.
Valovanje je simpatično, a ga je treba znati opazovati
Copan je bil eden od velikih projektov za São Paulo, ki jih je leta 1951 predstavil Oscar Niemeyer in je bil naročen za četrto stoletnico mesta (ki bi jo praznovali leta 1954). Idejo je navdihnil Rockefellerjev center v New Yorku, kondominij, ki je združeval velik komercialni in rekreacijski center z rezidencami. Oglaševalska kampanja, ki je sprožila podvig, je napovedovala “dež dolarjev v državo”, ki izhaja iz prihodkov od turizma, vendar je zvezna vlada v nekaj mesecih izvensodno likvidirala Banco Nacional Imobiliario (BNI), ki je bila odgovorna za prenos naložbe, zaradi česar je PanAm, glavni financer, izgubil obresti. Dela so se ustavila do leta 1957, ko je projekt prevzel Beadesco.
Lep pogled še ne pomeni udobno bivanje
Niemeyer omenja delo v svoji avtobiografiji, kljub nezadovoljstvu s Copanom, katerega izvedbo je predal Carlosu Lemosz, ko je med proslavo ob 400. rojstnem dnevu mesta videl stanovanjsko stavbo le v tretjem nadstropju, in tudi zato, ker je bil na poti v Brasilio.
V 50., 60. in 70. letih 20. stoletja je bila stavba Copan podoba “modernega São Paula”. Vendar pa je arhitekt izgubil zanimanje za delo, ko njegove začetne zamisli niso bile v celoti uresničene, in na koncu je razvoj izvedbenega projekta prenesel na tretje osebe.
Izbrani projekt je naročila Companhia Pan-Americana de Hoteis e Turismo, ki je nastal ob praznovanju štiristoletnice – od tod tudi akronim imena stavbe: Copan. Projekt je predvideval sosednji in še večji hotel, ploščad, ki povezuje oba objekta in podpira restavracijo, ter bazen, nakupovalno galerijo, viseče vrtove in podzemne garaže. Delo je okrnil stečaj BNI, dokončanje stanovanjskega objekta pa je trajalo petnajst let. V precej manjši stavbi, v kateri bi bil hotel, je zdaj agencija Bradesco, ki je pripojila BNI. Skoraj vse je dokončano, razen hotela in gledališča. Kljub temu, da je stavba popolnoma drugačna od svoje prvotne zasnove in Niemeyerju lahko pripišemo le njeno zunanje oblikovanje, še vedno ostaja mejnik izjemnega pomena za razumevanje mesta, ki vztraja kot eden od simbolov urbane modernosti v Centro Novo.
Z zatonom Centra v 70. letih 20. stoletja je stavba propadala in vrsto let je bila njena podoba povezana s problematičnim okoljem in je začela veljati za vertikalno stanovanje. Po devetdesetih letih prejšnjega stoletja, z začetkom revitalizacije mestnega jedra, je Copan privabil srednji razred, ki je iskal kakovostna stanovanja, dobro locirana in nižja. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil kontrast med bloki še viden, saj je imel blok D trisobna stanovanja, v katerih so živeli stanovalci z visokimi dohodki, blok B, ki velja za najrevnejši del stavbe, pa je imel 448 čajnih kuhinj in 192 stanovanj s sosednjo spalnico in dnevno sobo.
V prejšnjih dveh desetletjih je prav ta blok zaradi ropov, pretepov, kričanja in policijskih racij spravil stavbo na slab glas. Takrat je novinar Nélson Townes v stavbi iskal navdih za svojo kolumno “Histórias da Boca”, ki jo je objavil časopis Noticias Populares.
Takšen sloves se je začel spreminjati leta 1986, ko so stavbo začeli upravljati stanovalci sami, namesto nepremičninske agencije, kar je omogočilo določen pritisk na lastnike, da svojih nepremičnin ne oddajajo ljudem »sumljivega vedenja«. Trenutno v Copanu živijo ljudje iz različnih družbenih slojev in najrazličnejših poklicev: manikerji, inženirji, publicisti, novinarji, stilisti, arhitekti itd.
Pritličje je delno zanemarjeno
Stavba Copan je navdihnila pisce, filmske ustvarjalce, fotografe in druge umetnike po vsem svetu. Leta 1994 je brazilska pisateljica Regina Rheda izdala knjigo kratkih zgodb Arca sem Noé – Histórias do Edifício Copan, ki je naslednje leto prejela nagrado Jabuti. Kratka zgodba »Slabi sosed«, predstavljena v knjigi, je leta 1994 prejela nagrado Maison de l’Amérique Latine. Ark without Noé — Stories from the Copan Building je objavljena tudi v angleščini pod naslovom Stories From the Copan Building, v okviru zvezka First World Third Class and Other Tales of the Global Mix, ki ga je izdala University of Texas Press.
Leta 2010 je Copan nameraval postati prva stavba v São Paulu z oglasom na fasadi po odobritvi zakona o čistem mestu, ki je predvideval uporabo oglaševanja pri “urbanih, okoljskih in krajinskih izboljšavah”. Ker fasada od otvoritve stavbe še ni bila nikoli sanirana, je v letu 2014 prihajalo do nenehnega padanja ploščic in betonskih blokov, zaradi česar so etažni lastniki postavili zaščitno mrežo.
Skrbnik je trdil, da obnovitvena dela, predvidena v proračunu 23 milijonov realov, niso bila odobrena v treh skupščinah etažnih lastnikov. Zaradi tega je vprašal stanovalce, kaj bodo rekli ob dejstvu, da je fasada “propadla”: “Stanovalci se ne moremo pritoževati. Nihče se ni strinjal s prenovo.”
Obiskovalcev v pritličju je malo
Za njeno petdeseto obletnico leta 2016 je bilo ustvarjenih več poročil, vključno z dokumentarnim filmom GloboNews, ki ga je režirala režiserka in scenaristka Cristina Aragão, z naslovom “Copan 60 Horas”, ki je obravnaval, kako se stavba vmešava v vsakdanje življenje svojih stanovalcev in njihove odnose v njej.
Prodajalna izbranih viskijev je samevala
Stavba, ki se nahaja na številki 200 na Avenida Ipiranga, ima fasado veliko 45.000 kvadratnih metrov. Bloki imajo ločene vhode, od druge polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja pa je bila celotna stavba po 23. uri obdana z železnimi vrati. Ker stavba nima infrastrukture za prosti čas, otroci radi improvizirajo na senčni cementni terasi ob eni od zunanjih sten stavbe. Stanovalci se pritožujejo tudi nad betonskimi ploščami, ki vodoravno prečkajo severno fasado objekta, ki kljub “veličastnemu” učinku od zunaj zakrivajo dobršen del pogleda iz notranjosti stanovanj in jih je težko čistiti. Velika strukturna prednost plošč bi bila le v tem, da bi preprečile, da bi se plameni v požaru razširili v zgornja nadstropja.
Konstrukcijska težava objekta je bila, da ni bilo interne komunikacije med stanovanji in vhodom, saj v blokih ni bilo domofonov. Da bi obiskovalcem in ponudnikom storitev omogočili vstop, so se na primer stanovalci zatekli k beležnici, skrajno zastareli in nepraktični metodi za beleženje vstopov v stavbo. Po posodobitvi ima stavba interno telefonijo med vhodi in stanovanji.
Stavba ima generator, ki lahko deluje šest ur, kar je na primer omogočilo, da je bila stavba osvetljena med izpadom električne energije, zaradi katerega je večina jugovzhodne regije novembra 2009 ostala v temi. Pod prvim nadstropjem tamkajšnjih stanovanj je prosta etaža, kjer poteka vodovodna in električna infrastruktura, kar omogoča hitrejše in enostavnejše vzdrževanje.
Zaradi velikosti stavbe je trenutno vgrajenih 22 skupnih dvigal za lažje premikanje. Stavba je v stalnem gibanju, saj v njej živi okoli pet tisoč stanovalcev. 104 so v njej zaposleni (taki, ki delajo 24 ur na dan, izmenjujejo čistilce šestih blokov stavbe, so vratarji…). Precej je obiskovalcev, ki želijo vstopiti v stavbo in si ogledati zasnovo arhitekta Oscarja Niemeyerja od blizu. Možni so vodeni ogledi in celo prenočitev. A ob mojem obisku se je izkazalo, da to ni res. Skupinski in vodeni ogledi (dva na dan) z dvigom na streho in od tam ogled okolice, so ves čas pandemije zaprti, čeprav v informacijah na spletni strani tega ne piše.
Stavba poleg svoje simbolične arhitekture pomeni tudi vrnitev v šestdeseta leta prejšnjega stoletja z elementi, ki so ostali v uporabi od takrat, kot so strojnica za dvigala v bloku B, požarni alarmni sistem v bloku F in ploščice v času gradnje, ki so ostale tudi v delih stavbe. Copan izžareva zgodovino, tako v smislu gradnje kot na tisoče življenj in izkušenj, ki jih je gostil in še danes hrani. Ena od razglednic mesta São Paulo še vedno hrani prestižne restavracije, kot je Bar da Dona Onça.
Stavba Copan kot simbol mesta São Paulo je mejnik modernistične arhitekture v Braziliji. Z uporabo formalne svobode, lahkotnosti, ukrivljenih materialov je brazilski modernizem prenehal slediti evropskim in severnoameriškim standardom ter začel izražati lastno kulturo in arhitekturno identiteto.
Brez značilnih arhitekturnih okraskov, ki so jih prej videli v Braziliji in svetu, je bila stavba v času, ko je bila zgrajena (1951-1967), inovativna. Z lahkotnostjo svoje fasade in organskimi oblikami, ki lomijo prave kote z nepravilno geometrijo v središču São Paula, deluje, kot pišejo nekateri, kot podaljšek ulice.
S svobodno arhitekturo je Oscar Niemeyer nameraval preoblikovati realnost v središču mesta. V želji po racionalizmu in funkcionalizmu je arhitekt skušal projekt povezati z okolico in krajino.
A današnji vtis ni več tak. Ko sem na cesti sto, dvesto metrov stran spraševal mimoidoče, kje je Niemeyerjev Copan, ker je zaporedje številk na hišah obupno pomešano, ni vedel nihče. Mi imamo na srečo Nebotičnik, ki ga, domnevam, poznajo vsi in bi tujim turistom pokazali pravo pot do njega.
Precej zanemarjen vhod
(Po različnih virih)
Marijan Zlobec