Usoda Plečnikovega stadiona za Bežigradom in načrta za Parlament oz. Katedralo svobode je po svoje zakleta. Zakaj je tako ? Na to preprosto vprašanje se da odgovoriti zelo enostavno: ker doslej vsi skupaj in ves čas od nastanka arhitektovih idej še niso znali najti pravih rešitev, ne glede na dejstvo, da je Plečnikova arhitekturna dediščina v Ljubljani vpisana v kulturno dediščino Unesca.
Maketa parlamenta
O tem sem sam razmišljal že več kot dvajset let; najprej ko so podirali nekdanje kasarne blizu Plečnikovega stadiona za Bežigradom in se je pokazala vsaj teoretična možnost, da bi tam postavili Parlament. Zgradili so stanovanja. Potem je bila seveda odprta originalna lokacija, ki jo je imel v mislih sam Plečnik, to je os, ki povezuje mesto s parkom Tivoli. Potem bi bila možna lokacija malo stran, na kompleksu športnega parka Narodnega doma poleg kopališča Ilirija. Sedaj tam nastaja veliko pokrito kopališče pod istim imenom. Lokacij za Plečnikov Parlament je zmanjkalo.
Maketa Parlamenta je na ogled v Plečnikovi hiši
Dolgo časa pripravljan, a verjetno že propadli načrt podjetnika Joca Pečečnika glede ureditve Plečnikovega stadiona in preureditve celotnega kompleksa, nekako ni dobil zelene luči. Z eno besedo bi rekel, da je bilo preveč pripomb, pomislekov in zavračanj.
Plečnikova Katedrala svobode
Plečnikov stadion se da povezati s postavitvijo Parlamenta v arhitekturni avtentični podobi, a v spremenjeni vsebini, to je kot Muzej slovenske in svetovne umetnosti 20. in 21. stoletja.
Animacijo za Plečnikov Parlament Katedralo svobode je objavil Kristijan Tavčar
Kot veste, je na sredini stadiona nekdanje nogometno igrišče NK Olimpija. Kdaj so nazadje tam igrali mednarodni nogomet, je objavljeno na spletu: pred skoraj dvajsetimi leti (18. avgust 2004). Danes je ves stadion povsem zapuščen, zanemarjen, poraščen… Brez funkcije in vsebine. Nogomet se je preselil in stadion posodobil drugje, čeprav kompleks v Stožicah še ni končan in je bil načrtovan trgovski ali trgovinski del velika napaka, saj gledalci gredo na prireditve, ne na nakupe.
Lokacijo za Plečnikov Parlament je objavil Kristijan Tavčar
Z opustitvijo Pečečnikovega načrta oziroma njegovo spremembo, bi se lahko ohranila Plečnikova izvorna arhitekturna dediščina, le da bi jo na prostoru igrišča, to je v dimenzijah približno 50 x 100 metrov nadgradila v simbolno veličino ravno Plečnikova arhitektura Parlamenta oziroma Katedrala svobode (gre za dva sorodna projekta).
Plečnikova ambicija je uresničljiva
Znane so Plečnikove “vgradnje”; tako je domišljijsko Parlament postavljal že na dvorišče Ljubjanskega gradu, ki pa je premajhno. Bežigrad je ravno prav velik, prostor sijajno diha, ima tribune, ki bi se kot park za sprehode in sedenje ohranile v sedanji obliki in površini, tako da bi obiskovalci delali krog okrog muzejskega Parlamenta in se prilagajali razpoloženju, soncu, uri obiska, letnemu času, lastni rekreaciji, druženju, sprehodom…
Kot veste, je monumentalnost muzejev in galerij, v zgodovini pa cerkva, bistvenega pomena. Zadošča, če na Dunaju vidite oba osrednja zgodovinska muzeja: KHM in NHM. Ljubljana to primerjavo zmore. Še več: ta možnost je odprta in uresničljiva, vsaj do leta 2031 ali do štiridesetletnice Republike Slovenije.
Od Plečnikove tribune – gloriete na stadionu do Parlamenta bi bilo kakih 40 – 50 metrov razdalje, kar pomeni, da bi izvorni spomenik ostal enak in bi zgodovinsko dihal. Pod tribuno, v nekdanjih garderobah za nogometaše, bi uredili muzej, ki bi prikazoval zgodovinska, cerkvena, civilna, politična in športna ter nekatera kulturna dogajanja na stadionu v zadnjih sto letih oz. od nastanka. Kot vidimo na maketi, sta možna dva okrogla prostora, spodaj pa bi dodali, kot rečeno, kletni.
Načrti za Katedralo svobode
Parlamet bi zavzel verjetno nekoliko povečano in prilagojeno dimenzijo tlorisa in temu primerno izračunano višino. S simulacijo se danes da narediti prototip in maketo projekta.
To bi samo obnovili
Muzej bi imel en kletni razstavni prostor in dva osrednja pritlična oziroma drugi manjši že v mezzaninu, tako kot to vidimo na Plečnikovi izdelani maketi. Čar muzeja pa bi bil še vtem, da bi se nad pritličjem, to je proti stožčastemu vrhu, muzejska zbirka nadaljevala v obliki vzpenjajočih se okroglih hodnikov z odprtim pogledom navzdol ali celoto. Koliko krogov bi obiskovalec naredil in kako visoko bi se povzpel, se da ugotoviti na maketi oziroma v izračunanih premerih notranjosti stožca. Verjetno vsaj pet krogov. V okroglem delu, pred začetkom vzpenjaja, bi bila restavracija, ki bi prav tako lahko imela pogled navzdol, navzgor in naokrog.
Bežigrajski stadion iz letala leta 1965
Razstavnih površin bi bilo v kleti 5000 m2, potem pa še v pritličju, mezzaninu in stožcu, spet 5000 m2.
Pod vsem tem bi bili čez vso površino dve etaži podzemnih garaž. Dostop bi bil možen tako s Celovške kot z Dunajske ceste, vhod za vozila pa bi vendarle bil s Samove ceste, ki povezuje Bežigrad s Šiško. Za pešče, kolesarje in motoriste bi ostal stari Plečnikov vhod, skozi katerega so ljubitelji nogometa hodili na tekme. V levem in desnem predelu ob vhodu bi uredili prostor za parkiranje koles in motorjev. Seveda bi bila možna tudi izposoja ljubljanskih koles, tako da bi turisti iz centra tam vzeli kolo in se odpeljali po Dunajski do stadiona.
Skratka, vse bi se dogajalo znotraj samega že obstoječega stadiona. Nov bi bil samo Parlament. Kako visok bi bil ? Verjetno do konice kakih sto, stopetnajst metrov. Ker bi bilo jedro zgradbe na površini in višini nogometnega igrišča, na okolico sama zgradba ne bi vplivala tako moteče, kot so bile javne polemike ob Pečečnikovem načrtu. Stožec Parlamenta bi bil do sosednjih stanovajskih hiš in vrtov pred njimi oddaljen kakih 40 metrov. Sonce bi sijalo višje in “mimo”.
Država in MOL imata raje tako podobo Plečnikovega stadiona ?, foto Architectuul
V nov muzej bi prenesli zgodovinsko zbirko slovenske umetnosti 20. stoletja iz Moderne galerije, ki bi v celoti postala razstavišče in bi lahko tam prirejali dvakrat večje in velike mednarodne razstave, ki jih doslej v Ljubljani ni bilo. Prav tako bi tja prenesli dela iz različnih depojev in zbirk, ki so začasno hranjena drugje, a so v mestni in državni lasti. Pridobili bi nova dela, tako iz domačih – zasebnih kot tujih zbirk, avtorjev in seveda donatorjev. V Sloveniji je veliko zapuščin pomembnih likovnih umetnikov, ki nimajo svoje predstavitve. Od tu bi zbrali in po potrebi odkupili najboljša dela.
One of the best grounds I’ve ever visited. The no longer used Bežigrad stadium in Ljubljana. Tuji komentar na Twitterju
Ob takem načrtu in Plečnikovi dediščini, ki v Ljubljani ne sme biti razdeljena med spomeniško zaščiteno na eni strani in propadajočo na drugi, bi se sklicujoč na spomenik Unesca, lahko obrnili na mehanizme in sisteme sofinanciranja EU, na investitorje z interesom vlaganja v gradnjo in trženje garaž ter nekaterih drugih storitev, ki niso kulturni programi in vsebine.
Ista objava
Sistem financiranja gradnje bi bil verjetno najmanj pet, osem, desetleten, skupni stroški pa ne manj kot 200 milijonov. Največ bi stala sama gradnja, notranje opreme pa bi bilo sorazmerno manj ali malo. Kako bi se dalo urediti sistem lastnega pridobivanja energije, je stvar nameščanja sončnih central na površinah, ki bi bile najmanj moteče. Šlo bi za energetsko samooskrbo, tako kot jo ima Muzej prihodnosti v Riu de Janeiru. Lahko bi ves stožec obdali s sončnimi celicami kot strukturni arhitekturni element, ki ga maketa nakazuje.
Čar tega načrta v obliki navdiha in spoznaj je v tem, da je prostor ravno pravšnji in projekt vsekakor uresničljiv. Pomenil bi veliko revitalizacijo tega najbolj zanemarjevega predela Bežigrada nedaleč od središča mesta, a dosegljivega z javnim prevozom in iz vseh smeri, po Topniški tudi iz Savskega naselja in posredno ali pred tem iz Most.
Kako je Rescue Rangers leta 2017 videl Plečnikovo glorieto
Slovenska likovna zgodovina 20. in 21. stoletja ima prav gotovo 5000 likovnih del kakih 200, 300 in več avtorjev, ki bi bili tu zastopani. Tuje avtorje in njihova dela se da pridobiti bodisi osebno, preko njihovih galeristov, številnih mednarodnih sejmov, vabil, donacij…
Ali Unesco sploh kaj ve o Plečnikovem stadionu za Bežigradom ?, foto https://failedarchitecture.com/shame-of-ljubljana/
Šele s takim muzejem in Plečnikovo arhitekturo bi se Slovenija dvignila v kulturni svet, saj takih stavb kot bi bil Parlamet, arhitekturno v svetu ni in jih nikoli več ne bo. Ljubljana bi se z njim nehala sprenevedati, kot da Plečnika za Bežigradom ni.
Objava v https://byyri.com/mita-naille-stadioneille-tapahtui-esittelyssa-viisi-aavemaisen-kaunista-entista-futispyhattoa/
Plečnikov Parlament, kot je znano, nima podrobnih načrtov, zato bi bil potreben svetovni razpis za realizacijo po Plečnikovih idejah, še posebej bi se ohranila podoba, kot jo kaže maketa v Plečnikovi hiši, pa še drugi načrti.
Ista objava
V Mariboru in Ljubljani sta propada dva mednarodna arhitekturna projekta; v okviru EPK sta na mednarodni natečaj prišla 102 projekta. Zmagala je madžarska ekipa, a potem je nastal štajerski lokalpatriotski problem; govorilo se je o blokadi naveze Tomaž Pandur – Boštjan Vuga in vse je – še do danes v propadlem stanju. Z napovedano razstavo Vasilija Kandinskega v novem muzeju oziroma galeriji leta 2012 ni bilo nič.
Tuje kritike so vedno hujše
“Covered by overgrown vegetation, locked away from public view, and every day a step closer to complete destruction, Plečnik’s stadium does not only represent a harmful impoverishment of the country’s cultural heritage. Rather, it also tells a much more familiar cautionary tale for our time – a tale of land use conflicts, inadequate spatial policy and a refusal to engage in constructive dialogue. It is, furthermore, a story that belies the public’s understanding of the irreversibility of radical spatial transformation.”
Pokrit z zaraščenim rastlinjem, zaprt pred očmi javnosti in vsak dan korak bližje popolnemu uničenju, Plečnikov stadion ne pomeni le škodljivega siromašenja kulturne dediščine države. Namesto tega pripoveduje tudi veliko bolj znano opozorilno zgodbo našega časa – zgodbo o konfliktih glede rabe zemljišč, neustrezni prostorski politiki in zavračanju konstruktivnega dialoga. Poleg tega gre za zgodbo, ki nasprotuje razumevanju javnosti o nepovratnosti radikalne prostorske transformacije.
Evharistični kongres
V Ljubljani je bil prav tako mednarodni natečaj za novo koncertno dvorano: zmagali so nizozemski arhitekti, najboljši so bili finski, na koncu bomo dobili le še stanovanja ali Villo Schellenburg. Projekt sta minirala MOL in Ministrstvo za kulturo, vsak s svojimi pogoji ali zahtevami, na koncu pa je kazen za neizgradnjo plačal investitor Jože Anderlič, ki si je izgradnjo dvorane še najbolj želel. O njej sva se na posebnem sestanku, na katerega me je povabil, skupaj s svojo ženo arhitektko, že pred več kot desetimi leti, zelo podrobno pogovarjala. Vse ga je zanimalo, kaj mislim o odru, koncertni jami, dvigalu za scenografijo, strukturi glavnega in stranskih odrov, izenačenju tlakov odra in dvorane za plese, dohodu in številu podzemnih parkirišč. Resnično sem bil prepričan, da bomo leta 2014 dočakali prvo opero. Kolikor se je govorilo, je bil eden glavnih očitkov nekaj metrov previsoka stavba… Jože Anderlič bi o vsem tem lahko napisal debelo knjigo. Še pred pogovorom z njim sem bil na tiskovni konferenci na Magistratu, kjer je bil prjekt predstavljen v smisu sodelovanja javnega in zasebnega partnerstva v skupni vrednosti 80 milijonov evrov, kolikor je bil tedaj ovrednoten projekt. Zdi se mi, da je Anderlič pričakoval udeležbo MOL v višini 5 milijonov, države 10 in EU prav tako 10. Župana Zorana Jankovića sem na konferenci vprašal, koliko sredstev bo prispeval MOL. Odgovoril je: “Nič!”
Bežigrajski stadion v petdesetih letih, foto Edi Šelhaus/Delo/Muzej novejše zgodovine Slovenije
Še več. NUK II načrtujemo več kot 30 let. Kot novinar Dela sem bil na slovesnosti, ko so postavili spominsko ploščo o začetku izgradnje NUK. Takrat je bilo rečeno, da bodo NUK II zgradili najkasneje do leta 2000. Napisal sem komentar ali gloso. Ko jo v arhivu Dela najdem, jo objavim, a vas opozarjam, da boste zelo zardevali od sramu nad našo politiko.
Pogled s tribune na sosednje Fondove bloke, foto Maruša Vehovar
Novo Dramo SNG gradijo oziroma jo obnavljajo že 40 let, pa ni “pomagala” niti poplava, da bi se mentaliteta in odnos do gledališča spremenila. Ostal je standard Nemškega gledališča iz časa gradnje med letoma 1909 in 1911.
Razglednica stadiona demokratični socializem
Propadel je projekt Igorja Laha z lastnim muzejem na Šmartinski cesti, za katerega je načrt naredil slavni japonski arhitekt Tadao Ando. Lah je potem odšel gradit svoj mednarodni muzej na Bled. Zakaj je propadel ? Menda bi moral sam financirati in urediti vso okolico svojega muzeja, ne pa MOL.
Maketa projekta Joca Pečečnika, foto DiEM25/The BSP project – aerial view, GMP Architekten, Germany.
Ljubljana je poražena najmanj štirikrat. Propadli projekti: Bežigrajski stadion, NUK II, Drama SNG, Lahov muzej in galerija. Tu bi dodal še neizvedbo vnovične postavitve Jakopičevega paviljona, o katerem sem bil na posebni tiskovni konferenci prav tako že pred več kot 30 leti. Takrat sta sodelovala dr. Zoran Kržišnik, dr. Peter Krečič, kot se ju spominjam, in še mnogi drugi, ki so projekt podpirali. Fabianijevi načrti so ohranjeni in dalo bi se urediti muzej in galerijo, posvečeno dediščini slovenske moderne, saj je dokumentov v Mestnem muzeju in drugod ogromno.
Ista objava
Čas je, da se rezultat zniža ali izenači na 4:4.
Večje podrobnosti o Parlametu na Plečnikovem stadionu sledijo, ko bo priložnost.
Počasi odhajam iz Brazilije v Peru.
Od daleč se še jasneje vidi, kaj vse nam še manjka in koliko stvari delamo narobe. In to desetletja, ne glede na politični in družbeni sistem, oblast, imena…
Ivan Cankar je bil v Beli krizantemi največji videc, čeprav je vseeno precej naivno verjel, da bo slovenska kultura bogastvo bogatega naroda.
“Trdna je moja vera, da napoči zarja tistega dne, ko naša kultura ne bo več krizantema siromakova, temveč bogastvo bogatega. Že slutim zarjo tistega dne, sluti jo vse moje najgloblje in najčistejše hrepenenje. Ne, ne hrepenenje samo! Moje delo je slutnja zarje, vsaka moja beseda in vse moje življenje. Že slišim dleto, ki kleše granitni temelj novi zgradbi…”
Marijan Zlobec
Dodajam svoj komentar s FB kot polemični odgovor
Tista luknja je seveda sedaj tako slaba, s celovito ureditvijo bi nastala okrog in okrog Parlamenta prosta okolica, dostopna in svobodna iz vseh strani, česar ne bi dosegli nikjer več v Ljubljani. Vse bi bilo čisto, na zgradbo bi se dalo gledati iz diagonal, nasproti, za hrbtom. Formalni vhod bi bil na zahodni strani. Parlament bi bil ugledan kot nedotakljiva (glede drugih možnih zgradb v mestu) arhitekturna, avtorska in spomeniška enota. To je edina možnost, da se Plečnikova dediščia še dodatno reši in osmisli. Kdor je v centru ve, koliko turistov, zlasti tujih, vsak dan gleda in fotografira Plečnikovo arhitekturo, koliko jih pride v NUK. Z organiziranim programom vodenja bi v Parlamentu vsak dan lahko imeli nekaj sto tujih obiskovalcev, plus vsi drugi. Veliko bi bilo obiskovalcev samega parka kot rekreacijo, saj bi se vstopnina pobirala samo za obisk Parlamenta, ne pa za vstop v celotni park. Če bi znali medijsko to pokrivati, že med samo gradnjo, bi to prišlo v medije po vsem svetu, tako kot je prišel Bilbao. Plečnik je svetovno ime. Tako pa tuji mediji pišejo o propadanju Plečnikove arhitekture. In še nekaj; Parlament ima dejansko, ne izmišljeno, politično zgodovino, ki sega v leto 1947, ko se je Plečnik srečal na vabljenem pogovoru s predsednikom Ljudske skupščine Ferdom Kozakom, da bi se dogovorila za gradnjo… S tem bi Slovenija poravnala svoj dolg do najvišjega ali najbolj ambicioznega arhitekturnega načrta v tedanji Jugoslaviji, ki pa je nastal v Ljubljani, ne v Beogradu. Nekoč sem slišal, da se je govorilo v tem smislu: kaj bodo rekli v Beogradu, če bo Ljubljana dobila najvišjo zgradbo v vsej državi, pa še slovenski parlament. O tem bi seveda največ vedel pokojni Edvard Kardelj. Skratka, vse se da, če se hoče, predvsem tisočkrat polepšati sedanjo sramoto. Projekt bi lahko računal na nekaj sto tisoč obiskovalcev letno, še posebej, ker je trend turističnih obiskov Ljubljane vsako leto za 10 odstotkov višji. Turisti pa ne bi bili več samo v centru. Za turistične avtobuse bi lahko naredili manjše parkirišče ob Samovi, kjer je že sedaj dovolj prostora, oziroma ob vhodu v podzemne garaže, oboje izza obzidja stadiona, če bi to želeli. Leta 2031 bo Ljubljana imela letno še enkrat toliko turistov, kot jih ima sedaj. Center bo treba razbremeniti.