V Muzeju portugalskega jezika v São Paulu

Obisk Muzeja portugalskega jezika je sledil obisku Pinakoteke, oboje ob postaji metroja Luz, le da sta si nasproti; na dveh straneh široke ceste, prvi muzej pa je bolj povezan s samo železniško in metrojsko postajo, tako da ne vem, zakaj je ravno tam, a mene ni motilo.

Pogled na Muzej portugalskega jezika, vse fotografije Marijan Zlobec

Ta muzej sem želel videti iz več razlogov, najbolj seveda spričo dejstva, da mi nimamo Muzeja slovenskega jezika, ne Muzeja slovenske literature in ne Muzeja slovenske književnosti. Tega si ne znam predstavljati; namreč zakaj ravno tega nimamo ? Česa se bojimo ?

Zelo moderno in slikovito

Moj odgovor izvira v bistvu iz zelo žalostnega spoznanja: mi se bojimo samih sebe, svoje ustvarjalnosti, svojih dosežkov, svojih nadpovprečnih, kaj šele vrhunskih ljudi, takih z imenom in ustvarjenim opusom.

Različna imena za iste rastline

Mi se bojimo ustvarjenega in doseženega z lastno sposobnostjo, trdim delom, znanjem, študijem, nadarjenostjo, ustvarjalno slo, vizijami, trudom, upanjem, stremljenjem, hrepenenjem, repričanjem, trmo, zanosom, pogumom, tveganjem, bojem…

Ko v Muzeju portugalskega jezika vidiš prepričljive informacije, da v Braziliji živijo mnoga ljudstva, ki govorijo okrog 180 jezikov, so razdeljena v različne brazilske regionalne države, a nobeno od teh ljudstev, seveda bolj staroselskih, nima nikakršne možnosti za kakšen večji civilizacijski napredek, kaj šele kaj več, kot imamo Slovenci svojo državo, potem se moraš vprašati, v čem dejansko zostajamo, ko pa se zdi, da imamo že vse.

Mi zaostajamo za samimi sabo; zavedanjem pomena enkratnega obstoja kot naroda s svojim jezikom in kulturo, kot nadaljevanje tisočletnega prizadevanja, da ne bi bili več hlapci pod tujo oblastjo na našem ozemlju; hlapci fevdalcev, meščanov, tujih oblastnikov, imperijev, okupatorjev…

Kaj nam manjka ? Razgaljenje svoje bogate idenitete in predstavitve v oblikah, kot jih udejanjajo mnoge države in narodi, ki se samih sebe ne boje in se ne sprašujejo, kaj bo kdo rekel, kaj si mislil, kaj očital, kaj kritiziral…?

V Muzeju portugalskega jezika sem prebral informacijo, da ima portugalščina okrog pol milijona besed. Dr. France Bezlaj, slavni slovenski etimolog, je nekoč zapisal, da ima slovenščina 300.000 besed. V Pleteršnikovem Slovensko – nemškem slovarju iz leta 1894/1895 je bilo v dveh knjigah natisnjenih okrog 95.000 besed…

Pred dnevi smo slišali, da ima sedaj spletni Fran v svoji platformi že 48 različnih slovarjev. Ima slovenščina že pol milijona, celo milijon besed, vključno z vsemi narečnimi variantami, jezikom vseh strok in ved ? Ampak Fran je splet, ni Muzej slovenskega jezika.

Museu da Lingua Portuguesa ima prostorske in vsebinske možnosti, da s starimi dokumentarnimi gradivi in najnovejšo digitalno tehnologijo ustvari simbiozo zgodovinskega in sodobnega, kontrast prvinskega, prvobitnega, avtohtonega… in novejšega, modernega, aktualnega…bodočega, razvojnega.

V Brazilijo se je preselilo poldrugi milijon Italijanov

Na posebnih okroglih stebrih so zvočniki, ki obiskovalca nagovarjajo v nekaterih izbranih jezikih.

Slovanski jeziki

Nekje poiščeš odmev posameznih jezikov, njihovih govorcev, priseljencev in njihovo prisotnost v Braziliji, tako da si vse sam izbereš in prebereš.

Jezikov izvornih ljudstev je okrog 182

Najbolj zanimiva je nekakšna jezikovna cesta, dolga kakih petnajst metrov na steni, kjer se prižigajo ločke oziroma svetlobni napisi z izpisi jezikovnega razvoja od indoevropskega prajezika, ki naj bi nam bil skupen, pa naprej proti nam, k Evropi, seveda tudi k slovanskemu jezikovnemu svetu, kjer pa opazim registriranih samo devet jezikov, a med njimi je slovenščin vsekakor enakovredno registrirana. Ni pa npr. makedonščine, črnogorščine, bosanščine, lužiške srbščine, beloruščine, rusinščine…

Brazilci tako lahko izvedo, da obstaja slovenščina, in to v Muzeju portugalskega jezika.

Muzej portugalskega jezika, ki se nahaja na zgodovinski postaji Luz v São Paulu, je bil leta 2021 ponovno odprt. Dogodka so se udeležili predstavniki portugalsko govorečih držav, med njimi predsednika Zelenortskih otokov in Portugalske.

Stavba je namreč 21. decembra 2015 utrpela velik požar in jo je bilo treba v celoti prenoviti. Poleg vsebine razstave, ki je bila prenovljena in razširjena, ima muzej zdaj novo teraso s pogledom na Jardín de la Luz in stolp z uro ter okrepljene požarne varnostne instalacije.

“Rekli smo, da je jezik duša, sestavljena iz milijonov duš, za katero človek ljubi, trpi, ustvarja, joka, se smeji, misli, piše in govori,” je takrat dejal portugalski predsednik Marcelo Sousa Rebel.

Predsednik Zelenortskih otokov Jorge Carlos Fonseca je spregovoril o zvezi portugalsko govorečih držav in prispevku pisateljev. “To je jezik, ki so si ga prisvojili, rekonstruirali in pobožali bogovi. Bogovi našega skupnega jezika so tisti, ki ga poleg naših skromnih ljudstev najbolje oblikujejo in širijo.”

Video predstavitev domorodcev in njihov boj za svoje pravice

V obnovo, ki se je začela leta 2017 in so jo nadzirale organizacije za varstvo zgodovinske in umetnostne dediščine, je bilo vloženih okoli 16,5 milijona dolarjev.

“To je prvi muzej na svetu, posvečen jeziku. Vrača se po dolgem obdobju reform. (…) Vrnil se je boljši, z več viri, več tehnologije, razširjen in okrepljen z vso skrbnostjo, ki je bila vložena v njegovo obnovo,” je dejal guverner São Paula João Doria.

Portugalsko govorečih je več kot 260 milijonov ljudi. Portugalščina je uradni jezik devetih držav. Je peti najbolj uporabljan jezik na svetu, tretji na zahodu in prvi na južni polobli.

Muzej portugalskega jezika (v portugalščini Museu da Língua Portuguesa ) je interaktivni muzej o portugalskem jeziku. Nahaja se v zgodovinski zgradbi stare železniške postaje Estacao da Luz v predelu Bairro da Luz. Zasnoval ga je oddelek za kulturo São Paula v sodelovanju s fundacijo Roberto Marinho, skupni stroški pa so znašali približno 14,5 milijona evrov. 

Osrednji cilj muzeja je bil ustvariti živ in interaktiven prostor v portugalskem jeziku, ki velja za osnovo brazilske kulture, kjer je mogoče presenetiti obiskovalce z nenavadnimi vidiki, ki so pogosto neznani celo samim luzofonom, izvornim govorcem portugalščine. Po besedah ​​organizatorjev muzeja si prizadevajo, da imajo ljudje dostop do novih spoznanj in razmišljanj, na intenziven in prijeten način.

Ciljna publika je povprečen državljan. V muzeju bodo uživali vsi, ki želijo izvedeti nekaj več o izvoru, zgodovini in nenehnem razvoju portugalskega jezika, ne glede na njihov izvor ali družbeni razred.

Zamisel se je pojavila leta 2001/2002​ in se  začela oblikovati, ko so začeli obnavljati zemljišče stare železniške postaje Estação da Luz, in se končala leta 2006 z otvoritvijo muzeja. Opozoriti je treba, da je v tem obdobju, natančneje leta 2004, mesto São Paulo dopolnilo 450 let. Velika podpora projektu je bil Zakon o kulturnih spodbudah, ki je prispeval sredstva za projekt. Pomembno je tudi poudariti, da ima São Paulo velik argument za gostovanje muzeja, ki presega čisto simboliko, saj je to mesto z največjim številom portugalsko govorečih na svetu, ki predstavlja približno deset milijonov ljudi.

Člani javno-zasebnega partnerstva, ki je omogočilo ustanovitev muzeja, so: brazilsko Ministrstvo za kulturo, IBM Brasil, Correios,Rede Globo, Petrobras, Vivo, Eletropaulo, Grupo Votorantim in Banco Nacional de Desenvolvimento Economico e Social (BNDES). Imel je tudi podporo fundacije Calouste Gulbenkian, Skupnosti portugalsko jezikovnih držav (CPLP), prefekture São Paulo, Companhia Paulista de Trens Metropolitanos (CPTM), podjetja za dvigala Otis, klimatskih sistemov Carrier in Luso – Brazilska fundacija.

Zamisel je prišla od Ralpha Appelbauma, tudi avtorja Muzeja holokavsta v Washingtonu (ZDA) in Fosilne sobe Prirodoslovnega muzeja v New Yorku. Arhitekturni projekt muzeja sta pripravila Paulo in Pedro Mendes da Rocha, oče in sin, oba Brazilca. Za vsebinsko upravljanje muzeja je bila zadolžena sociologinja Isa Grinspun Ferraz, ki je za muzej koordinirala skupino tridesetih jezikovnih strokovnjakov. Umetniško vodstvo je prevzel Marcello Dantas.

Muzej je bil slovesno odprt v ponedeljek, 20. marca 2006. Slovesnosti so se udeležili takratni minister za kulturo in pevec Gilberto Gill, ki je zastopal brazilskega predsednika Luiza Inacia Lula da Silva, ministrica za kulturo Portugalske, Isabel Pires de Lima, takratni guverner São Paula Geraldo Alckmin, nekdanji brazilski predsednik Fernando Henrique Cardoso in še številni drugo gosti iz Portugalske in iz vseh luzofonskih držav.

Jezik govori sam zase. Zelo pomembno je, da se jezik obravnava skozi muzeje, programe, pravopisne dogovore, skozi procese liberalizacije novih besed in izrazov; jezik je pomemben. Jezik je naša mati. Muzej skrbi za vse vidike pisnega in govorjenega jezika, za dinamični jezik, jezik interakcije, jezik naklonjenosti, jezik geste… Ta muzej na sodoben način poskrbi za vse to.

Tako se je med slovesnostjo izrazil Gilberto Gil, ki je sicer večkrat gostoval v Ljubljani, ker ga je kot ministra sprejel tudi predsednik dr. Janez Drnovšek. Nekdanji predsednik Cardoso, po poklicu sociolog, je pobudo pohvalil in jo označil za temeljno, saj kaže na kulturno identiteto Brazilcev: to je jezikovno izražanje. Ob tem je spomnil tudi na to, kako pomembni so pravopisni dogovori med ljudstvi, ki ta jezik uporabljajo, v procesu vrednotenja jezika.

Ko klikneš na sliko, se ti pojavijo besedn izrazi v različnih jezikih

Projekt je brez primere, kot pravi Sílvia Finguerut, upraviteljica dediščine in okolja fundacije Roberto Marinho, ki navaja, da na svetu ni muzeja, ki bi bil posvečen izključno jeziku (to sicer ne drži v celoti). Finguerut je spomnil tudi na simboliko kraja, kjer se nahaja muzej, in opozorila, da so se priseljenci, ki so prispeli v São Paulo, dolga desetletja izkrcavali na tej železniški postaji, torej kraju, kjer so se drugi jeziki srečali s portugalščino.

Geraldo Alckmin je poudaril pomen tega muzeja za celotno luzofonsko skupnost. Citiral je Eca de Queirosa, velikega pisatelja, rojenega v Povoa de Varzim na Portugalskem, ki je govoril, da Brazilci govorijo português com açúcar. Citiral je tudi verz Minha pátria é minha língua (“Moja domovina je moj jezik”) iz glasbene teme Língua Caetana Velosa: priredba, ki jo je kantavtor naredil po Bernardu Soaresu (Fernando Pessoa) v Libro del Desasosiego: Minha pátria je portugalski jezik (“Moja domovina je portugalski jezik”). Po Alckminovih besedah ​​bo muzej spodbudil študij in bo zelo pomemben ne le za študente, ampak tudi za izobraževanje učiteljev in ohranjanje samega jezika.

Tu si izberem informacije po vsebini, ki si jo želim

To še enkrat kaže pomembno vlogo Brazilije v okviru razvoja portugalskega jezika. Gre za izjemno pobudo za krepitev solidarnosti med narodi, ki govorijo portugalsko.

Stebri z zvočniki in posnetimi različnimi jeziki, ki jih poslušamo

José Roberto Marinho je bil kategoričen: “Bistveno je, da ljudje komunicirajo. Za poglabljanje v druge teme je treba znati jezik. In v tem prostoru smo našli način, kako ljudi voditi k študiju, k zanimanju za jezik, prav tako pa nam je uspelo vnesti pomemben del akademskega sveta v vsakdanje življenje.”

Slovenščina

Naslednji dan, 21. marca, so se za javnost odprla vrata Muzeja portugalskega jezika.

Več kot sto metrov dolga tekoča video stena muzeja

Kljub temu, da lahko beseda muzej včasih namiguje na nekaj rustikalnega in starega, ima Muzej portugalskega jezika inovativen in pretežno virtualen značaj. Združuje umetnost, etnološke posebnosti, zgodovinske znamenitosti in poudarke ter interaktivnost, hkrati pa obiskovalcem ne pusti spregledati, da se nahaja na zgodovinskem mestu. Ima najrazličnejše razstave, na katerih se skozi predmete, videe, zvoke in slike, projicirane na velika platna, obravnavajo različni vidiki portugalskega jezika, še posebej kot kulturne dediščine luzofonskih ljudstev .

Muzej zavzema tri nadstropja Estação da Luz s skupno površino 4.333 m ².  Na vhodu je plošča z napisom Árvore da Língua (Drevo jezika), ki se nanaša na trinadstropno visoko skulpturo, ki ima obrise predmetov kot so listi, in v kateri so korenine, ki tvorijo besede, iz katerih je nastala portugalščina. Drevo si lahko ogledate v celoti, ko obiskovalec uporabi dvigalo s prozornimi stenami, ki omogoča dostop do drugih nadstropij.

21. decembra 2015 je muzejsko stavbo zajel velik požar, ki je mobiliziral 37 gasilskih vozil in povzročil zaprtje postaje Luz. Civilni gasilec, ki je bil zaposlen ob objektu, je umrl zaradi poškodb, ki jih je dobil pri gašenju prvotnega požara. Stavba je bila popolnoma uničena, arhitekturna dediščina stavbe je bila zgrajena leta 1867 in je bila v celoti obnovljena leta 2006. Objekti so bili obnovljeni in muzej je bil ponovno odprt 12. marca 2020.

Muzej ima naslednje prostore:

Avditorij: Avditorij ima ogromen zaslon širok devet metrov, na katerem predvajajo kratki film, ki ga je ustvaril Antonio Riserio in režiral Tadeu Jungle; o nastanku, zgodovini, raznolikosti, moči in pomenu jezikov za človeštvo. Po zaključku predvajanja postane zaslon velika nagibna vrata z neposrednim dostopom do Praça da Língua (Trga jezikov).

Gran Galería: Prostor, ki spominja na železniško postajo in velik tunel, ima velikansko platno, dolgo 106 metrov, na katerem se hkrati predvaja enajst filmov v režiji Marcella Dantasa, Victorja Lopesa in Carlosa Naderja. Vsaka projekcija zavzame devet metrov stene in traja šest minut. Obravnavane teme so med drugim: ples, zabave, karnevali, nogomet, glasba, človeški odnosi, kuhanje, govorijo o vrednotah, znanju, vsakdanjih vprašanjih in ena, posvečena portugalski kulturi. Eloá Chouzal, Jorge Grinspum, Solange Santos, Mônica Médici, Marialice Generoso, Ana Lucia Pinho, Andréa Wanderley in Eduardo Magalhães so sodelovali pri zasnovi zvoka in podob tega širokega prostora pod vodstvom in koordinacijo Helene Tassara. Osnovna besedila so napisali Antônio Risério, Manuela Carneiro da Cunha in Marilza Oliveira. Scenaristi so bili Isa G. Ferraz, Marcos Pompéia in Marcelo Macca.

Začasne razstave: V muzeju je prostor za začasne razstave o jeziku. Prva začasna razstava ob otvoritvi muzeja leta 2006 je praznovala petdeseto obletnico izida danes že klasične knjige brazilske književnosti: Grande Sertão: Veredas, objavljene leta 1956. To je eno najbolj simboličnih del modernističnega brazilskega pisatelja Joãa Guimarãesa Rosa in eno najpomembnejših del v brazilski literaturi.

Knjiga je bila prevedena v številne jezike in prejela več nagrad, med katerimi izstopa nagrada Machado de Assis, prejeta leta 1961.

Guimarães Rosa, avtor dela, je bil rojen v Minas Geraisu; bil je zdravnik, diplomat in pisatelj, je pa tudi velik poznavalec brazilske popularne kulture.

Razstavo je organizirala in pripravila umetniška direktorica in scenografka Bia Lessa.

V tej prvi predstavitvi je bilo sedem poti, ki jim je bilo treba slediti, in od katerih vsaka ustreza liku ali pomembnemu vidiku knjige. Opozoriti je treba, da ima muzej originalni rokopis dela z avtorjevimi lastnoročnimi popravki. S stropa visijo povečave izvirnega besedila, tako da lahko obiskovalec podrobno oceni postopek pisanja dela in opažanja Guimarãesa Rose med pisanjem.

Etimološka igra: velja za enega najbolj igrivih prostorov na stalni razstavi, kjer se obiskovalci zabavajo z gibljivimi slikami, ki vsebujejo delčke besed, vključno s priponami, predponami in koreni, ki tvorijo radovedno igro, katere namen je sestaviti celotne besede. Ko je cilj dosežen, se projekcijska miza spremeni v futuristično platno, ki predvaja animacije in filme o izvoru in pomenu nastale besede. Ustvaril ga je Marcelo Tas ob sodelovanju etimologa Maria Viara.

Jezikovni zemljevid: Velik interaktivni zaslon, ki prikazuje jezike Brazilije, kjer je mogoče brskati po zemljevidu in poslušati zvočne vzorce načina govora Brazilcev iz različnih držav zvezne države. Te posnetke lahko poslušate na spletni strani muzeja.

Križanke: prostor z osmimi multimedijskimi “totemi” v trikotnem formatu, ki so posvečeni jezikom, ki so oblikovali in vplivali na brazilsko portugalščino. Sestavljen iz dveh totemov, posvečenih afriškim jezikom, dveh avtohtonih jezikov, enega za španski jezik, enega si delita angleščina in francoščina, eden je za jezike priseljencev in zadnji za Portugalce na svetu.

Vsak totem ima tri interaktivne monitorje, enega na vsako stran. Cilj totemov je prenesti kulturno bogastvo portugalskega jezika, pa tudi prikazati prispevek ljudstev, ki so pomagala graditi brazilski jezik in identiteto.

Scenarist Marcello Macca je pod vodstvom Ise G. Ferraza razvil vsebino multimedijskih zaslonov na podlagi besedil Atalibe Teixeira de Castilho, Aryona Dall’Igna Rodriguesa, Yede Pessoa de Castra, Alberta da Costa e Silve, Iva Castra, Carlosa Alberta Ricarda, Marilza Oliveira, Ane Suely Cabral, Lede Alvesa, Mirta Groppija, Oswalda Truzzija in Maria Eduarda Viara.

Plaza de la Lengua: Podobno kot amfiteater s tribunami je zasnovan planetarij besed, v katerem so vizualni učinki, projicirani na strop in tla, ki postanejo svetleča. Na platnu so v zvokih in slikah predstavljeni veliki klasiki poezije in proze. Obravnavane teme so med drugim: ljubezen, izgnanstvo, ljudje, favele in glasba, spremljajo pa jih slike, ki so jih ustvarili Eduardo Menezes, Guilherme Specht in André Wissenbach pod umetniškim vodstvom Marcella Dantasa ter glasbena produkcija in zvok Caca Machada.

Izbor, ki združuje pesmi avtorjev, kot so Carlos Drummond de Andrade, Gregorio de Matos, Fernando Pessoa in Luis de Camoes, besedila in pesmi različnih avtorjev pa sta opravila profesorja književnosti in glasbenika José Miguel Wisnik oz. Artur Nestrovski. Celotna predstavitev ima tri različice po dvajset minut, ki se projicirajo izmenično.

Izbrani pripovedovalci so med drugim Arnaldo Antunes, Bete Coelho, Chico Buarque, Juca de Oliveira, Maria Bethania, Paulo Jose, Zelia Duncan…, izbrani zaradi lepote svojih glasov.

Časovni trak ali zgodovina portugalskega jezika: na veliki plošči, ki je rezultat raziskave profesorice Atalibe de Castilho, je prikazan oddaljen in indoevropski izvor portugalskega jezika, ki predstavlja zgodovinski razvoj portugalščine od etruščanščine, klasične latinščine, afriških jezikov, ki razkriva, da zgodovina portugalskega jezika sega štiri tisoč let pred Kristusom. Panel v celoti pokriva obdobje šest tisoč let človeške zgodovine. Izbor 120 velikih del brazilske literature, ki jih je izbral Alfredo Bosi, dopolnjuje zgodovinsko razlago jezika.

Muzej predlaga analizo portugalskega jezika na podlagi nekaterih glavnih osi:

Antika: jezik preučujejo v njegovih zgodovinskih vidikih, od latinskega izvora do prihoda v Brazilijo.

Umetnost: Predstavljene so različne literarne, glasbene in pesniške rabe jezika.

Mešana generacija: preučeni so različni kulturni in jezikovni viri, ki so obogatili jezik.

Univerzalnost : prikazuje, kako se jezik uporablja v različnih delih sveta. Uraden je v osmih državah, govori se na petih celinah in ima približno 260 milijonov maternih govorcev.

V nasprotju s tem, kar je bilo navedeno ob njegovi otvoritvi, Muzej portugalskega jezika ni prvi muzej, posvečen enemu samemu jeziku na svetu, in obstaja vsaj še en: Muzej afriškega jezika, ustanovljen leta 1975 v Južni Afriki.

Estação da Lu, ki velja za vrata v prestolnico São Paula, je bil prostor, kjer so priseljenci ob koncu 19. stoletja prvič prišli v stik z jezikom države .

Muzej je nameščen v stavbi, ki se nahaja nad ploščadjo Estação da Luz v središču São Paula, skozi ali čez katero dnevno preide približno 300.000 ljudi. 

Projekt in izvedba muzeja sta bila rezultat mešanega podjetja z javnim in zasebnim kapitalom, v Braziliji znanega kot PPP’s .

Mediji muzej imenujejo zabaviščni park portugalskega jezika zaradi igrive narave njegovih eksponatov.

Otvoritvena slovesnost je potekala ob zvokih brazilskih pesmi Asa Branca (avtor Luis Gonzaga) in Trem das onze (avtor Andoiran Barbosa) ter portugalskega fada Foi Deus (avtor Roberto Gomes). 

Pogled na muzej iz Pinakoteke

Prvi projekt muzeja je bil Program usposabljanja vzgojiteljev, ki ga usklajujeta državni sekretariat za izobraževanje São Paula in fundacija Roberto Marinho. Njegov glavni cilj je usposabljanje 4800 učiteljev na področjih portugalskega jezika, književnosti, umetniškega izobraževanja, geografije in zgodovine, pri čemer je vključenih skoraj tristo javnih šol.

Velika galerija velja za eno največjih projekcijskih platnov na svetu, z dolžino 106 m se na 38 projektorjih hkrati predvajajo štirje filmi o odnosu portugalskega jezika do najrazličnejših vidikov brazilske kulture. Uporabljena programska oprema je Watchout švedskega podjetja Dataton.

Kot del stare železniške postaje

Že 23. maja 2006 je muzej sprejel svojega sto tisočega obiskovalca, ki sta mu podelila stalno poverilnico João Batista de Andrade, sekretar za kulturo zvezne države Sao Paulo, in direktor muzeja Antonio Carlos Sartini. Zanimivo je, da so cene vstopnic zvišali in nekatere prve ugodnosti (brezplačni obisk starejših od 60 let) odpravili.

Kdaj bomo mi dobili kaj podobnega ? Priložnost bi bila ob gradnji NUK II, če bi dodali še nekaj prostorov ali nadstropij. Nekaj bo treba storiti. Čimprej.

(Po različnih virih)

Marijan Zlobec