Muzej moderne umetnosti MAM v São Paulu

Muzej moderne umetnosti São Paula ( MAM ) je, po njihovi predstavitvi, ena najpomembnejših kulturnih ustanov v Braziliji. Nahaja se pod nekaj sto metrov dolgim pokritim vijugastim betonskim lokom – imenujejo ga kot kakšna povezovalna odprta streha na betonskih stebrih v največjem mestnem parku Ibirapuera, v stavbi, vključeni v arhitekturni kompleks, ki ga je zasnoval slavni arhitekt Oscar Niemeyer že leta 1954 in ga je leta 1982 obnovila Lina Bo Bardi za namestitev muzeja vanj.

37. razstava sodobne brazilske umetnosti – Panorama da Arte Atual Brasileira, vse fotografje Marijan Zlobec

Danes, ko sem si kompleks ogledal, vključno (od zunaj) z bienalnim velikim paviljonom in nekaterimi drugimi galerijskimi stavbami, ki so zaprte, pa vtis ni tako prepričljiv. Medtem je drugod po svetu, pa tudi v Riu de Janeiru, nastalo veliko novih in boljših ter večjih galerij in muzejev, a sloves Niemeyerja in bienala v São Paulu sta ostala. Podobno kot Ljubljanskega grafičnega bienala, čeprav grafike tam ni več.

MAM

MAM je neprofitna civilnodružbena organizacija javnega interesa, katere cilj je ohranjnaje in širjenje njene umetniške dediščine, sodobne umetnosti ter organiziranje razstav in kulturno – izobraževalna dejavnost.

Pod streho je precej rolkarjev

Muzej moderne umetnosti sta leta 1948 ustanovila italijansko – brazilski industrialec in pokrovitelj Francisco Matarazzo Sobrinho (Ciccillo Matarazzo) in njegova žena, slavna aristokratinja iz São Paula Yolanda Penteado, ki sta se zgledovala po Muzeju moderne umetnosti MoMA v New Yorku, hkrati pa je nastal Muzej moderne umetnosti v Riu de Janeiru. Leta 1951 je nastal omenjeni Bienale, na katerem je doslej sodelovalo kar precej slovenskih (in jugoslovanskih) umetnikov. Bienale še vedno predstavljajo kot enega izmed treh največjih likovnih dogodkov na svetu; ob Beneškem bienalu in Documenti v Kasslu.

Italijanski kipar Lelio Coluccini

V svojih zgodnjih letih je zbral opazno umetniško zbirko del nekaterih najpomembnejših domačih in mednarodnih imen vizualne umetnosti 20. stoletja. Večina velikih skulptir je danes v obsežnem parku, ki povezuje muzejske zgradbe.

Zemljevid parkovnih skulptur

Zaporedne institucionalne krize in finančne težave pa so vodile do razhoda ustanovitelja z upravnim odborom muzeja, kar je povzročilo njegovo začasno zaprtje in donacijo vseh njegovih sredstev Univerzi v São Paulu (ki ga je uporabljala kot osnovno zbirko svojega Muzeja sodobne umetnosti). MAM je nato začel proces prestrukturiranja in rekomponiranja svoje zbirke, ki je zdaj kljub imenu osredotočena na sodobno umetnost. Vendar je ostal pomembna referenca v kulturnem življenju države. 

Veliko del na obsežnem parkovnem prostoru

Zbirka ima zdaj več kot 5000 del, ki so jih večinoma ustvarili brazilski umetniki, aktivni od šestdesetih let 20. stoletja naprej. Vzdržuje Vrt skulptur, 6000 kvadratnih metrov velik prostor, ki ga je zasnoval Roberto Burle Marx, kjer so dela iz zbirke izpostavljena na prostem.

Nekatere skulpture so pod streho

Ima eno največjih knjižnic, specializiranih za umetnost v mestu São Paulo, z več kot 60.000 zvezki, poleg lastnega sektorja za publikacije, odgovornega za urejanje katalogov in četrtletne revije Moderno.

Knjižnica ni tako velika, kot bi pričakovali

Knjig je manj ali pa so skrite v premičnih omarah

Ogledal sem si to knjižico, ki pa je prostorsko kakih dvajsetkrat manjša od knjižice Moderne galerije na Metelkovi. Naša knjižnica je tudi vsebinsko bogatejša, saj je nasploh likovna kultura tudi na založniškem področju v Evropi bistveno močnejša. Poleg tega je knjižnica Moderne galerije začela nastajati takoj, dobivala je razne zapuščine in dokumente, izmenjavala kataloge npr. grafičnih bienalov z drugimi ustanovami po svetu.

Povezovanje stavb pod betonsko streho

Bienalni paviljon je sedaj prazen

Pa še nekaj je; v Braziliji zelo malo ljudi zna kak tuji jezik, celo angleščine ne obvlada skoraj nihče.

Panorama da Arte Atual Brasileira

MAM od leta 1969 organizira bienalno razstavo Panorama da Arte Atual Brasileira, eno najbolj tradicionalnih periodičnih razstav v državi in ​​pomembno orodje za širitev zbirke. Prav sedaj je na ogled že njena 37. izvedba in sem si jo ogledal.

Panorama da Arte Atual Brasileira

Panorama da Arte Atual Brasileira

Panorama da Arte Atual Brasileira

Panorama da Arte Atual Brasileira

Panorama da Arte Atual Brasileira

Panorama da Arte Atual Brasileira

Panorama da Arte Atual Brasileira

Panorama da Arte Atual Brasileira

Panorama da Arte Atual Brasileira

Panorama da Arte Atual Brasileira

Stenska poslikava ob vhodu v MAM

Zgodovina in ozadje nastanka MAM

Teden moderne umetnosti leta 1922, ki je potekal v preddverju Mestnega gledališča v São Paulu, se pogosto označuje kot izhodišče gibanja za prenovo likovne umetnosti v Braziliji. Tega gibanja pa ne moremo razumeti kot nenaden prelom, ki ga je povzročila ta manifestacija. Nasprotno; je del dolgega reformnega procesa, ki ima korenine v sami akademiji: zaradi nezadovoljstva umetnikov, dejavnih na prehodu iz 19. v 20. stoletje, s formalno togostjo akademskega učenja in pomanjkanjem tehničnega znanja, svobode in likovnega izražanje.

Niemeyerjev CAC se spaja z oblaki

Zgodovina navaja primer slikarjev, kot so Antonio Parreiras, Belmiro de Almeida, Eliseu Visconti, Benedeto Calixto in Almeida Junior, ki so, ne da bi se odrekli akademski treznosti, poskušali posodobiti svoje umetniške jezike, pri čemer so pogosto črpali navdih iz evropskih avantgardnih gibanj.

Povezovalni 600 m dolgi hodnik je zaprt

In v razpadajočem stanju

Obnove ni na vidiku

Leta 1913 je Lasar Segall v São Paulu priredil prvo razstavo moderne umetnosti v Braziliji, z ekspresionističnimi in kubističnimi deli, ki pa so obravnavala družbene teme. Sledila mu je Anita Malfatti, ki je imela svojo prvo samostojno razstavo v São Paulu leta 1917 – kritik Nestor Rangel jo je pohvalil, Monteiro Lobato pa jo je ostro napadel v članku, objavljenem v časopisu O Estado de S. Paulo. Diskvalifikacija, ki jo je namenil Lobato, je imela nasprotni učinek, saj je okoli umetnice združila novo skupino modernistov, aktivnih v mestu, ne da bi pri tem odražala pluralnost in raznolikost brazilskega kulturnega življenja. Po Tednu moderne umetnosti so domači umetniki iskali tesnejši odnos z evropskimi avantgardami.

Niemeyerjev leteči krožnik ali Muzej Oca

»Ideološka vojna«, ki jo je predstavljal nastanek različnih skupin in antagonističnih predlogov, je na eni strani preprečila poenotenje brazilskega modernističnega gibanja, hkrati pa je omogočila širjenje poznavanja avantgardnih estetskih predlogov med intelektualnimi krogi in utrdila njihovo sprejemanje.

Zaprto, idejo zgradbe pa je arhitekt razvijah in uresničeval še drugod

V tridesetih letih se je v mestu pojavilo več skupin modernistov, kot sta Sociedade Pro – Arte Moderna (SPAM) in Clube dos Artistas Modernos (CAM), tradicionalne umetniške galerije in saloni pa so se začeli odpirati avantgardi. Celo konservativna Pinacoteca do Estado, takrat edini muzej umetnosti v São Paulu, se je začela občasno ukvarjati s sodobno produkcijo in pridobivala dela Lasarja Segala, Anite Malfatti, Victorja Brechereta in Tarsila do Amarala. Tako je postala prva muzeološka ustanova v državi, ki je v svojo zbirko vključila modernistična dela. Vendar pa estetska razprava ni dosegla širše javnosti in modernizem še ni mogel definirati in zavzeti umetniškega kroga v mestu.

Oscar Niemeyer je v parku projektiral Avditorij

Še v tridesetih letih prejšnjega stoletja je vlada začela ustanavljati pobude za podporo kulture, ki je bila naklonjena modernističnim idealom. Leta 1937 je bila ustanovljena Nacionalna služba za zgodovinsko in umetniško dediščino (SPHAN) in istega leta se je začela gradnja stavbe Ministrstva za izobraževanje in javno zdravje v Riu de Janeiru, ki jo je zasnovala skupina sodobnih arhitektov pod vodstvom Le Corbusierja – nekakšen simbol vladne zavezanosti avantgardi, ki odraža željo po izgradnji nove podobe Brazilije in Brazilcev kot sodobnega naroda.

Dvorana je zaprta

V glavnem mestu São Paulo je mestna vlada ustanovila svoj občinski oddelek za kulturo, ki ga je idealiziral znani brazilski pesnik, pisec kratkih zgodb, kronist, romanopisec, muzikolog, umetnostni zgodovinar, kritik in fotograf Mario de Andrade. Bil je eden od utemeljiteljev modernizma v državi in je praktično ustvaril sodobno brazilsko poezijo z objavo svoje Pauliceia Desvairada leta 1922. Bil je eden glavnih organizatorjev omenjenega Tedna moderne umetnosti istega leta.

Paviljon Bienala

Z izbruhom druge svetovne voje in s tem povezanim širjenjem severnoameriškega kulturnega vpliva in gospodarske moči, se je poudaril proces progresivnega prenosa referenčne osi svetovne likovne umetnosti iz Evrope v ZDA. New York je postopoma nadomestil Pariz kot najvidnejše kulturno središče Zahoda in pritegnil številne evropske umetnike, ki so bežali pred sovražnim okoljem, kot ga je ustvarila vojna. V mestu so se pojavila nova avantgardna gibanja, medtem ko so že obstoječi estetski tokovi našli primeren prostor za razcvet. Muzej moderne umetnosti v New Yorku, ki je bil prvi na svetu ustanovljen leta 1929, je nato začel navdihovati nastanek več novih ustanov za registracijo avantgardne produkcije, najprej v ZDA (z ustanovitvijo muzejev moderne umetnosti v Bostonu, San Franciscu in Cincinnatiju) in kasneje v Evropi. 

Glavni vhod

V Braziliji je bil Sergui Millet, direktor oddelka za knjižnice ministrstva za kulturo, glavni podpornik oblikovanja institucij, posvečenih modernističnim idealom v tem obdobju. Leta 1945 je Milliet ustanovil umetniški oddelek Mestne javne knjižnice in s tem začel politiko sistematičnega pridobivanja sodobnih umetniških del. To zbirko sedaj hrani Pinacoteca Municipal de São Paulo.

Obiskovalci si ogledajo le nekatere skulpture

Splošni statut novega MAM je predvideval ustanovitev subjekta, ki bo na kakršen koli način spodbujal umetniški okus javnosti na področju likovne umetnosti, glasbe, literature in umetnosti nasploh. Upravni odbor so med drugim sestavljali arhitekta Villanova Artigas in Luis Saia ter kritika Sergio Milliet in Antonio Candido.

Za slikanje in poziranje

Še pred svojo uradno otvoritvijo, po letu 1948, je MAM svojo zbirko (še nastajajočo) razstavil na začasnem sedežu na Rua Caetano Pinto, naslovu Metalúrgica Matarazzo. Tako kot cigansko ali nomadsko zgodovino MAM-SP zaznamuje več menjav sedežev in usmeritev. Leta 1948 jo je ustanovil Francisco Matarazzo, njen sedež pa je bil na Rua Sete de Abril. Po besedah ​​samega ustanovitelja so bili cilji MAM: »Spodbujanje umetniškega okusa javnosti, na kakršen koli način, ki se mu zdi primeren, na področju likovne umetnosti, glasbe, literature in umetnosti nasploh«.

Vtis muzejskega kompleksa ostaja precej neenoten in nepovezan ter v svetu že močno presežen

Po Rua Sete de Abril je leta 1958 zbirka odšla v park Ibirapuera.Tam je najprej ostala v Museu da Aeronáutica, kasneje pa je odšla v paviljon Bienala. Francisco Matarazzo, ki je bil tudi ustanovitelj Fundação Bienal de São Paulo, se je leta 1963 odločil ločiti obe ustanovi, ki sta bili prej povezani. Istega leta je sklical generalno skupščino, da bi razpustil MAM in svojo zbirko podaril ustanovitvi  novega Muzeja sodobne umetnosti pri USP (Univerzi). Toda vsi niso bili za ukinitev MAM.

Ideja hodnika in strešnega povezovanja hkrati ščiti pred dežjem in soncem

Muzejska partnerja Paulo Mendes de Almeida in Mário Pedrosa sta začela “novi MAM” in v prvem članku zapisnika potrdila: “Muzej moderne umetnosti v São Paulu, neprofitna, politična ali verska civilna družba, si prizadeva za zbirko sodobne likovne umetnosti, predvsem brazilske, za spodbujanje in širjenje sodobne umetnosti«. Z razpustitvijo ima MAM ob različnih priložnostih začasni sedež v Edifício Itália in Conjunto Nacional. Leta 1968 se je preselil v Marquee v parku Ibirapuera, kjer je še danes.

Otvoritvena razstava

Otvoritvena razstava v MAM z naslovom Do figurativismo ao abstracionismo je poglobila pred leti začeto razpravo o opoziciji med figuraliko (reprezentacijo narave), ki je že veljala za retrogradno, in abstraktno (subjektivno) umetnostjo, ki je nastala dve desetletji pred tem in v Evropi velja za avantgardo likovne umetnosti.

V parku je 30 skulptur mednarodnih umetnikov

Razstava, ki jo je organiziral takratni direktor muzeja, belgijski likovni kritik Leon Degand, je združila 95 del, predvsem evropskih umetnikov, a so zaradi finančnih težav dela v glavnem prišl iz ZDA. Na tej razstavi je bilo mogoče videti imena, kot so Jean Arp, Alexandre Calder, Waldemar Cordeiro, Robert Delaunay, Vasilij Kandinski, Francis Picabia in Victor Vasarely. Vsi abstraktni umetniki.

(Po različnih virih)

Marijan Zlobec