Dvakratni notranji obisk Muzeja prihodnosti, pa tudi zunanji razgled okrog in okrog več kot sto metrov (skupaj 135) dolge in pridvignjene sodobne, futuristične arhitekturne zgradbe slavnega španskega arhitekta Santiaga Calatrave, daje ali zapušča prijeten vtis, tako po svoji zunanjosti kot notranji vsebini, čeprav so nekateri razstaviščni in posebej zaprti prostori v prvem nadstropju premajhni za množico obiskovalcev in nastajajo pred vrati zelo dolge vrste za ogled nekaj časovno določenih notranjih vsebin petih vsebinskih sklopov.
Pravi muzej za tak prostor, vse fotografije Marijan Zlobec
To številčno nesorazmerje je huda napaka obratovanja muzeja, še posebej če ne prideš dovolj zgodaj, to je kar ob odprtju ob deseti uri. Ko se muzej napolni; mnogi imajo že od prej pripravljene elektronske vstopnice in gredo mimo vrst pri blagajnah, je čakalna doba tako rekoč povsod, razen pri spodnnji veliki Salgadovi fotografski razstavi Amazonka ali Amazonija.
Vrste se le še podaljšajo
Zanimivo pa je, da ima ta razstava nekaj manj kot 200 fotografij, medtem ko sta jih imeli njegovi razstavi v Jakopičevi galeriji in Mestnem muzeju pred leti kakih dvajset več, le da pri nas nismo videli Amazonke.
Vrste za oglede posameznih vsebin so predolge in izguba časa občutna
Muzej ima skupno kapaciteto tri tisoč hkratnih obiskovalcev, a je to število sprejemljivo glede na celotno notranjo površino zgradbe, ne pa vsebin po prostorih.
Če to ni krokodil ?
Zanimivo je, da sem sam dobil vtis, ko sem se muzejskemu arhitekturnemu podvigu približeval od daleč, kot da je Calatrava povzemal zunanje oblike krokodila ali aligatorja, potem pa je sledila uradna razlaga, da gre za upodobitev serije posebnih rastlin oziroma rož.
Monumentalnost na izbranem mestu
Muzej prihodnosti, zasnovan kot ena od arhitekturnih ikon Porto Maravilha, projekta prekvalifikacije pristaniške regije Rio de Janeiro – največjega urbanističnega razvojnega projekta v državi – zavzema 15.000 kvadratnih metrov, obdan z odsevnimi vodnimi bazeni, vrtom, kolesarsko potjo in območjem za prosti čas, na skupni površini 34,6 tisoč kvadratnih metrov Pier Mauá.
Lega v prostoru
Njegova podolgovata oblika, ki se je zgledovala po bromelijevkah v botaničnem vrtu, je bila zasnovana tako, da se zlije z okoliško pokrajino in zlasti naredi viden samostan São Bento, enem najpomembnejših baročnih arhitekturnih spomenikov v državi.
Maketa muzeja
Okoliški arhitekturni kompleks med drugimi znamenitostmi vključuje tudi stavbo A Noite (prvi nebotičnik v Latinski Ameriki in sedež Rádio Nacional) ter Museu de Arte do Rio (MAR), sestavljen iz nove, moderne zgradbe, in preko notranjega tunela v tretjem nadstropju povezanega še s staro muzejsko zgradbo, tako da so razstave v obeh in povezane.
Izbrana okolica
S terase nove zgradbe je prelep razgled na Muzej prihodnosti, pomol, na katerem stoji, luko in vso okolico, s trgom in moderno arhitekturo. Vse to dopolnjuje pogled na morje, najdaljši cestni most, nekaj otokov, pomorsko policijsko središče, sprehajališča in daljše kolesarske lepo urejene poti. Tu kolesarijo, kot sem opazil, samo z mestnimi kolesi.
Velik smisel za konstrukcijo
»Ideja je bila, da je stavba čim bolj eterična, skoraj lebdeča na morju, kot čoln, ptica ali rastlina,« pojasnjuje avtor projekta, španski arhitekt Santiago Calatrava, ki je nekaj časa preživel v mestu in posnel ter arhiviral svoj ustvarjalni proces z več kot 600 akvareli skozi razvojni in ustvarjalni proces tako obsežnega muzejskega projekta.
Čiščenje okrasnih bazenov
Oblika stavbe pa ni produkt čiste metafore ali arhitekturne zamisli, poudarja arhitekt. “Je rezultat zelo doslednega dialoga, tako da je stavba usklajena z namenom, da bo Muzej prihodnosti izobraževalna enota,” pravi Calatrava.
Učenje ali prepričevanje ?
Izobraževalna, a bolj kot muzej ozaveščanja o usodi planeta Zemlja, kar pomeni, da se bo znanstvena podoba s pomočjo digitalnih vsebin nenehno spreminjala in dopolnjevala.
Izbiranje znanstvenih razlag
Pri nas takega ali take vrste muzeja še nimamo. Vprašanje je, ali je muzejski kompleks na Metelkovi dovolj dobro prostorsko, energetsko in vsebinsko izkoriščen, ali pa bi velik atrij prenesel še kaj bolj modernega ? Tu niso neopazne sončne celice, ki dajejo muzeju potrebno energijo. Je tako urejena Cukrarna, bo tak Rog ?
Svetlobni efekti in mreženje vsebin
Calatrava velja za enega najpomembnejših arhitektov našega časa. Bil je eden od odgovornih za oživitev pristanišča Buenos Aires – Puente de la Mujer je njegovo delo – in španske Valencie z Mestom umetnosti in znanosti – med drugimi projekti mednarodnega pomena.
Poudarek je na fascinaciji
Leta 2015 je bil dobitnik Evropske nagrade za arhitekturo, ki jo podeljujeta Chicago Athenaeum Museum of Architecture and Design in Evropski center za arhitekturo, umetnost, oblikovanje in urbane študije.
Opis različnih panog in dejavnosti
Urejanje okolice s podpisom urada Burle Marx
Stavba je po svoji arhitekturi in trajnostnih smernicah del same vsebine Museu do Amanha ali Muzeja prihodnosti ali Museum of Tomorrow, ki spodbuja razpravo o temah, kot so uporaba sončne energije, novih oblik sodobne arhitekture, odnosa do mestne krajine in okrevanje zaliva Guanabara.
Podatki o podnebnih spremembah
»Sprehod po muzeju je lekcija o trajnosti, botaniki, lekcija o tem, kaj pomeni sončna energija,« ponazarja Calatrava. “Stavba je kot organizem in se neposredno navezuje na pokrajino.”
Svetlobni efekti
Ogled zunanjosti stavbe se razteza skozi na novo zasajene vrtove, ki postajajo nov park v mestu, krajino pa ureja pisarna Burle Marx. Uporabljene so bile avtohtone vrste dreves in drugega rastlinja, da bi poudarili značilnosti bolj zanemarjenega obalnega območja mesta Rio de Janeiro, olajšali prilagajanje vegetacije v novo nastali umetni prostor, pritegnili več favne iz regije in okrepili didaktični vidik vrta.
Simulirani vetrovi nad štirimi oceani
Ta del je še vprašljiv, saj obiskovalcev muzeja to ne zanima. Vprašanje pa je, kakšen bo pogled na muzej kot celoto, če bo dreves preveč in se bodo z leti razrasla. Že sedaj je vtis dvomljiv, ker drevesa zakrivajo podbo muzeja kot arhitekturne celote.
“Ves svet je za menoj”, je približni naslov neke znane fotografije
Na 5.500 m² zasajenih površin je poleg avtohtonih peščenih grmovnic in palm razširjenih 26 različnih vrst, kot so škrlatni in rumeni ipês, lent, brazilwood in pitangueira. Z drzno zasnovo in kovinsko streho, ki tehta 3.810 ton, je muzej potreboval najsodobnejšo opremo v Braziliji z uvozom potrebnih strojev za oblikovanje tekočih oblik betona, glavne surovine stavbe.
Več kolon čakajočih na odprtje ob desetih
Kovinska prevleka napreduje oziroma se polagoma vzpenja v velikih previsih – 70 metrov dolgih proti trgu in 65 metrov nad vodno gladino proti zalivu –, kar je zahtevalo preizkuse v vetrovniku, da bi zagotovili pravilno dinamiko.
Vhod malo spominja na turbino
“Glede gradnje je bil to zelo zahteven projekt,” pravi Lucia Basto, generalna direktorica dediščine in kulture pri fundaciji Roberto Marinho. »Vedno si prizadevamo ustvariti nekaj, kar dodaja vrednost in poudarja skrb za okolje in ljudi. Naš namen z muzejem je bil ustvariti nekaj, kar bo obiskovalca spodbudilo k razumevanju časa, v katerem živimo.«
Več deset metrov “glave”
Arhitekturni projekt je vodil biro Ruy Rezende Arquitetura. Na kovinski konstrukciji strehe je nameščenih 48 mobilnih sklopov v obliki kovinskih kril, kjer so nameščeni fotovoltaični paneli. Ta krila se ves dan premikajo glede na položaj sonca, da optimizirajo uporabo sončne svetlobe. Projekt daje prednost vstopu naravne svetlobe, s steklenimi okvirji na fasadah in trikotnimi okvirji na straneh.
Skrbno izbrana drevesa
Projekt, ki je uspešen primer partnerstva med javnimi organi in zasebnim sektorjem, je pobuda mesta Rio de Janeiro, zasnovana v sodelovanju s fundacijo Roberto Marinho, ustanovo, povezano z Grupo Globo.
Sončne celice za samooskrbo
Muzej ima glavnega pokrovitelja Banco Santander, pokrovitelje Shell Brasil, ArcelorMittal, Grupo CCR in Instituto Cultural Vale ter široko mrežo sponzorjev, ki vključuje Engie, Americanas, IBM in B3. Z Globom kot strateškim partnerjem in sosponzorstvom Light in Raia Drogasil. Podpirajo ga tudi EY, Sodexo, EMS, Rede D’Or, White Martins, Bloomberg, Colgate, Chevrolet Financial Services, TechnipFMC, Univerza Veiga de Almeida, Unimed-Rio, Dataprev in Granado.
V ozadju velikega trga izbrana modernistična arhitektura
(Po dopolnjeni uradni predstavitvi)
Hortikulturni park še urejajo
Kako bo čez deset, petnajst let ?
Ogromne površine so vsebinsko muzejsko neuporabljene
So pa lepe
Nekje na prostoru parkirišč pod vhodom v Postojnsko jamo bi lahko naredili stometrski muzej v obliki plavajoče človeške ribice: visoko dvignjene na posebnih podstavkih in v izbrani roza barvi ter primerno trajnih umetnih materialih in seveda okroglih, kot da bi ribico milijonkrat povečali. Del notranjosti – kakih 60 m – bi bil muzejski prostor o zgodovini Postojnske jame in vseh njenih prebivalcih. Glava bi gledala proti prihajajočim obiskovalcem, da bi jo zagledali na kilometer daleč in še več.
Ne vem zakaj, a Muzej prihodnosti v Riu de Janeiru me bolj kot na rože spominja na živali.
Marijan Zlobec