Založništvo tržaškega tiska se je na 38. Slovenskem knjižnem sejmu predstavilo zelo uspešno, predvsem pa so bili sami veliko bolj zadovoljni s svojo stojnico na Gospodarskem razstavišču, kot pa je bila v Cankarjevem domu nekje na stopnišču ali križišču poti, tako da so mnogi obiskovalci hodili samo mimo, tu pa so se zaustavili, si ogledali knjige in jih lahko kupili. Obisk je bil večji kot v CD, kot mi je povedala urednica ZTT Alina Carli, ob njej pa je na 38. SKS delovala še urednica Martina Kafol.
Knjiga V tišini spomina: »Eksodus« in Istra je bila na policah ZTT zelo opazna, foto Marijan Zlobec
Monografija V tišini spomina: »Eksodus« in Istra se skozi izkušnje in spomine različnih posameznikov predvsem sprašuje o prostovoljnosti migracij iz obalnih mest in širše Primorske po letu 1945. Nakaže, kako je vsakokratna »prostovoljna« odločitev bila dejansko družbeno-zgodovinsko, politično-ekonomsko in še kako drugače pogojena. Enako pomembna je tudi ugotovitev, da »nihče ni čist«, da je lahko tako vsak posameznik kot vsaka skupnost vedno obenem krvnik in žrtev, a da ravno prepoznanje tega, kot tudi priznavanje svoje in bolečine drugega lahko šele omogočita spravo in sobivanje. Avtorica, dr. Katja Hrobat Virloget, rekonstruira več vidikov migracij ter se osredotoča ne samo na vidike »spominjanja«, temveč tudi na tiste, nič manj pomembne, zavite v molk. …
Knjiga vendarle temelji na podrobni zgodovinski analizi, ki bo za mlajše bralce precejšnje presenečenje, saj o takratnih dogajanjih vedo malo ali skoraj nič, tu pa nastopajo sami pričevalci s svojimi avtobiografskimi zgodbami.
Knjiga navaja zelo obširno literaturo, tako da navaja k branju ali raziskovanjui še druge. Vsekakor je tema še aktualna in odprta, še posebej, če pomislimo na italijansko pristranskost, ki razlaga eksodus iz Istre kot Titove komunistične zločine, ne pa kot Mussolinijevo fašistično predhodno okupacijo Primorske, Istre in Dalmacije, seveda pa še naprej Albanije in Grčije. Zanimiva je analiza prihajanja ali priseljevanja novih ljudi v Slovensko Istro, potem ko so se mesta Piran, Izola, Koper skorajda izpraznila. Tema knjige je lep nastavek za nadaljevanje raziskav, ki bodo osvetlile še marsikatero neznano podrobmnost.
Knjiga je skupni rezultat ali založniški projekt ZTT in Založbe Univerze na Primorskem.
Katja Hrobat Virloget, foto osebni profil
Katja Hrobat Virloget je diplomirala iz arheologije iz uporabe ustnega izročila v arheoloških raziskavah in doktorirala iz etnologije na temo mitskega izročila in percepcije prostora in časa v folklori Krasa na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (FF UL). Od leta 2004 do 2009 je bila kot mlada raziskovalka/asistentka zaposlena na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL. Od 2010 je zaposlena kot docentka in znanstvena sodelavka na Oddelku za dediščino in Oddelku za antropologijo in kulturne študije Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (UP FHŠ) ter na programu Dediščinski turizem UP FHŠ ter Turistice. Sodeluje pri več upravnih funkcijah: kot predstojnica Inštituta za medkulturne študije (2017-), namestnica predstojnice na Oddelku za antropologijo in kulturne študije (2016-), predstojnica zbora raziskovalcev Inštituta za medkulturne študije UP FHŠ (2015-2017), v Programskem svetu Dediščinskega turizma (2015-) in kot članica Upravnega odbora Partnerstvaza kraško suhozidno gradnjo (2015-). Je prejemnica več krajših štipendij v tujini (Francija idr.), več nagrad, med njimi Valvazorjevega častnega priznanja za razstavo s sodelavci Parka Škocjanske jame (2006) in naziva Ambasadorke Biosfernega območja Kras (BOK) v Programu Človek in biosfera (UNESCO; 2014). Kot docentka s področja etnologije Slovencev in dediščine je izvajala posamezne predmete na Filozofski fakulteti v Ljubljani (2016), v Sarajevu, Tuzli ter Banja Luki v Bosni in Hercegovini (Biherit, 2012-13; 2013-14), imela je gostujoča predavanja na univerah v tujini, v Besançonu, v Skopju in v Zagrebu. V sodelovanju s parkom Škocjanske jame pogosto organizira raziskovalne dejavnosti s študenti (npr. projekt PKP o zdravilnih rastlinah v BOK). Redno predaja spoznanja širši javnosti (dokumentarni filmi z RTV Slovenija itd.).
Od svojega podoktorskega projekta naprej (Breme preteklosti. Sobivanje prebivalstva na Obali v luči formiranja povojne Jugoslavije, 2011-14) se raziskovalno posveča konfliktnim spominom in utišanim dediščinam v multikulturni Istri po premikih prebivalstva po 2. sv. vojni. Na temo utišanih spominov je organizirala več mednarodnih konferenc in panelov: s Catherine Gousseff o premikih prebivalstva v Istri 20. stoletja (Koper/Capodistria, 2014), z Michèle Bauusant Heritage of Silenced Memories (Zagreb, SIEF, 2015); z njo in Sašo Poljak Istenič Empowering the silenced memories (Milan, EASA, 2016), v okviru Slovenskega etnološkega društva je bila soorganizatorica okrogle mize (2014) in znanstvene konference o nemih glasovih manjšin (2015). Tema spomina, spomenikov in umetnosti je predmet raziskave v mednarodnem projektu Heroes we love. Ideology, Identity and Socialist Art in New Europe (2015‒17; Creative Europe), kjer je vodja partnerja. Odnos mitskega/folklornega izročila do krajine je njena raziskovalna tema vse od diplome naprej, v okviru česa je objavila mednarodno odmeven članek o uporabi ustnega izročila v arheologiji (European journal of archaeology, 2007), je so-urednica znanstvene revije Studia mythologica Slavica (2015-) in sodeluje v projektih s to ali širše etnološko tematiko (Living landscape; Integrirana kmečka ekonomija, Heritage live, vodja dr. Panjek, itd.)…
Naslovnica
Avtor knjige Poznane neznanke Srenje – jusi – komunale Dolina Vojko Kocjančič se je raziskovanja lotil leta 2009, ko so občinski funkcionarji v Dolini zavrgli dogovor s srenjo, ker ni bila izvedena zgodovinska raziskava. Od takrat je Kocjančič začel raziskovati in z velikim trudom prišel do želenih odgovorov. Pri nastanku knjige so sodelovali še odvetnik Mitja Ozbič, zgodovinar Aleksej Kalc, David Bandi z izdelovanjem zemljevidov in Boris Pangerc pri pregledu besedila. Martina Kafol je knjigo uredila in o njej spregovorila v imenu založbe ZTT. Založba je zadovoljna, da so lahko izdali to delo, ki je zelo pomembno za lokalno slovensko zgodovino. Uči nas o tem, kako so nekoč znali živeti skupaj, je prepričana Kafol. Knjiga je razdeljena na več obsežnih poglavij, kot so: Skupna lastnina, Breg, Upravni ukrepi, Skupna imovina v Kraljevini Italiji, Jugoslaviji in Sloveniji, Občina in srenja Dolina, Nedoslednosti, prisvojitve, sporazumi in razsodbe. Zelo obsežna je bibliografija. Za lepo oblikovano knjigo gre zahvala oblikovalcu Radu Jagodicu.
»Ko sem se lotil tega dela, nisem vedel, kam me bo peljalo,« je že na prvi predstavitvi, o kateri je poročal Primorski dnevnik, dejal Vojko Kocjančič. Začel je zbirati dokumente in knjige ter prebiral gradivo o jusih in srenjah. Iz vsega tega branja se je marsikaj naučil, je povedal, predvsem ga je prevzelo, kako so bili ljudje nekoč solidarni med sabo: nekaterim so odpustili dolgove, ker so bili preveč revni, drugim so podarili peč, da bi se lahko greli, tretjemu pa so odrekli pravico do srenje, ker ni skrbel za očeta. Tudi zapisniki sej so bili zelo zanimivi, predvsem tisti iz časa fašizma, ki so kljub temu, da so na njih morali govoriti v italijanščini, skrbno napisani v lepi slovenščini, je dejal Kocjančič.
Vojko Kocjančič se je rodil leta 1946 v Krogljah v občini Dolina. Šolal se je v Dolini in pri Svetem Jakobu v Trstu in nato diplomiral leta 1965 kot knjigovodja na Trgovskem tehničnem zavpodu v Trstu. Ukvarja se z lokalno zgodovino, kulturo in prosveto.
Naslovnica
Répǝlce – Boljunec, življenje in jezik nekdaj in danes je obsežna raziskava, ki jo je avtor Vojko Slavec opravil v svoji rodni vasi v razdobju več desetletij, pretežno s pogovori vaščanov, ki so se spominjali svojega kraja kot je bil v predvojnih letih. Boljunec spoznavamo z najrazličnejših zornih kotov: kakšna je bila nekoč njegova podoba, kdo je tam živel, s čim so se ukvarjali vaščani, katere so bile njihove navade, kako so preživljali prosti čas. Knjigo bogati zelo izčrpen slovar boljunskih narečnih besed, ki ji daje izjemno dodano vrednost.
Podatke o vaških izrazih, rekih, orodju, živalih in rastlinah je med starejšimi vaščani začel zbirati že leta 1999 z željo, da ne bi utonili v pozabo. Namenil se je sestaviti slovar pristnih domačih poimenovanj za vse živo in neživo, delo za nekaj let opustil, a se ga z vso vnemo znova lotil ter nazadnje zaokrožil v osupljivo celoto, stkano iz narečnih besed, ki niso sestavljene samo iz črk in naglasnih znamenj; za skoraj vsako tiči zgodba … Za pravilno branje jim je avtor dodal navodila, za razumevanje pa skoraj 70 strani obsegajoč Slovar narečnih besed iz Boljunca pri Trstu. Že med posameznimi poglavji – teh je kar 67, so razporejene dokumentarne fotografije, pa še slovarčki, ki teme dopolnjujejo.
O delu je doc. dr. Katja Hrobat Virloget, ki je podpisala spremno besedo, povedala: „Knjiga očara bralca s svojo preprostostjo, vsakdanjostjo in poudarkom na »malem človeku«, kar avtor sam zapiše. Velika vrednost pričujoče knjige je prav v tem, da je napisana za ljudi in od ljudi. V njej ni nikakršnih odvečnih pametovanj, ni nikakršne »alternativne zgodbe o daljni preteklosti«, ki se dandanes s svojimi avtohtonističnimi idejami tako pogosto postavlja kot »ljudska« protiutež znanstveno podprti zgodovini. Ne, knjiga očara prav s tem, da izhaja prav vse, kar je napisano, od ljudi, od vaščanov Boljunca, vasi iz nekdaj večinoma slovenskega zaledja pred kozmopolitskim Trstom, oknom v svet Habsubrške monarhije, kasneje Italije, mestom ob »železni zavesi«, ki je bila v resnici ena najbolj povezovalnih meja v blokovski delitvi sveta.“
Dialektološki slovar naravnost kliče k celoviti predstavitvi bogastva govorjene slovenščine sedaj in v preteklosti.
Knjigo dopolnjuje seznam pripovedovalcev svojih zgodb, viri in literatura o Boljuncu.
Alina Carli
Naj dodamo še posebnost: vremenske pregovore in domače reke v dialektu.
Marijan Zlobec