Sinočnji koncert že tridesetega mednarodnega koncertnega cikla Mladi virtuozi Festivala Ljubljana je gostil enega samega solističnega glasbenika, saksofonista Jana Tominića, po poreklu iz Hrvaške, a študijsko iz ljubljanske Akademije za glasbo v razredu prof. Mihe Rogine. Pri klavirju ga je spremljala prav tako profesorica na AG Sae Lee, ki smo jo kot odlično pianistko srečali že večkrat in na raznih koncertih (npr. kot pianistko v Turangalila simfoniji Oliviera Messiaena s Slovensko filharmonijo v Cankarjevem domu). Koncert se je končal z ovacijami, pretežno iz grl solistovih prijateljev in kolegov iz glasbenih vrst, ki so prišli množično pozdravit svojega vrstnika.
Jan Tominić v Viteški dvorani Križank, vse fotografije Marijan Zlobec
Jan Tominić se je izkazal kot zelo nadarjen in odličen saksofonist z izrazito nagnjenostjo k jazzovski glasbi, v njegovih številnih variantah, kar kaže na možnosti prevladovanja ali profesionalnega nastopanja npr. v Big Bandu RTV Slovenija ali v kakšnih drugih ansamblih, komornih sestavih, pa seveda solistično. Roginov vpliv se pozitivno pozna, saj je v umetniških zvrsteh potrebno čim večje ujemanje na osebni ravni, čeprav je hkrati individualnost študenta primarnega pomena. Če nisi nadarjen in če ne delaš vsak dan, ne moreš uspeti. Pianisti vedo, da je za samostojno nastopanje predhodno potrenih najmanj deset tisoč ur vaj, potem pa tako rekoč vsakodnevno meniško življenje, kot mi je nekoč v pogovoru za Delo povedal slavni italijanski pianist Aldo Ciccolini. To ni strašenje, ampak dejstva. (Zdaj, ko je svetovno nogometno prvenstvo, se gledalci lahko vprašajo, koliko (milijonov ?) kilometrov je doslej na igriščih pretekel npr. Lionel Messi?). Nobena vrhunskost ni podarjena ali podeljena; vse se dosega samo na temeljih ne le nadarjenosti, ampak trdega dela. Marjana Lipovšek mi je nekoč povedala, da je nadarjenosti morda 20 odstotkov, 80 pa trdo delo, nenehni študij, četudi nekatere ali mnoge partiture že znaš, kot mi je v pogovoru za Delo na Dunaju po smrti Carlosa Kleiberja leta 2004 povedal maestro Riccardo Muti. Ampak dodal je še, da dirigent s svojo interpretacijo nikoli ni povsem zadovoljen… Ta dvom se najbrž začenja že pri mladih, čeprav so sami nad sabo praviloma bolj navdušeni.
Jan Tominić
O redko slišanem programu na koncertnih odrih s saksofonom je v programskem listu predstavitev napisala Helena Filipčič Gardina.
V glasbeni družini rojeni Roger Boutry (1932–2019) je svoje prejete darove razvil v kariero uspešnega pianista, dirigenta (dve desetletji je vodil Orkester republikanske
garde), skladatelja, aranžerja in profesorja harmonije. Že med študijem na Pariškem konservatoriju je prejel kar osem prvih nagrad in tudi prestižno rimsko nagrado, na slovitem
tekmovanju Čajkovskega pa je bil med pianisti v finalu. Boutryjev Divertimento iz leta 1964 je eno njegovih najbolj poznanih del. Sestavljajo ga trije stavki. Prvi, Allegro ma non
troppo, je izrazito ritmičen s številnimi sinkopacijami, prežet z napetostjo in kontrasti – med hitrimi pasažami in dolgimi toni, med motivičnimi drobci in dolgimi melodičnimi loki; zdi se, da črpa navdih v jazzovski glasbi. Andante je umirjen spevni stavek, ki se konča s solistično kadenco številnih zvočnih nians in brez premora vodi v sklepni hitri Presto izrazito živega
temperamenta in virtuoznega značaja.
Glasbenika med koncertom
Jan Tominić je že v uvodu pokazal svojo nadarjenost, muzikalnost, koncertni temperament, jazzovsko usmerjenost in občutek tako za tipične sinkopirane ritme kot melodičnost, ki jo izraža z lahkotnostjo, kar je v Boutryjevem Divertimentu pokazal že takoj v prvem stavku Allegro ma non troppo. V drugem stavku Andante je prevladovala spevnost, celo bolj emotivna podoba skladbe, ki se tu poglobi in omogoča klavirju nekaj izrazitih solističnih mest. V Presto je prevladoval zelo hiter in čist dialog med saksofonom in klavirjem, kar je pomenilo dobro pripravljenost za koncert in zahtevo po vrhunskosti, še predno sta glasbenika stopila na oder.
Sledil je Claude Debussy z Rapsodijo za saksofon in klavir (orkester).
Inventivni Claude Debussy (1862–1918) je z novimi zvočnimi kombinacijami in krhanjem tonalnosti pomenljivo vplival na svoje sodobnike in naslednike. Njegovo edino delo za
saksofon, tedaj razmeroma nov inštrument, je Rapsodija za saksofon in klavir. Napisal jo je za ameriško ljubiteljsko saksofonistko Elise Hall, ki je več skladateljem naročala dela
za svoj inštrument in s tem obogatila njegov repertoar. Leta 1901 je Debussyju naročila delo za »orkester in obligatni saksofon«. Skladatelj je potreboval precej časa za stvaritev
dela, saj mu pisanje za saksofon ni steklo, v tistem obdobju pa je imel tudi več peripetij v zasebnem življenju. Delo mu je uspelo napisati za altovski saksofon in klavir, ni ga dal natisniti
in tudi izvedeno ni bilo v času skladateljevega življenja. Prvič je zazvenelo leta 1919 v orkestraciji Jeana Rogerja-Ducassa. Solistični vstop saksofona kmalu po začetku kompozicije je
precej svoboden, z oznako ad libitum, in tudi v nadaljevanju iz skladbe veje njena rapsodična narava. Je polna motivičnih utrinkov z melizmi in ponavljajočih se figur, njen pretežno
melanholični duh pa na koncu razblini svetel zaključek.
Odlična pianistka Sae Lee
Rapsodičnost je bila v skladbi dojemana v veliko odtenkih ali razponu, vsekakor pa se ne more navezati le na starogrške pomene, ampak je skladatelj bil pred dilemo, kako se izraziti in udejaniti mikavno žensko naročilo. Tominić je v svoji interpretaciji poudaril več nians, od žalostne podobe z barvno spremljavo klavirja v nizkih tonih ter zatem širjenja akordov, ki so solistu dajali osnovo za bogat zvočni dialog, do prepletanja ali uveljavljanja enakovrednosti obeh inštrumentov. Debussy je tu moderen, bolj kot si je sam znal predstavljati ali kot to danes slišimo mi. Lep in uspel izziv ali celo programsko presenečenje, kar kaže na premišljen in skrbno zasnovan koncept celovečernega nastopa.
Spored francoskih avtorjev zaokroža eden najbolj prepoznavnih saksofonistov današnje dobe Vincent David (r. 1965), ki sodeluje s številnimi uglednimi ansambli, orkestri in dirigenti. Deluje tudi kot profesor, od leta 2019 poučuje na Kraljevem konservatoriju v Bruslju. Kot saksofonist in skladatelj saksofonskih del premika meje izraznih in tehničnih zmožnosti svojega glasbila. Skladbo na nocojšnjem sporedu je ustvaril za mednarodno tekmovanje Adolphe Sax v Dinantu leta 2019. Nuée ardente za altovski saksofon in klavir je kompozicija velikih interpretativnih gradacij. Začenja se s skrivnostnimi motivičnimi okruški v saksofonu in brbotanjem klavirja, postopoma pa energično naelektreno naraste v virtuoznem loku napetosti. Sledijo cezura in umiritev toka ter ponovno naraščanje nemira s hitrimi pasažami in figurami, ki so tudi polne akcentuiranih ritmov in eskalirajo v dinamiki in tonski višini, po izbruhu pa drama nenadno izgine v tišino. Na skladateljevi spletni strani o delu beremo: »Magma: staljena kamnina je središče naše Zemlje. Ogenj, ki uporablja svojo energijo in svoje plamene, da včasih pobegne proti površju v ognjenem oblaku. Tu je simbolizirana ideja te energije, teh isker.«
Temperament in muzikalnost
Priče smo bili zvočnemu modernizmu, kot se približa dojemljivosti najprej mlade glasbene generacije, ki se umešča v prostor ne le klasične glasbe, ampak išče dialog še zunaj nje. Ta mentalni preskok v čisto sodobnost je bil predstavljen ne le kot izziv, ampak celovit odgovor in na koncu uspeh. Jan Tominić je zelo naraven glasbenik, s svojo identiteto se hkrati odziva na izbrana ter izvedena dela tako, da se z njimi ujame in izrazi kot del lastne osebnosti ali glasbeno umetniškega profila. Kot tak nas na koncertu zlahka prepriča.
Končni aplavz in ovacije
Pianistka Sae Lee ima japonsko in pariško glasbeno ozadje, izkušnje samostojne koncertantke in prefinjene spremljevalke, tako da je bil Jan Tominić lahko zadovoljen, da je sprejela povabilo in nastopila še z njim. Dialog je bil bistven in zelo uspešen.
Marijan Zlobec