V Narodni galeriji so danes razglasili Prešernove nagrajence za leto 2023. Nagrade podeljujejo posameznikom za življenjsko delo in dosežke v umetnosti v zadnjih letih. Upravni odbor Prešernovega sklada vsako leto podeli največ dve Prešernovi nagradi in šest nagrad Prešernovega sklada. UO ima petnajst članov, ki za nagrade glasujejo na tajnih volitvah, in sicer tako, da mora nagrajenec dobiti najmanj dve tretjini glasov, sicer nagrade ne more dobiti. Kandidate za nagrade predlagajo področne komisije, ki izberejo kandidate izmed vseh predlogov, ki jih dobijo skupaj z obsežnimi utemeljitvami. Predsednik UO je prof. Jožef Muhovič. UO je bil izvoljen ali imenovan še v prejšnji vladi Janeza Janše, a ga s spremembo vlade niso zamenjali. So pa se bistveno ali takoj zamenjali sami pogledi na umetnost in kandidate za nagrade.
Herman Gvardjančič, foto Barbara Sterle Vurnik
Prešernovi nagradi za življenjsko delo bosta v letu 2023 prejela multidisciplinarna umetnica Ema Kugler in akademski slikar prof. Herman Gvardjančič.
Nagrado Prešernovega sklada leta 2023 prejmejo naslednji ustvarjalci: pisatelj in novinar Dušan Jelinčič za roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, skladatelj gledališke in filmske glasbe Drago Ivanuša za projekte med letoma 2019 in 2022, pianist Alexander Gadjiev za solistične recitale in izvedbe klavirskih koncertov na domačih in tujih odrih v zadnjih treh letih, akademski slikar Nikolaj Beer za cikel razstav v letih 2021 in 2022: Vračanje h koreninam (Celje 2021), razstava v galeriji Insula (Izola 2022) in razstava Izbrana dela 1986–2021 (Kranj 2022), filmski režiser in scenarist Matevž Luzar za film Orkester, arhitekturni atelje Medprostor za dosežke v preteklih treh letih (lesena hiša Hribljane, športna dvorana Šentvid, ureditev kompleksa Žičke kartuzije).
Predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada je dr. Jožef Muhovič, akademski slikar, likovni teoretik, dr. filozofije, univerzitetni učitelj, izr. član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, podpredsednica pa Bernarda Fink Inzko, mezzosopranistka, koncertna in operna pevka.
Člani upravnega odbora so: dr. Rok Andres, dramaturg, scenarist in gledališki kritik; Lovrenc Blaž Arnič, dirigent in glasbeni pedagog; Marko Cotič, arhitekt in publicist; Barbara Drnač, plesna novinarka in recenzentka, urednica plesnega portala paradaplesa.si; ddr. Igor Grdina, zgodovinar, literarni zgodovinar, libretist, znanstveni svetnik; Katarina Klančnik Kocutar, dramaturginja, novinarka, direktorica Lutkovnega gledališča Maribor; Mateja Komel Snoj, komparativistka, lektorica, prevajalka; dr. Janko Kos, književni teoretik, literarni komparativist, zgodovinar in kritik, upokojeni univiverzitetni učitelj; redni član SAZU; Ženja Leiler Kos, literarna komparativistka in profesorica filozofije, dolgoletna novinarka in urednica, direktorica Slovenske kinoteke; dr. Jože Možina, zgodovinar, avtor dokumentarnih filmov, sociolog, publicist; novinar Jurij Paljk, pesnik, pisatelj, novinar, odgovorni urednik slovenskega tednika Novi glas (ki izhaja v Italiji); dr. Robert Simonišek, umetnostni zgodovinar, pesnik, literarni kritik in pisatelj, ter dr. Sonja Weiss, klasična filologinja, prevajalka, univerzitetna učiteljica.
Člani strokovnih komisij
Strokovna komisija za književnost: predsednica Vilma Purič, članice in člani Matija Ogrin, Brane Senegačnik, Katarina Marinčič, Tone Smolej, Jožica Čeh Steger, Irena Avsenik Nabergoj.
Strokovna komisija za glasbo: predsednik Marko Mihevc, članica in člani Marcos Teodoro Fink, Karolina Šantl Zupan, Renato Horvat, Matjaž Barbo, Aleš Avbelj, Andrej Misson.
Strokovna komisija za uprizoritvene umetnosti: predsednik Ivan Miroslav Ban, članici in člani Matjaž Farič, Marko Japelj, Rok Bozovičar, Claudia Sovre, Ajda Valcl, Jernej Lorenci.
Strokovna komisija za avdiovizualne umetnosti: predsednik Zdenko Vrdlovec, članici in člani Varja Močnik, Vilma Štritof, Dušan Kastelic, Marko Naberšnik, Andraž Jože Arko, Jure Černec.
Strokovna komisija za oblikovanje in arhitekturo: predsednik Aleksander Saša Ostan, članici in člani Andrej Doblehar, Mojca Gregorski, Domen Fras, Alenka Golob, Jure Miklavc, Bogo Zupančič.
Strokovna komisija za likovne in novomedijske umetnosti: predsednik Milček (Bogomil) Komelj, članici in člani Robert Lozar, Irma Brodnjak Firbas, Samuel Grajfoner, Goran Milovanović, Sandra Bratuša, Jiři Kočica.
Ema Kugler, foto Wikipedija
Utemeljitev Prešernove nagrade za Emo Kugler
Kandidatko sta zaradi njene multidisciplinarnosti neodvisno predlagali dve področni strokovni komisiji, komisija za uprizoritvene in komisija za avdiovizualne umetnosti. Na tem mestu podajamo krajša odlomka iz utemeljitve obeh komisij.
Strokovna komisija za uprizoritvene umetnosti: »Multidisciplinarna umetnica Ema Kugler v skoraj štiridesetih letih svojega delovanja ves čas išče nove poti izražanja, raziskuje različne medije, jih pretaplja in sestavlja v nove oblike umetniških sporočil. Osrednji motiv njenega ustvarjanja je velikokrat človek kot bitje, figura in objekt. Človek v vsem svojem razponu, od golega telesa v praznem in opuščenem prostoru ali pokrajini, do večplastne, fizično preoblikovane podobe, obdane z materiali in barvo, postavljene v postindustrijske, skoraj nematerialne ali načrtno kreirane volumne. Okolje oblikovno in materialno prehaja v figure, protagonisti se s svojo navzočnostjo in likovno pojavnostjo vključujejo ali kljubujejo prostorom, ki jih obdajajo. (…) Ema Kugler pri svojem delu prevaja svoje notranje podobe in ne sledi trenutnim likovnim in umetniškim smernicam, praviloma jih prehiteva ter presega okvir časa in prostora v katerem deluje. Izjemnost njenega umetniškega ustvarjanja so prepoznale žirije, strokovna javnost in publika na skoraj vseh celinah in jo nagradile z impresivnim naborom nagrad. V Sloveniji je prejela več nagrad Slovenskega filmskega festivala, nagrado Zlata ptica (1994) in nagrado Prešernovega sklada (2008).«
Strokovna komisija za avdiovizualne umetnosti: »Ema Kugler je v slovenskem filmu ime izjeme. A ne toliko (…) zato, ker se njen opus celovečernih filmov – Phantom (2004), Le Grand macabre (2005), Za konec časa (2009), Odmevi časa (2013), Človek s senco (2019) – odlikuje z izrazito in izvirno avtorsko poetiko, ampak zato, ker kugler-jevski film ni narativen (…) temveč evokativen: deluje kot polje vznikanja podob … V običajnem igranem ali pripovednem filmu spremljamo dogajanje v konkretnem času in prostoru, v filmih Eme Kugler pa sta tako čas kot prostor puščava. Toda puščava kot prav poseben, izviren svet, kjer se vsak začetek stika s svojim koncem, kjer so zametki življenja in človeka videti kot ostanki in kjer je edina perspektiva (…) »slaba« neskončnost. Podobe v filmih Eme Kugler so rafinirano estetizirane, a naj so še tako fascinantne, so obenem tudi »nelagodne«. Ker so tako prepredene z režami, bodisi tako konkrentimi, kot so odprte rane ali zemeljske razpoke in prepadi, ali tako abstraktnimi, kot so časovne in prostorske vrzeli ali vrzeli med heterogenimi podobami. Iz teh rež vznikuje tisto, kar je v kuglerjevskem filmu videti kot »najslabše«, če ne kar tragično: nenehno ponavljanje in reproduciranje figur oblasti, prisilnega in prosto-voljnega podrejanja ter prežemanja nagona življenja in nagona smrti. Če torej podobe v filmih Eme Kuglerjeve vznikujejo kot presenečenja in fascinacije, tedaj ne toliko zato, ker bi človeške reči (kot so vojne, religija, politika) »mistificirale«, marveč zato, ker jih v spektaklu defiguracije in degeneracije naredijo prav nelagodno (…) nazorne.«
Herman Gvardjančič – Krajina, 2001
Utemeljitev Prešernove nagrade za Hermana Gvardjančiča
»Herman Gvardjančič je že desetletja ena osrednjih figur slovenske likovne umetnosti. Od zaključka študija konec šestdesetih je redno in uspešno razstavljal v najuglednejših razstaviščih doma in v tujini in za svoje delo prejel številne nagrade in priznanja. Je najizrazitejši predstavnik ekspresionističnega kreativnega habitusa, prežetega s severnjaškim nadihom, ki ga Gvardjančič dopolnjuje s specifično osebno in lokalno izkušnjo, z mojstrskim obvladovanjem metierja in slikarsko strastjo, vse to pa v svojih delih zaokroži v dovršeno celoto. Gvardjančič se vpisuje v linijo izjemnih slikarjev krajinarjev, ki so tako značilni za naš prostor, le da ne izhaja iz liričnega, domačijskega odnosa do prostora, ampak v svoje delo vnaša na eni strani skrajno subjektivnost, na drugi pa izrazito osveščenost o perečih problemih sodobnega sveta (…). Družbena kritičnost njegovih del je le redko v ospredju. (…) Prav zato je sporočilnost njegovih del še toliko globlja in bolj prepričljiva.
V svojih delih Gvardjančič ustvarja temačno, tesnobno atmosfero, ki zaznamuje večino njegovih del. A v tem nikoli ne zaide v nihilistično odpovedovanje, v zanikanje sveta, ampak ohranja držo intenzivnega pritrjevanja življenju. Ohranja tisti temeljni vitalizem, ki je, kot bi rekel Nietzsche, bistvena kvaliteta umetnosti. Kljub prevladujočim težkim tonom njegova dela delujejo katarzično, osvobajajoče, navdihujoče, kar nedvomno kaže, da je ustvarjalcu uspelo preseči lastno subjektivnost in vstopiti v polje univerzalnih vrednot, ki presegajo čas in prostor. (…)
Njegov opus je konsistenten in obenem raznolik, z izrazito rdečo nitjo na eni in edinstvenimi presežki na drugi strani. Kot umetnik ni nikoli izgubil kondicije in intenzivnosti in nikoli ni zapadel v površno, prazno perpetuiranje lastne preteklosti, (…) ampak je kontzinuirano postajal vse boljši. V zadnjem obdobju, v svojih zrelih ustvarjalnih letih, je presenetil z novo serijo del, v kateri je na izjemen način zaokrožil svoj opus, se vrnil k lastnim izvirom in hkrati odprl popolnoma nove prostore. Svežina, ustvarjalna energija in brezkompromisna slikarska kvaliteta so v risbah na velikem formatu prikazale ustvarjalca, ki se kljub jasno izraženi ‘lokalnosti’ zlahka postavlja ob bok vrhunskim dosežkom svetovne umetnosti. To je nedvoumno dokazal z nekaterimi odmevnimi razstavami v zadnjih letih, še posebej s svojo pregledno razstavo maja 2022 v ljubljanski galeriji Bažato (Risba 1953-2022), v kateri smo gledalci občudovali izbrane vrhunce njegove ustvarjalnosti.
Herman Gvardjančič je slikar, vrhunski umetnik, ki si nedvomno zasluži najvišje državno priznanje za svoj bogati opus.«
Dušan Jelinčič, foto Marijan Zlobec
Utemeljitev nagrade Prešernovega sklada za Dušana Jelinčiča
»Tržaški pisatelj Dušan Jelinčič se v romanu Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca dotika vprašanja preživetja slovenskega človeka sredi skrajnega nasilja, ki ga je udejanjila fašistična genocidna politika. Navajanje izpričanih in preverjenih dejstev dopolnjuje opisovanje psihološkega stanja posameznika v situaciji nemoči, ko mora v sebi oblikovati odporno mentalno držo, s katero lahko ne le preživi, ampak tudi ohrani svoj prvinski humanistični etos, ostane duhovno neuklonljiv, neiztirjen in vrednostno osredinjen. V tej luči avtor ubesedi težko izkušnjo očeta, Zorka Jelinčiča, ustanovitelja in voditelja antifašistične organizacije TIGR, obsojenca na procesu posebnega sodišča leta 1931, ki je svoj boj za svobodo slovenskega jezika plačal z devetletnim zaporom v italijanskih ječah, v katerih je prestal vsakovrstna fizična in psihična mučenja.
Ob tem je še temeljno vprašanje romana, kako kljubovalno početje prenesti v besedo, kako posredovati potomstvu formulo neuklonljivosti in hkrati ozavestiti bralca, da ‘nasilje ne vodi nikamor, ker je orožje znanja in kulture dosti močnejše in ima v sebi bistvo lepote’. Jelinčič izbere večperspektivno naracijo, ogne se linearnemu posredovanju preteklih podob in snov izpostavi predelavam. Najpristnejšo zgodbo tvorijo besede, ki jih oče zabeleži v zaporu na listič in delujejo kot zbiralci občutij, misli, dogodkov. Sledi daljši zapis spominov, ki so nastali v času očetove internacije v mestecu Isernia z namenom, da bi potomstvo nikoli ne pozabilo, ‘kaj so nam storili’. Manj izrazita, vendar prav tako pomenljiva je zdajšnja perspektiva, in sicer sinovo posredovanje očetove pripovedi, ki vnaša v besedilo še drugačno gledišče. Do izraza pride prespraševanje intimnega odnosa sin – oče, predvsem pa razmišljanje o pomenu in vlogi kolektivnega spomina. Na ta način nastane gibljiva pripoved, naravnana na dialog med različnimi položaji.
Ravno zaradi nazornega etičnega imperativa, ki prerašča individualno sfero in zaobjema kolektivno držo se roman vključuje v tradicijo slovenskega romana na Tržaškem, ki od konca vojne dalje ustvarja veliki kolektivni tekst, usmerjen v literarizacijo fašistične ere in druge svetovne vojne. Hkrati pa Jelinčič prenovi tržaško jezikovno paradigmo, ko se oddalji od manieristično dodelanega pisanja in se odloči za direktno in sproščeno izrekanje, za komunikativni model jezika.«
Utemeljitev nagrade Prešernovega sklada za Draga Ivanušo
»Drago Ivanuša je eden najbolj dejavnih slovenskih skladateljev gledališke in filmske glasbe. Od leta 1991 je ustvaril glasbo za okoli 130 gledaliških in plesnih predstav in 23 filmov ter napisal številne samostojne kompozicije za komorne glasbene sestave in orkestre. Sodeloval je z nekaterimi najboljšimi slovenskimi režiserji (Sebastijan Horvat, Dušan Jovanović, Meta Hočevar, Janez Pipan, Barbara Hieng Samobor etc.) tako v slovenskih kot tudi tujih gledališčih (…).
Pomemben del njegovega dela je tudi ustvarjanje glasbe za sodobnoplesne predstave in sodelovanje z različnimi koreografi/njami: Iztok Kovač, Simone Sandroni, Sanja Nešković Peršin, Tanja Zgonc, Matjaž Farič in drugimi.
Ko je slovenska kinematografija v devetdesetih letih doživljala preporod, je ustvarjal s ključnimi filmskimi režiserji (Janez Burger, Jan Cvitkovič, Damjan Kozole etc.), danes pa sodeluje tudi z mlajšo generacijo najvidnejših filmskih ustvarjalcev (…). V avtorskem opusu skladatelja Draga Ivanuše najdemo skladbe za godalni kvartet, klavir, harmoniko, trobento, marimbo, klarinet, oboo, francoski rog, različne glasove, pevski zbor in simfonični orkester. Naj navedemo nekaj primerov: Uvertura (za godalni orkester), Karamazovi (za godalni kvartet), Povodni mož (za simfonični orkester), Kompozija (glasba za balet). (…)
Verjetno najbolj reprezentativni solo projekti Draga Ivanuše so: Hotel Ideal, Happy Birthday Dr. Ago, Ivanuša + Kugler Whitman, Dviganje glasu in Magnetik. (…) Režiser Sebastijan Horvat, njegov dolgoletni sodelavec, zapiše: ‘Glasba skadatelja Draga Ivanuše je ekspresivna, eklektična, nepredvidljiva, pa vendar konceptualna, zmeraj vpeta v notranje razloge, ki se povezujejo in komunicirajo s sodobnim poslušalcem, za katerega ima njegova glasba močno in natančno dramaturgijo ter vznemirljivo vsebino’.
Najpomembnejši projekti med letoma 2019 in 2022:
-
La Bête Humaine: Drago Ivanuša – solo klavir. Projekt temelji na filmu Jeana Renoirja, posnetem leta 1938 po romanu La Bête Humaine (Človek zver) Émila Zolaja. Ivanuša izhaja iz postavke, da klavir »zelo natančno in celovito odzvanja družbo«, zato njegova glasba prinaša »glasbeni pogled na čas«, zvočni komentar današnjih napetosti. DRAGO IVANUŠA verjame, da klavir ravno zaradi svoje vloge in zgodovine najbolj natančno in kompleksno odzvanja družbo, njene konflikte in njeno lepoto.
-
Anja Golob in Drago Ivanuša. Ideja projekta je združiti poezijo in glasbo na način, ki presega zgolj branje ob glasbi, temveč obravnava glasbo kot poezijo in v poeziji raziskuje njeno melodičnost in ritmičnost. ‘Poezija Anje Golob je glasba. Glasba Draga Ivanuše je poezija. Skupaj sta koncert. Globina neba’.
-
MAGNETIK. Projekt MAGNETIK prinaša muziciranje samosvojih posameznikov, ki skozi Ivanuševe kompozicije iščejo privlačnost in nasprotja, skupnost in odmik. V glasbi se zrcali pogled na medsebojna razmerja in spore v našem hitro spreminjajočem se svetu in položaju posameznika sredi naraščajočega kaosa. (…) Drago Ivanuša je v intervjuju povedal naslednje: ‘Predstavljam si, da smo v naše mikrookolje – torej glasbeno zasedbo, preslikali družbo. To je bila ideja. Glasba je polna pravil, zahteva odgovorno ravnanje, kar pogrešamo v današnji kvazidemokraciji, ko ljudje dojemajo demokracijo le kot pravice, ne pa tudi kot odgovornost do skupnosti’.
-
Glasba za gledališke projekte: ALI – Strah ti poje dušo R. W. Fassbinderja in CEMENT tetralogija H. Müllerja. Že sama trilogija CEMENT je dovolj, da Draga Ivanušo predstavi kot vrhunskega in večstranskega skladatelja, ker je v vsaki od teh treh predstav glasba na različen in samosvoj način pomemben element scenskega jezika.
Njegove kreacije na teh primerih prepoznavamo kot nepredvidljiva, pogumna dela z značilnim avtorskim podpisom, ki so poleg tega v popolni harmoniji z ostalimi elementi predstave. Za to vrsto senzibilnosti ne zadostuje le ‘dober posluh’, niti vrhunsko znanje in odprtost za divergentne glasbene stile, temveč predvsem sposobnost, da se uprizoritveno delo misli v svoji celovitosti. Drago Ivanuša je, skratka, neulovljivo mnogoplasten ustvarjalec (…). Horizontala njegove umetnosti gre vedno istočasno tudi globoko po vertikali. (…)«
Alexander Gadžijev na Chopinovem tekmovanju v Varšavi, foto zaslon
Utemeljitev nagrade Prešernovega sklada za Alexandra Gadžijeva
»(…) Umetniška moč Alexandra Gadjieva ni samo v njegovi izpiljeni klavirski tehniki, saj vsak pianist, ki poseže v vrh Chopinovega Varšavskega tekmovanja obvlada ta nesporni parameter. Njegov apel je v izjemni interpretaciji, ki je njemu lastna, originalna ter poseže v srca poslušalcev klasičnih koncertov. Prav Chopin je skladatelj, kjer je lirična poezija najizrazitejša, vodenje Chopinovih melodičnih linij pa je pri Gadjievu naravni del njegovega iskanja zvoka. Izvedbe teh del (…) so vrhunski umetniški dosežek v svetovnem smislu. Tako je naša kultura z Gadjievim posegla na vse najpomembnejše odre svetovnih glasbenih prestolnic. (…)
Alexander Gadjiev (…) nastopa na vseh najprestižnejših koncertnih dvoranah po svetu, med katerimi so koncertne dvorane v Angliji, na Japonskem, v Avstraliji, na Poljskem, v Združenih državah, Italiji, Franciji, Turčiji in Španiji. Vabljen je na številne festivale, prav tako pa ima angažmaje s številnimi orkestri, kot na primer orkester Padova e del Veneto, Orchestra Sinfonica del Teatro della Fenice, Tokyo Symphony Orchestra, Nagoya Philharmonic Orchestra, Kyoto Symphony Orchestra, Prague Symphony Orchestra, Jerusalem Symphony Orchestra, Mariinsky Symphony Orchestra, Orchestra Nazionale della Rai. (…)
Med številnimi njegovimi koncerti bi lahko izpostavili naslednje (…):
1) 31. 12. 2021, St. Petersburg: Koncertna dvorana Marinski teater, dirigent Valerij Gergiev; Frédéric Chopin: Klavirski koncert št. 2 v f-molu, op. 21.
2) 2. 2. 2022, Ljubljana Festival, Simfonični orkester RTV, dirigent Ricardo Castro; Frédéric Chopin: Klavirski koncert št. 2 v f-molu, op. 21.
3) 4. 4. 2022, Wigmore Hall London, klavirski recital; Robert Schumann: Fantasie in C Op. 17, Sergey Prokofiev: Piano Sonata No. 7 in B flat Op. 83; dodatek: Frédéric Chopin: Prelude in E minor Op. 28 No. 4, Etude in F Op. 10 No. 8.
4) 13. 4. 2022, Salle Gaveau Paris, klavirski recital; Frédéric Chopin: Préludes op. 28; M. Moussorgski, Les tableaux d’une exposition.
5) 28. 4. 2022, Avditorium RAI Torino, dirigent Fabio Luisi; Frédéric Chopin: Klavirski koncert št. 2 v f-molu, op. 21.
6) 9. 5. 2022, Sala Verdi del Conservatorio di Milano, klavirski recital; Frédéric Chopin: Polacca Fantasia in la bemolle maggiore op.61, Tre Mazurche op.56, Sonata n. 2 in si bemolle minore op.35, Robert Schumann: Fantasia in do maggiore op.17.
7) 18. 5. 2022, Berlin Koncerthaus, S. Prokofjev: Koncert za klavir in orkester št. 3 v C-duru, op. 26.
8) 29. 6. 2022, Koncertna dvorana Tokio Opera City, klavirski recital; Chopin: Prelude in C-sharp minor, op.45; Polonaise in F-sharp minor, op.44; Sonata No.2 in B-flat minor, op.35,
R. Schumann: Fantasie in C major, op. 17.
9) 28. 8. 2022, Varšavska filharmonija, dirigent Andrey Boreyko; Andrzej Panufnik: Klavirski koncert.
10) 15. 9. 2022, Maribor – otvoritev Festivala, orkester SNG, dirigentka Gianna Fratta; Frédéric Chopin: Klavirski koncert št. 2 v f-molu, op. 21.
11) 16. 9. 2022, Cankarjev dom Ljubljana, klavirski recital; Frédéric Chopin: Poloneza v fis-molu, op. 44, Mazurka v C-duru, op. 56 št. 2, Mazurka v c-molu, op. 56 št. 3, Barkarola v Fis-duru, op. 60, Poloneza-fantazija v As-duru, op. 61, Preludij v cis-molu, op. 45, Sonata št. 2 v b-molu, op. 35.
12) 17. 9. 2022, Festival Maribor, solistični recital; Kyle Gann: Spev za varstvo Zemlje, Frédéric Chopin: Preludij v cis-molu, op. 45, Barkarola v Fis-duru, op. 60, Poloneza-fantazija v As-duru, op. 61, Robert Schumann: Fantazija v C-duru, op. 17.
13) 29. 10. 2022, Sydney Conservatorium, klavirski recital; Kyle Gann: Earth Preserving Chant, Frédéric Chopin: Prelude in Cis minor Op. 45, Barcarolle in Fis major Op. 60, Polonaise fantasie in Ab major Op. 61, Colin Spiers: From Eine Kleine Nachtmusik (svetovna premiera); Frédéric Chopin: Sonata No. 2 in b minor Op. 35.«
Utemeljitev nagrade Prešernovega sklada za Nikolaja Beera
»Nikolaj Beer (rojen 1945) se že več kot štiri desetletja uvršča med najizrazitejše osebnosti slovenskega sodobnega slikarstva. Njegova ustvarjalnost se je pojavila kot izraz na novo obujenega geniusa loci panonske zemlje, vendar je s svojo docela avtentično izraznostjo daleč presegla lokalno raven, se uvrstila v vrh sodobne
slovenske ustvarjalnosti in postala poseben, celo že brezčasen pojem prodorne ustvarjalne moči in nesporne slikarske kvalitete.
Akademsko izvrstno izšolani slikar in hkrati samoniklo elementarni ustvarjalec je z vsem svojim delom življenjsko zavezan rodni gorički pokrajini, kjer je dolgo živel in v otroštvu tudi sam pomagal pri delu na domači njivi. In prav tamkajšnja njiva je postala njegov osrednji krajinski motiv, zaznamujoč podobo neskončnega sveta; njena značilno slikovita razvihranost pa ni le optična senzacija, marveč je intenzivno dojeta skozi umetnikovo močno doživljajsko izkušnjo, ki razkriva njegov mistično prvinski odnos do zemlje in življenja.
Beerove ekspresivne njive dobesedno oživljajo iz umetnikovih gibko nakodranih sunkovitih gest kot živa bitja, pri čemer je očitno, da je umetnik »vangoghovsko« zvrtinčeni ritem svojih polj in drugih motivov vsrkal v svojo notranjost, podobno kot popotni romar srčno molitev, ko nosi svoj duhovni ideal vselej s sabo in se k njemu vedno znova vrača. (…)
Skozi Beerovo slikarsko, iz utripov narave zajeto čutnost se prikazujejo poduhovljeni prividi in v telesne prikazni spremenjena življenjska spoznanja; v umetnikovo strastno dojemanje žitnih in koruznih polj pa je zasajen njegov odnos do zemeljskega prerajanja, ki se razteza skozi hipne trenutke, prežete z njegovim strastnim karakterjem in vsakokratnim občutenjem, vseskozi pa z velikim življenjskim erosom, ki se mu slikar samodejno prepušča; hkrati pa na vse v življenju v svoji odmaknjenosti, ki se ne meni za prazna hlepenja sveta, motri iz modre kmečke distance svojih arhaičnih prednikov, ki so se izražali skozi izreke, v katerih so zajete biblijske modrosti.
Prav zaradi tega ustvarjalnega erosa, s katerim oživlja dinamiko narave, je Beer pred leti prejel na trienalu mesta Kranja na temo erosa v umetnosti prvo nagrado za svojo puhtečo njivo, doživel je pomembna kritiška priznanja večine najvidnejših kritikov, veliko premijo Pannonia na Madžarskem, Grumovo nagrado Zagorja ob Savi, plaketo za vrhunske dosežke v kulturi murskosoboške občine in nagrado Zveze društev slovenskih umetnikov za življenjsko delo in bil nasploh razpoznan za resničnega umetnika po božji volji. Razstave, za katere je predlagan, pa so z zelo sugestivnimi tudi najnovejšimi deli, slikami in številnimi krčevito slikovitimi risbami, znova potrdile njegovo veliko ustvarjalno moč, zato si umetnik Nikolaj Beer nagrado Prešernovega sklada zagotovo več ko zasluži.«
Utemeljitev nagrade Prešernovega sklada za Matevža Luzarja
»Režiser in scenarist Matevž Luzar je filmski orkester sestavil iz petih različnih vinjet posameznikov, katerih usode je mojstrsko prepletel v črno-belo izčiščeno zgodbo o gostovanju pihalnega orkestra v pobratenem avstrijskem mestu. Ob tem, ko ga je posvetil svojemu domačemu Zagorju, je z veliko empatije nagovoril slovenskega malega človeka, razgrnil njegove sanje in skrbi, ustvaril izvirno, a prepoznavno komiko z duhovitimi obrati, situacijami in poudarki. Dodatno jo je nadgradil še s poudarjanjem specifičnih razlik v mentaliteti med slovenskim in avstrijskim okoljem, hkrati pa z blago socialno kritiko ošvrknil predvsem slovensko družbo, kar film podčrta z grenkim podtonom. Liki v filmu so živi in prepričljivi. Meja med igro profesionalnih igralcev in naturščikov je povsem zabrisana, kar je rezultat uspešnega režiserjevega uglaševanja številčnega igralskega orkestra. Filmski prostor je odprl za univerzalna čustva, s katerimi se lahko povežejo raznolika občinstva. (…) Nagrade režiserju na Kitajskem in v Skopju, kandidatura filma za tujejezičnega oskarja, vesne za najboljši film, fotografijo in vesna Luzarju za scenarij na Festivalu slovenskega filma pa utrjujejo tudi njegov strokovni ugled. Filmski jezik je na osnovi jasne, čeprav na mikro ravni kompleksne dramaturške strukture do potankosti premišljen na verbalnem, vizualnem in zvočnem nivoju. Črnobela podoba revirjev izriše sicer sliko z estetiko iz češke filmske tradicije socialnih dram, vendar vanjo naseli širok in razgiban spekter stanj. Nagovarja z optimizmom in opominja na grenkobo stvarnosti na inteligenten, a življenju odprt način. Matevž Luzar je z Orkestrom ustvaril filmsko svojevrstno odo slovenskemu malemu človeku.«
Utemeljitev nagrade Prešernovega sklada za Arhitekturni atelje Medprostor
»Arhitekturni opus ateljeja Medprostor, v okviru katerega delujejo arhitekti Rok Žnidaršič, Jerneja Fisher Knap in Samo Mlakar s sodelavci, v zadnjih treh letih zaznamujejo odlični in medsebojno zelo raznoliki projekti, v okviru katerih avtorji izkazujejo svoj izjemo spoštljivi odnos do prostora in novih intervencij. V svojih delih atelje izraža odličnost na različnih arhitekturnih nivojih: načrtujejo enodružinske hiše, izobraževalne ustanove, javne stavbe, javni prostor itd. Tako ne preseneča, da so tudi trije izstopajoči projekti zadnjih treh let – Športna dvorana Vižmarje Brod, domačija in prenova domačije Vrlovčnik ter Ureditev kompleksa Žičke kartuzije – kljub raznolikim kontekstualnim pogojem, tipu naročnika kot tudi višini sredstev, vsi izvedeni z najvišjo mero odličnosti.
Lesena hiša Hribljane, kjer konstrukcijska zasnova prestavlja tudi glavni oblikovalski element, je v svoji zasnovi enostavna in logična, v izrazu zadržana arhitektura,
prilagojena konfiguraciji terena, z arhitekturnim nagovorom kot posledico konstrukcije, funkcije in povezanosti z naravo. Skozi univerzalni arhitekturni nagovor in svojevrstno obliko estetike, razvijejo novo tipologijo slovenske podeželske hiše, ki je kombinacija reinterpretacije ljudskega stavbarstva, sodobnih bivalnih navad in poetičnosti arhitekture.
Športna dvorana Šentvid je v svojem nagovoru polikarbonatne fasade geometrijsko pravilnih oblik na videz popolno nasprotje njihovega nagovora pri zasebni gradnji kot je npr.hiša Hribljane. Objekt se diskretno distancira od okolice ter z novim arhitekturnim nagovorom vzpostavi vsem dostopno, všečno in uporabno okolje javnega značaja. Avtorji v okviru omejenih finančnih zmožnosti uspejo najti svežo arhitekturno rešitev, ki poudari iskreno uporabo lesa, z zaščitno delno transparentno fasade pa vpelje v objekt svetlobo kot pomemben gradnik arhitekture. Pri projektu domačije Vrlovčnik v Matkovem kotu avtorji najbolj jasno pokažejo svojo visoko stopnjo afinitete do slovenske kulturne krajine in identitete prostora. Natančno izvedena in zahtevna prenova je vključevala tudi lokalne izvajalce, ki z oživljanjem obrtniških znanj ter uporabo tradicionalnih materialov ohranjajo stavbarsko tradicijo odmaknjenih krajev.
V okviru pravkar zaključenega dela ureditve kompleksa Žičke kartuzije s svojim sodobnim arhitekturnim nagovorom in tehnično inovativno rešitvijo posežejo v historično substanco z največjo mero spoštovanja do obstoječega. Prenova odpira razmisleka o načinu ohranjanja in eventualne (upo)rabe ruševin, kar je v slovenskem prostoru poseben mejnik v doktrini varstva kulturne dediščine.
Z vsemi opisanimi projekti avtorji zelo jasno izkazujejo svoj poglobljeni analitični pristop ter s premišljenimi rešitvami oblikovan arhitekturni nagovor, s poudarkom na afiniteti in izčiščenosti detajla. (…) Z iskrenim in zadržanim odnosom do obstoječega uspejo v ateljeju Medprostor ohraniti dostojanstvo slovenske stavbne dediščine, z novimi intervencijami pa poudarijo pomen identitete ter arhitekturne kulture, s čimer ohranjajo in bogatijo slovensko kulturo v najširšem pomenu besede.« (Iz gradiva Ministrstva za kulturo)
Marijan Zlobec