Goriška Mohorjeva družba se je na letošnjem 38. Slovenskem knjižnem sejmu predstavila skupaj s Celjsko Mohorjevo družbo, tako da je bila celotna podoba založniške dejavnosti veliko bolj opazna in knjižno bogatejša. GMD je predstavila knjižno zbirko za leto 2023, kar je po tradiciji dogodek na SKS, običajno skupaj z novimi knjigami založbe Mladika in Založništva tržaškega tiska.
Goriška knjigarna
Knjižna zbirka za leto 2023 obsega Koledar 2023 ter knjige: Teofil Simčič – Bili so žalostni časi, a mi smo bili polni upanja, Danjel Čotar – Ptičje kvatre 2, Barbara Rustja – Naša Dojenčica.
Koledar 2023 je tako kot vsako leto posebej bogat. Razdeljen je na posebna, pravzaprav nepričakovana poglavja: kam plujemo, od kod prihajamo, kaj smo, In memoriam in slovenska bibliografija v Italiji. Prvi sklop prispevkov govori o slovenski narodni skupnosti, njeni podobi, političnem pregledu v letu 2022, slovenskem izobraževanju v Italiji in šolskih vezeh s Slovenijo… Posebnost je zapis Valterja Bandlja Nasledstvo Lepe Vide, v katerem podrobno spregovori o književnosti Slovencev v Italiji. Naštetih imen je zelo veliko, od Alojza Rebule in Borisa Pahorja proti mlajšim in najmlajšim, a tu ni neke obsežnejše analize kakega posameznika, saj je ustvarjalnih imen več kot si mislimo. Kaže pa na večplastnost in bogastvo slovenske ustvarjalnosti, ki bo sodeč po starosti imen trajala še desetletja.
Druga tema od kod prihajamo je bolj zgodovinska; med drugim je prispevek Karla Muccija namenjen stoletnici fašističnega pohoda na Rim in nasilnega prevzema oblasti (28. oktobra 1922). Na to temo piše tudi Matic Batič (Javni napisi na Goriškem v času med obema svetovnima vojnama).
Omenjena slovenska bibliografija (za leto 2021) omenja kar 215 del ali prispevkov avtorjev v drugih knjigah (v matični Sloveniji).
V In memoriam preberemo zapise o devetih osebnostih (Branko Černic, Adi Danev, Milica Kacin Wohinz, Ivo Miklavc, Milan Nemac, Danilo Sedmak, Oskar Simčič, Ivan Tavčar, Mirella Urdih Merku).
O Borisu Pahorju Koledar 2023 spregovori v dveh uvodnih razmišljanjih ali prispevkih. Pahorjev sin Adrijan Pahor je objavil prispevek, ki ga je pred kratkim prebral še na Pahorjevem simpoziju v Ljubljani (ZRC SAZU, Slovenska matica), obsežnejši zapis pa je nastal izpod peresa zgodovinarja Martina Breclja. Razdelil ga je na več tem: Narod kot domovina srca, Zavrnitev totalitarizmov, Ljubezen in telesnost ter Bog ali narava. Žal Brecelj ni sodeloval v Ljubljani. Morda najbolj preseneti tema Ljubezen in telesnost, saj o Borisu Pahorju razgrne nekaj skrivnosti, ki mečejo na pisatelja nekoliko ali celo precej drugačno luč: nezakonski otrok z žensko z literarnim imenom Neva ter ljubezensko razmerje z Danico Tomažič, ko je bil Daničin mož Stanko Vuk v fašističnih zaporih (ali na varnem). Pahor je o tem razmerju pisal v romanu Zatemnitev. Ravnal je nečastno, poleg tega, da je to, kar je zapisal, imel zgolj za metaforo, kot mi je v nekem intervjuju (ob svoji devetdesetletnici) sam povedal, ko sem ga vprašal za razlago opisa v romanu, ni pa priznal telesnega razmerja s poročeno žensko, čeprav v knjigi Moje suhote in njihovi ljudje (2008) pravi to, kar Brecelj citira: “Da, proti vsemu sva se oba predala prvinski zahtevi po polno doživeti človeški intimnosti v ozračju nečloveškega in pogubnega.”
Izložba Katoliške knjigarne v Gorici
Teofil Simčič – Bili so žalostni časi, a mi smo bili polni upanja je izbor spisov ob 25- letnici avtorjeve smrti, kot jih je zbral, uredil ter napisal spominski esej Tomaž Simčič. Knjiga je izšla v zbirki Naše korenine kot že 31. zvezek.
Dr. Teofil Simčič je bilo odvetnik, časnikar in politik, čigar življenje je zaobseglo skoraj celotno dvajseto stoletje. Rodil se je leta 1902 in umrl leta 1997. Vmes je doživel dve svetovni vojni, vedno pa si je prizadeval za pravice slovenske manjšine v Italiji. Spisi v knjigi opisujejo njegovo delovanje ter čas, v katerem je živel. Spisi so razdeljeni v dva dela: prvi del predstavljajo tekste do druge svetovne vojne, drugi del pa obsega Simčičevo povojno delovanje. Spisom Teofila Simčiča je dodan še urednikov spominski zapis, ki deloma zajema tudi iz dokumentov in korespondence iz Simčičeve zapuščine. Knjiga ima formalno še tretji del, v katerem Tomaž Simčič piše o svojem očetu, kar pomeni, da sta avtorja knjige oba.
Poudarjena je avtobiografskost in seveda osebne izkušnje skozi burno zgodovino, kot jo prepričljivo in dovolj natančno opisuje. Za aktualnega bralca bodo najzanimivejši zapisi o Slovencih v Italiji pod fašizmom, saj je avtor tu zelo natančen in podaja vrsto dokumentov ter opisuje dogodke, ki jim je bil sam priča.
Veliko je slikovnega gradiva, dokumentov, posebnost je objava govora, ki ga je Teofil Simčič imel v Gorici na Placuti 16. februarja1957 ob dvajsetletnici smrti Lojzeta Bratuža. Najbolj preseneti zadnji stavek dolgega zapisa, ki govori o tem, da je “Lojze kot dober katoličan svojim morilcem odpustil. Zadnjo besedo bo imela ne človeška, temveč božja Pravica.” Po tej logiki bi fašizem lahko kraljeval še danes, mi, trpeči Slovenci pa bi vsem odpuščali in čakali na Božjo kazen.
Marijan Zlobec