Veliko ljubiteljev likovne umetnosti je sinoči prišlo v Mestno galerijo v Ljubljani na odprtje razstave dveh odmevnih slovenskih slikarjev: Mitje Ficka in Marka Jakšeta. Teh obiskovalcev očitno ni zanimala pregledna razstava slavnega impresionista Mateja Sternena, kjer je bilo prav tako veliko ljudi, a večinoma starejših, kar pomeni, da je generacijski prepad v recepciji slovenske likovne umetnosti večji, kot bi si želeli ali bi bilo prav. V Mestni galeriji je bilo vsaj trideset aktualnih umetnikov, v Narodni galeriji morda pet. Zgodovina za sodobnike, zlasti ustvarjace, ni tako zanimiva, ali pa vsi tisti, ki so prišli v MG, vedo, da nikoli ne bodo razstavljali v Narodni galeriji in tam zanje ni prostora, vsaj na otvoritveni slovesnosti ? Je pa bilo opazno, da ne na eni ne na drugi razstavi ni bilo niti enega aktualnega politika. Slavnostni nagovor je Sternenu posvetil predsednik SAZU akademik dr. Peter Štih, ki pa je bolj govoril o likovni zbirki SAZU in njeni nekdanji predstaviti v Narodni galeriji.
Slikar Mitja Ficko v Mestni galeriji, vse fotografije Marijan Zlobec
Očitno je iskanje prostora zase pod likovnim prostorom Ljubljane vse bolj očitno. Nazadnje smo v Cukrarni videli – ob nagradi in štipendijah Igorja Zabela, spet tretje občinstvo in povsem druge umetnike. Jasno da tudi druge kustose, direktorje, predstavnikov oblasti pa niti ne. Oblast, mestna ali državna, se z Ljubljano hvali le tedaj, ko jim to spada v govorniški koncept. Od tega nihče nič nima; padec odkupa likovnih del živih umetnikov je danes najnižja v zadnjih tridesetih letih, čeprav se je premoženje 100 najbogatejših Slovencev dvignilo na 8 milijard evrov. Nič od niča. Slišal sem, da se je eden izmed bogatih hvalil, da je dal za buteljke starega vina 50.000 evrov. Koliko odličnih slik bi lahko kupil samo za vinski denar ? Podobno je bilo na 38. Slovenskem knjižnem sejmu. Politikov ni bilo od nikoder. Oni so nepismeni in ne znajo brati knjig, kaj šele da bi jih zanimale. Govorijo in govorijo ter nas prepričujejo, to pa. Mi imamo dve Sloveniji: pismeno in nepismeno. Nepismena vlada.
Ure ter ture, 2014 – 2022, olje na papir, 430 x 271 cm
Ljubljana Unescovo mesto literature, knjiga pa na MOL nikogar ne zanima ? Kje so imeli svojo stojnico na Gospodarskem razstavišču, kakšen program so v imenu tega naslova predstavili in kdo ? Zakaj je NUK lahko imel svojo stojnico, kjer je predstavil maketo NUK 2 ?
Slika sega v prostor kot kakšen slikarski predpražnik ?
O slikarskem in umetniškem sožitju Mitje Ficka in Marka Jakšeta je v zloženki pisal kustos razstave dr. Sarival Sosič. Lepo, a o samem ustvarjalnem procesu in dialogu nismo izvedeli ničesar. Slikarski duet ni isto kot dialog dveh pianistov na dveh klavirjih v prosti improvizaciji na neko znano glasbeno temo, kot sta jo na koncertih udejanjala Friedrich Gulda in Herbie Hancock in še drugi, npr. ko se jima pridruži še pianist Joe Zawinul.
Amor Omnia Vincit, 2014 – 2015, olje na platno, les (petdelna), 170 x 540 cm
Dialog ostaja skrivnosten v vseh parametrih, od začetka do konca. Vtis je, kot da v nekaterih slikah nastaja razmerje kot pri vleki vrvi: v nekaterih trenutkih vleče v levo bolj Ficko, v drugih pa v desno bolj Jakše, a skupni vtis je, da bi bolj zmagal slednji. Vtis pa je, da so najboljše slike tiste, v katerih stojita na sredini, torej sta “pari”.
Simbioza lahko kvalitativno zelo niha
Tak dialog bi bilo vredno video snemati in ga pokazati kot del razstave, saj nima smisla, da se trudim opisovati nekaj, kar se ne da ali ne vem. Koliko je tu vprašanj, na primer že o samem začetku slikanja: kdo začne in kdo nadaljuje, kaj ustvari eden in dopolni drugi, koliko je izmenjalnih intervencij, kdo ima večji delež, vpliv, ustvari stil slike…? Kdaj je slika končana in kako sta oba z njo zadovoljna, da se jima je posrečila ? Koliko se prepirata, kako čutita, kam se slika razvija in kdo zmaguje, kdo popušča in kdo prevladuje ? Zakaj sploh tak slikarski dialog, ki seveda ni prvi ali edini, vsaj ne za Marka Jakšeta, pa tudi za nekatere druge slikarske dvojčke v zadnjih dvajsetih letih ?
Z neba v nebo II, 2022, olje na platno, 237 x 220,5 cm
Vtis bi morda bil, da želi Marko Jakše prevladati in zmagati, Ficku pa tudi ni nič narobe, če nastanejo take slike kot jih vidimo na razstavi v Mestni galeriji ? Največjo sliko je namreč zastavil sam Ficko, čeprav bi vsekakor pomislil na Jakšeta. Kaj zdaj ?
Z neba v nebo III, 2022, olje na platno, 240 x 214 cm
To sožitje je očitno daljše, kot bi pomislili: slike so nastajale v letih 2014 – 2015 in 2022 ali celo ves ta čas. Morda je bolj aktualno vprašanje, ali se s takim hibridnim ali dopolnjujočim, skupnim ustvarjanjem zadovoljim ali ne, še posebej, če ali ko oba ustvarjalca kot individualista poznam ? Odgovor nosi vsakdo v sebi sam. Individualnost umetniškega ustvarjanja in s tem prepoznavne identitete le enega je v zgodovini primarna, ne glede da poznamo različne šole, delavnice in skupno ustvarjanje raznih del pretežko religiozne ali cerkvene provenience. Če me vse to moti, ali sem malomeščan ?
Odpoved enemu avtorstvu vodi v stilni hibrid
Ustvarjanje v dvoje ali ljubezen dvoedina, kot je zapisal pesnik Ciril Zlobec, je lahko prav tako odlična, prav dobra, dobra, zadostna… kot če bi vsakdo naslikal le svojo sliko in sam. A na razstavi nehote iščeš slike, ki jih je naslikal Marko Jakše in one, ki jih je naslikal Mitja Ficko. Verjetno sta oba želela ravno to ? Zaposlitev gledalčevega uma ? Muzanje ob puritanstvu ? Nadmoč nad gledalcem, ker samo onadva vesta, kaj vse se je ustvarjalnega dogajalo med njima ?
Ves ustvarjalni proces je v dialogu
Marka Jakšeta na razstavi ni bilo, zato pa je kraljeval Mitja Ficko. In s tem zmagal ? Zase lahko rečem, da je najboljša slika ona največja, petdelna in nosi najbolj pomenljiv naslov, ki pa mi ga avtorja ponujata v lastni premislek in bolj zbrano tišino, kot v postavljanje nepotrebnih vprašanj. Uživaj neposredno, ne pa “pametno”.
Iskanje ujemanja se lahko zelo posreči na vseh ustvarjalnih ravneh
Marijan Zlobec