Drugi koncert Godalnega kvarteta Tartini v jubilejnem letu – ob štiridesetletnici umetniškega in koncertnega delovanja – v Viteški dvorani Križank je prvič povabil v goste dodatnega solista, to pa je bil odlični slovenski klarinetist Jože Kotar. Na sporedu so bila dela Lucijana Marije Škerjanca, Carla Marie von Webra in Clauda Debussyja.
Violinista Miran Kolbl in Romeo Drucker, vse fotografije Marijan Zlobec
Prav je, da Godalni kvartet Tartini aktualizira slovensko glasbeno dediščino in jo postavlja v kontekst slavnejše svetovne, ki je seveda deležna večje izvajalske prakse, vsaj najboljša dela, hkrati pa je že znan preboj teh del v izvajalsko antologijo, poleg tega je teh del več kot slovenskih in so že “prebrana”, medtem ko so slovenski godalni kvarteti v drugačnem zgodovinskem in izvajalskem položaju. Kako je bilo v sedanji Sloveniji z izvajanjem kvartetov npr. Haydna, Mozarta, Beethovna v njihovem času pravzaprav še ne vemo; glasbeni zgodovinarji so se v glavnem omejili na tradicijo simfoničnih koncertov (v okviru ljubljanske Academie Philharmonicorum – 1701 in nemške Filharmonične družbe – 1784) in opernih predstav oziroma gostovanj tujih ansamblov pri nas. Kakšno je bilo nekdanje celovito glasbeno življenje npr. v Ljubljani je težko opisati. Da je v Ljubljani imel svoj klavirski nastop slavni Ferruccio Busoni, izvem iz tuje monografije o njem. Malokdo prav tako ve, da je v Ljubljani nekoč (leta 1924) nastopil svetovni skladatelj Paul Hindemith, in sicer s svojim Godalnim kvartetom Amar. O tem koncertu so kritike pisali trije skladatelji: Marij Kogoj, Anton Lajovic in Matija Bravničar, ki je z njim imel celo intervju. Ne vem, če bo kdo ob stoletnici njihovega koncerta ta program znal ponoviti.
Godalni kvartet Tartini
Lucijan Marija Škerjanc je napisal Osem skladb za godala – druga suita, kar pomeni, da so le-te nastale za godalni orkester, ne pa za godalni kvartet. Zato je imel Godalni kvartet Tartini težko nalogo, kako izbrati nekatere izmed osmih za svoj uvodni nastop. Izbrali so tiste, ki so bile za godalni kvartet najprimernejše, torej brez “orkestrske” zvočne širine. Tako so izbrali II. Allegro giocoso, III. Moderato in VIII. Alegro vivo. Škerjanc je sicer napisal kar pet Godalnih kvartetov, Osem skladb za godala – druga suita pa v njegovem opisu opusa niti nima posebne predstavitve, tako da ni jasno, kdaj je skladba nastala in kdo je napravil priredbo za godalni kvartet.
Violončelist Miloš Mlejnik
“Izbor treh od Škerjančevih Osmih skladb za godala, ki nocoj zvenijo v zasedbi godalnega kvarteta, se razprostira od ritmično igrive skladbe Allegretto giocoso prek razpotegnjenih melodičnih linij nad ostinatnim ritmično-melodičnim vzorcem v melanholičnem Moderatu, vse do z disonancami prepredene dramatične sklepne skladbe Allegro vivo.” (Iz programa). Godalni kvartet Tartini je poudaril predvsem Škerjančevo modernost, samosvojost, razvoj, ki bolj kot postromantiko ali impresionizem že upošteva ekspresionizem in nasploh samoodločitev, samost ali individualnoist, se pravi samozavest, ki je v bistvu nasprotovala slovenski glasbeni konservativnosti.
Violinist Miran Kolbl
Čeprav je bil Škerjanc izveden fragmentarno, se pokaže njegovo veliko skladateljsko znanje, doumevanje izrazne različnosti označenih stavkov, a na koncu se vendarle zdi, da manjka neki širši ali celovitejši vpogled v njegovo skladateljsko moč. Godalni kvartet Tartini s svojo uvodno skladbo Škerjanca ni ravno poveličal. Pričakovati je koncipiranje koncertov, kjer se izkažejo najboljši slovenski godalni kvarteti kot taki.
Violist Aleksandar Milošev
“Carl Maria von Weber (1786–1826) velja za očeta nemške romantične opere. Vse življenje je veliko potoval, najprej v otroštvu z očetovim potujočim gledališčem, pozneje pa kot dirigent in skladatelj. Posebno rad je pisal za klarinet, natančneje za prvega klarinetista tedanjega slavnega münchenskega orkestra Heinricha Josepha Baermanna. Weber ga je spoznal leta 1811, se z njim za vse življenje spoprijateljil in zanj ustvaril concertino, dva koncerta, variacije s klavirjem, veliki koncertantni duo in Kvintet za klarinet in godalni kvartet v B-duru. Odpirajo ga sozvočja godal, ki se jim kmalu pridruži klarinet in takoj zavzame dominantno solistično vlogo, ki mu jo je dodelil skladatelj v tej stvaritvi. Bilo je namreč veliko bolj priročno napisati in uspeti izvesti tovrsten »koncert« za solista in komorno zasedbo kot pa za celoten orkester. Tako je klarinetu ponujena priložnost, da izkaže svojo tehnično briljanco in izrazno mnogoterost, pri čemer pa nikakor ne gre zgolj za kompozicijo virtuoznega razkazovanja, pač pa partituro številnih dramatičnih učinkov – že v uvodnem stavku Allegro – in interpretativne globine – na primer v ganljivo spevnem drugem stavku Fantasia. Živahen in virtuozen je tretji stavek Menuetto, sklepni Rondo pa razsežnost bravuroznosti v tem glasbenem delu pripelje do vrhunca.” (Iz programa Helene Filipčič Gardina).
Klarinetist Jože Kotar
Weber je z gostom, odličnim klarinetistom Jožetom Kotarjem postavil nov ali višji interpretativni nivo, angažiranost, voljo in moč, kot bi rekel Ivan Cankar, ne sicer v glasbenem metaforičnem kontekstu, a vendar. Interpretacija je bila zelo dinamična, kontrastna, dialoška, lahko bi rekli, da bolj kot se je po svoji odličnosti izkazoval Kotar, bolj mu je v celoti sledil in ga podpiral godalni kvartet. Morda je bilo v prvih dveh stavkih: I. Allegro in II. Fantasia: Adagio še kakšna stopnja iskanja tipičnega Webrovega melosa, kot ga je postavil na vrh v svoji operi Čarostrelec, in smo poslušali kontrastnost, ki je privedla do počasnosti, a hkrati zvočne širine drugega stavka, pa je vrhunec izvedbe predstavljalo nadaljevanje s tretjim stavkom: III. Menuetto in četrtim IV. Rondo. Allegro. Tu je nastopila prava izvedbena zagretost, ki bi morala obvladovati vse koncerte od začetka do konca. Zdi se, kot da nastopajoči potrebujejo določen čas za ogrevanje in jih potem skupna izvedba posrka vase, da se prebudijo in uveljavijo svoje velike koncertne izkušnje.
Webrov Kvintet za klarinet in godalni kvartet
“Med pomembnimi vplivi na izoblikovanje inventivnega glasbenega sloga skladatelja francoskega rodu Clauda Debussyja (1862–1918) velja izpostaviti druženje v umetniškem krogu pariškega simbolista Stéphana Mallarméja ter srečanje z glasbeno kulturo daljne Azije, zlasti gamelanskega orkestra, ki ga je Debussy slišal na pariški Svetovni razstavi leta 1889. Razvil je glasbeni jezik presunljivih barvnih nians in harmoniji odprl vrata v rabo pentatonike, modusov, disonantnih sozvočij brez razveza ipd. V letih 1892-93 je napisal svoj edini Godalni kvartet v g-molu in v tradicijo te glasbene oblike vlil svojstveno izvirnost in svobodnejši pristop k oblikovanju vsebine, ki se rojeva v spajanju poetičnosti, fantazije, a tudi tehtnega kompozicijskega premisleka. Avtor je delo zasnoval na principu ciklične strukture, tako da tema iz uvodnega razgibanega stavka Animé et tr s decide kot moto povezuje sledeče stavke. Tema kroži v fragmentih, imitaciji, inverziji …, številne preobrazbe se dogajajo tudi v harmoniji, ritmu, teksturi. Slikovita zvočnost je polna raznolikih odtenkov v razponu od najintimnejših občutij ter kontemplacije do silovite ekstravertiranosti. Skladatelj predvidi tudi različne tehnike igranja in doseže posebne učinke, zlasti v stavku mnogih pizzicatov Assez vif et bien rythmé ter eterično nežnem počasnem stavku Andantino, doucement expressif. Sklepni stavek kontrastnih delov Tres modéré se napetostno stopnjuje in priljubljeno glasbeno delo zaokroži z odločnim svetlim G-durom.” (Iz programa).
Violončelist Miloš Mlejnik in violist Aleksandar Milošev
Izvedba Debussyja je nadaljevala tisto poustvarjalno voljo, ki jo je vzpostavil Webrov kvintet, tako da se je, upoštevajoč dejstvo, da je Godalni kvartet Tartini Debussyja že velikokrat izvajal, izkristaliziralo razumevanje in detajliranje kompozicije, to je odkrivanje zapletenih, kontrastnih, tehnično različnih (pizzicati), dialoških, povednih ali vsebinskih, celo razpoloženjskih značilnosti. Tu so se nastopajoči poglobili, čeprav bi še vedno pričakoval nekakšen totalni izvajalski ekrazit, igro na življenje in smrt, kot se lahko reče s prispodobo. Rad bi imel navdušenje nad dejstvom, da stojim na odru in se občinstvu razdajam, čeprav le doma, ne le v tujini. Štiridesetletnica je njihov zadnji jubilej.
Aplavz
Po toplih aplavzih so dodali še Aleksandra Glazunova, iz Pet novelet op. 15, št. 3 Interludij v starem slogu (Interludium in modo antico. Andante) iz leta 1886.
Marijan Zlobec