Najnovejša razstava Zmaga Lenárdiča v galeriji Equrna je vsebinsko razdeljena na dva dela; velike slike, večinoma opremljene z neonskimi lučmi kot dodatek k slikarskim platnom, in serijo malih slik ter triptihom črnih slik, kar kaže na dvotirnost slikarskega ustvarjanja in ustvarjalne refleksije. Monumentalnost je kajpada močnejša in Lenárdiču omogoča večjo epskost in pripovednost, več konkretne vsebine, ki pa se aktualizira v kontekstu možnega doživljanja sodobnosti, družabnosti, dogajalne ekskluzivnosti, sproščenosti, da ne rečem svobode. Koliko je tu nekakšnega slikarskega hipijevstva, pa je stvar presoje vsakega opazovalca slik posebej.
Zmago Lenárdič v galeriji Equrna, vse fotografije Marijan Zlobec
Zmago Lenárdič je v Equrni nazadnje razstavljal na skupinski slikarski razstavi Apokalipsa 2020, ki je bila zasnovana v duhu preizpraševanja izpostavljenosti posameznika in človeštva prihodnosti. V tem ni bil sam, saj so tedaj razstavljali še nekateri drugi slikarji, ki so danes prav tako aktualni kot poprej, kot Mitja Ficko, Aleksij Kobal, “nova” sta Uroš Weinberger, Iva Tratnik… Te tematske komponente žal ne vidimo v zadostni meri na sedanji razstavi v Moderni galeriji. Kot smo videli v zadnjem obdobju, so v Ljubljani največji problem vodstvene strukture in kuratorji ali kuratorke posameznih razstav, ob občutnem upadanju odkupov in odsotnosti odkupne politike, za kar je najprej krivo Ministrstvo za kulturo, ki ves čas svojega obstoja ni javno spregovorilo o tovrstni “regulativi”, kot je bila prisotna v samoupravnem socializmu.
Zmago Lenárdič
Vodja galerije Equrna Arne Brejc je o tem spregovoril že pred leti: “Podjetja ne kupujejo več, tudi po koncu krize ne. Ljudje torej kupujejo predvsem iz veselja in zase, v določenem likovnem delu se prepoznajo in se odzovejo. Ne gre več niti za investicijo, trg namreč ni stabilen in je tudi prostora za manipulacijo bistveno manj, slike ne moreš več poceni kupiti in drago prodati.
Denarja, da bi pokupili letno produkcijo, je v slovenskem prostoru dovolj, le interesa ni več. Zakaj? Deloma zato, ker ne vzgajamo publike in je ljudi na eni strani strah vstopiti v galerijo, ker imajo občutek, da se ne spoznajo, po drugi strani pa nimajo več odnosa do vizualne umetnosti. A želel bi si, da bi bila širša javnost bolj zvedava, da s tem ne bi bili obremenjeni in bi večkrat prihajali. Želim si dialoga, sem prevodnik med obiskovalcem in umetniškim delom. Več stvari ko človek vidi, bolj mu je jasno, kaj ga zanima in kaj ne. Dobra slika ima kot zadnji ročni proizvod civilizacije to moč, da ni nikoli čisto dokončna, zato se je tudi nikoli ne naveličaš. Slike so kot pes, ki maha z repom, ko prideš domov, ogromno ti dajo. Zahtevajo pa čas in energijo, česar ljudem danes, ko imajo dneve do potankosti sprogramirane, primanjkuje.” (Dnevnik, 2020).
Citat zgodovinske slike
Na sinočnjem odprtju razstave mi je umetnostni zgodovinar in likovni kritik Brane Kovič mimogrede povedal nekaj ugotovitev o oni zloglasni “svetovni” razstavi v Narodnem muzeju, ki je bila še pred odprtjem preklicana, direktor NM pa je odstopil. Z eno besedo, gre večinoma za ponaredke in ponarejene, sleparske certifikate o avtentičnosti del. Menda pa je bilo med 140 deli le 37 (čudnih) certifikatov. Če prevladuje med organizatorji in “zbiralci” taka mentaliteta, potem je malo možnosti, da bodo ti prišli takoj na razstavo in kaj kupili.
Epskost Zmaga Lenárdiča
Družabna, glasbena scena
Lenárdič je nekako heterogen slikar v dialogu s sedanjo družbeno in družabno sceno. Ko se spogleduje z bolj “teoretskim” pristopom, mu nekako zmanjkuje pripovednega naboja, ki ga v največjih slikah na razstavi povleče in privabi k sebi. Tu vstopa v simbolni ambient, ne sicer realistične stvarnosti, a vendarle prepoznavne vsebine.
Spominja na dogajanje na kakšni večji disco sceni
Neonske luči so dodatek, morda celo nekakšna avtorjeva “pogruntacija”, a se zdi, kot da so opomnik sodobne civilizacije z zavajajočo reklamnostjo, kot jo vidimo v Ameriki, na Japonskem in drugod. S tem si je odprl pot do novih sorodnih tem, še bolj izdelanih in morda provokativnih.
Podvodno slikarstvo
Naslov razstave je dvojezičen Eine Zeit extremen Elends/ Čas skrajne bede, kar naj bi poudarjalo neko stanje v družbi, a vendarle ni čisto tako. Kaj bi tu bila beda, kaj šele skrajna ? Do tam smo daleč in slikar tja nikoli ne bo prišel, da bi to uslikaril pa sploh.
Ali iskanje utopljenke
iz jadranskih tragedij ?
Die Klasse
Neonske luči sekajo sliko
Največji problem razstave je iskanje Kristusa v tej sliki
Cikel malih slik je zelo heterogen
Marijan Zlobec