Založba Mladinska knjiga je na svoji zadnji tiskovni konferenci predstavila dve novi knjigi, kot ju je uredila Nela Malečkar. Najprej predstavljam prvo. V knjigi Živi ogenj gledališča je igralka, pesnica, dramatičarka, pisateljica in pedagoginja Saša Pavček zbrala svoje zapise o gledališču, kulturi in umetniški besedi ter avtobiografske zapise in spomine na živo gledališče.
Urednica Nela Malečkar predstavlja knjigo Saše Pavček, vse fotografije Marijan Zlobec
Dodala je še petnajst portretov gledališčnikov, ki jih je srečevala na odrskih deskah in v zakulisju. Vse to je sestavila v mozaik razmišljujočih, napetih in tudi humornih zgodb o prvem stiku z gledališčem, otroštvu v Mladinskem gledališču, soočenju z disleksijo, študiju in poučevanju na AGRFT, igralskih nastopih, pisanju dramatike, svojih izkušnjah z me too …
Saša Pavček je pripovedovala o svojih prvih stikih z gledališčem
Knjiga kot celota je hvalnica gledališki umetnosti in živi energiji, ki se pretaka med igralci in občinstvom. Ker nas lepota in duhovna moč umetnosti povezuje v skupnost in pomaga pri razmisleku o nas samih in svetu, Saša Pavček trdno verjame, da bosta gledališče in družba doživela nov vzpon. O tem ne bomo dvomili niti bralci, ko bomo odložili to, z veliko strastjo napisano knjigo.
Hodila je v Letkovno gledališče
»Verjamem, da beseda deluje močneje, kot ji to priznava današnji čas vizualnosti. Beseda vedno sporoča tudi skrito za njo in v njej, od etimološkega izvora do njene simbolike. V sebi nosi sliko, občutek, vonj, vaš spomin, metaforo in vse to izražate skozi svoje glasove. Vaši glasovi so zrcala vaših duš in tudi vašega trenutnega stanja,« zapiše avtorica.
Saša Pavček (1960) je dramska in filmska igralka, pesnica, esejistka, dramatičarka, do nedavnega tudi profesorica na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, kjer je leta 1983 diplomirala. Od leta 1985 je stalna članica, od leta 2000 pa prvakinja SNG Drama Ljubljana. Odigrala je več kot 200 gledaliških, filmskih in televizijskih vlog. Za svoje delo je prejela številne nagrade, med njimi nagrado Prešernovega sklad (2000), vesno (2011), Borštnikov prstan (2017), Župančičevo nagrado (2022). Leta 2005 je objavila knjižni prvenec dram in esejev Na odru zvečer. Sledili sta pesniški zbirki, Obleci me v poljub (2010) in Zastali čas (2021). Je tudi avtorica pravljice Zakaj je polje jezero, pesnitve Rumi in kapitan in slikanice Miška ima roza očala ter dramskih besedil Čisti vrelec ljubezni, Al en ali dva, Pod snegom in več radijskih iger. (Po uradni predstavitvi knjige).
Saša Pavček ni spregovorila o svoji družini
Saša Pavček v knjigi predvsem govori o gledališču, sebi kot igralki, soigralcih, še posebej pa prispeva portrete nekaterih, po njenem prepričanju velikih igralcih, kot sta bila na primer Polde Bibič in Jernegj Šugman, pa Duša Počkaj in Štefka Drolc, Ivanka Mežan, ki je prišla na predstavitev knjige. Drugi del, se pravi, gledališki portreti, ima naslov O ljudeh, gorečih za gledališče. Izbrati petnajst ljudi, gledaliških sodelavcev ali vzornikov, profesorjev, ni lahko, še posebej, če izpadejo nekateri zelo znani, za katere bi pričakoval, da jih spominsko ali pričevanjsko obdela ali predstavi. Bistveno pa je njeno izredno pozitivno pisanje, tako rekoč hvalospevno. V vsakem vidi največ, po čemer je v javnosti znan in priznan ter viden. Vtisov ne popravlja, ne vrta kot kakšen kritik, čeprav ve marsikaj ali več kot zapiše. Skoraj da se ji igralke in igralci pokažejo v svoji svetniški podobi. Zakaj je tako ? Ker ve, da je igralstvo težak poklic, ki terja maksimalno pripravljenost na vsaki predstavi, in to desetletja ?
Ivanka Mežan
Nekateri portreti so precej sočni ali prozaični, kot opis sodelovanja z režiserjem Dušanom Jovanovićam. Pri starejših igralcih se zdi, kot da jih naravnost obožuje, čeprav z njimi ni ravno delila svojih igralskih izkušenj ali pa le kot igralka v zgodnjem obdobju (MIha Baloh, Duša Počkaj, Štefka Drolc). Najraje je morda imela Poldeta BIbiča, Borisa Cavazzo in med svojimi vrstniki Jerneja Šugmana. Nekaj zapisov je spominskih ali bolj kot nekrolog. Opazno pa je, da nekaterih sicer zelo znanih soigralcev v Drami sploh ne omenja.
Naslovnica
V prvem delu je veliko predvsem osebnoizpovedne biografskosti, ne v celoti povezane z gledališčem, a vendarle v glavnem z njim. Vprašanje pa je, če je nujno vse povedati o sebi že od otroških let, dekliških, z nekaj opisi primerov disleksije in dogodka, ki bi ga danes uvrstili ali poimenovali kot me too, pri tem pa je domala zamolčan cel spekter intimnih odnosov z ljudmi, ki jih javnost pozna, v knjigi ali iz nje pa so kar poniknili, kot da jih v njenem življenju ni bilo: na primer kantavtor Tomaž Pengov, oče njunega sina, danes znanega kot Maj Pavček Pengov, pa potem direktor Drame SNG Ljubljana Janez Pipan, pa seveda brat, pesnik Marko Pavček, o katerem pove zelo malo, mama Marija in oče, slavni pesnik Tone Pavček, pa sedanji mož Andrej Ribič. To me moti. Zelo. Pisec spominov si ne sme dovoliti, da “ulica” o marsičem ve več od njega samega, ki skriva ali se skriva, hkrati pa v vsej knjigi govori o svobodi in se dela lepega. Nekje je zapisala: “Iskrenost je zame zakon.” Molk je pa zlato.
Marijan Zlobec