70. Ljubljana Festival po tradiciji speremljajo likovne razstave, mednarodni ex-tempore, multimedijski performansi in tako že desetletja dopolnjujejo glasbeni, gledališki, letos še filmski program. Tako so sinoči v Križevniški cerkvi ob prisotnosti zelo veliko ljudi odprli pregledno razstavo v spomin na 25. obletnico tragične smrti v prometni nesreči akademskega kiparja Toneta Demšarja.
Tone Demšar – Sagrada familia, vse fotografije Marijan Zlobec
O tradiciji in pomenu razstav ter predstavljanju tako živih umetnikov kot spominskih razstav že pokojnih je najprej spregovoril direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek, ki se je hkrati zahvalil avtorici razstave dr. Nelidi Nemec kot tudi številnemu občinstvu, ki je prišlo. Letos je bila udeležba obiskovalcev vseh likovnih dogodkov velika, kar samo potrjuje pravilnost programske odločitve. Tokrat pa je še posebej opozoril na sponzorstvo Mercatorja in predsednika uprave Tomislava Čizmića, ki je s svojo donacijo omogočil izdelavo vseh podstavkov za kipe, lepo izdelani in v belino obdani podstavki pa bodo služili še za druge razstave v bodoče.
Dr. Nelida Nemec in Darko Brlek
Glavno predstavitveno besedo o Tonetu Demšarju je imela kustosinja, umetnostna zgodovinarka dr. Nelida Nemec, ki je kot žena kiparja Negovana Nemca osebno spoznala tudi pokojnega kiparja na tokratni razstavi. Posebej je spomnnila na obletnico smrti, ni pa povedala, da je preminil tragično, v sorazmerno skromni starosti 51 let. Pozdravila pa je tudi kiparjevo družino, kasneje sta spregovorili vdova in hči ter se zahvalili za tokratno predstavitev.
Množični spomin na umetnika
“Akademski kipar Tone Demšar, rojen leta 1946 v Ljubljani, se je v slovensko kiparsko zakladnico zapisal s prepoznavnim opusom, ki nagovarja z močjo tiste kiparske govorice, ki je trdno vpeta v modernistična iskanja sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih let, ko je bilo kiparstvo ob slikarstvu in grafiki pomembna likovna zvrst in kiparsko ustvarjanje, ne samo po Rodinu »umetnost votlega in gmote«, pač pa tudi površine, volumna, dimenzije in različnih materialov, tako klasičnih kot novodobnih, ki so ponudili široke interpretativne možnosti, vse od figuralike do abstrakcije in vseh novih prijemov, ki jih je vnašal postmodernizem. Če so pri kiparjih njegove generacije prevladovali tako klasični kot sodobni materiali, je Tone Demšar izbral klasiko – glino, žgano glino, ki mu je ponudila prvinskost, mehkobo in odzivnost.
Sam je to svojo ljubezen do gline leta 1977 zelo lepo ujel v naslednje besede: »Danes je toliko možnih materialov za kiparja, veliko umetnih snovi – pa vendar me privlači predvsem glina… Daje možnosti za izpoved, prvobiten je, nekako pristoji nam Slovencem… Morda se čutim poklican nekako nadaljevati to, kar je nastajalo stoletja pred menoj«. V glini, ki jo je žgal in tudi patiniral in na koncu tudi barval, je ustvaril skoraj ves svoj opus in ji le občasno, ko sta vsebina in kompozicija to zahtevali, dodajal predvsem les in vrvi, pa tudi riževo slamo in vrbovje, da je še bolj zasijala njena prvobitnost. Zato lahko poudarim, da je glina kreirala njegovo kiparsko govorico in ga je, če parafraziram Herberta Reada, naravnala h tisti kiparski senzibilnosti v okvirih klasičnega, tradicionalno telesnega in modelacijskega principa, ki je omogočal oblikovanje njegovega sporočila na način, da je roka v dialogu z njim dodajala, odvzemala, gladila, božala, stiskala, gnetila in spodbujala preplet oblik, volumnov, površin. Lahko rečemo tudi votlega in gmote ter da ga je spodbujala k spojitvi oblikujoče praznine in telesnosti. Tone Demšar je mojstrsko prepletal likovne, kiparske elemente, in z lahkoto oživel tako formo kot vsebino, ki je bila v to formo vtkana, da se vselej zazdi, kot bi vsa telesnost, in celo telesnost sveta, če parafraziram Maurice Merleau-Pontyja, učinkovala izven same sebe.
Veliko obiskovalcev slovesnosti v Križevniški cerkvi
Tudi kot oblika, v kateri so roke, noge, glava ujeti vsak v drugem trenutku, ki ponazarja telo v drži, v kateri to telo ni bilo v nobenem trenutku, a je bilo v kiparjevi glavi, srcu in duši. Tako kot predmeti, stari, odpadni, sadje, buče in naključni arhitekturni detajli. Videno in doživeto na njegov način. Materializirano kot oblika, sestavljena iz mnogih enakih ali podobnih, stisnjenih, ujetih, zatlačenih, zaprtih v tak ali drugačen zaboj ali okvir, geometriziranih ali organskih, abstrahiranih ali figurativnih elementov. Pravzaprav sestavnih delov, ki so zanimivi posamezno in tudi takrat, ko so izoblikovani v celoto. Prav v vsakem elementu zaslutimo sled njegove roke.
Tone Demšar je s svojo sugestivno kiparsko govorico opozoril že na Akademiji za likovno umetnost, kjer se je kiparsko, likovno in umetniško oblikoval ob izjemnih kiparjih in učiteljih, Zdenku Kalinu, Dragu Tršarju in predvsem Slavku Tihcu, ki so iz svojih študentov znali iztisniti najboljše, tako po človeški kot umetniški plati. Zelo hitro se je uveljavil kot ustvarjalec z globokim sporočilom, tudi kot član Grupe Junij. Ne samo s svojevrstno angažirano satiro, ki je razkrivala in opozarjala na probleme aktualnega družbenega, pa tudi političnega trenutka, pač pa tudi na obče človeške probleme in tudi na ustvarjalno stisko, ki so sprožali odzive, čutenja, čustvovanja in razmišljanja. Ustvarjalni proces je izpostavljal videnja najrazličnejših form, mojstrsko zajetih z načinom oblikovanja v sploščenost in volumensko polnost, v abstrakcijo ali figuraliko. Ta asociirajoča forma je v njegovem ustvarjalnem loku organsko rasla iz vsebin, ki so ga evocirale, prizadevale, mučile, nagovarjale in spodbujale.
V različnih velikostih, ne samo v skulpturi, tudi v reliefu. In o tem ustvarjalnem procesu je Tone Demšar lepo povedal: »Ustvarjalec, ta bolj, oni manj občutljiv, mora sprejemati vsakovrstne spodbude in impulze iz svoje bližnje in daljne okolice. Vtisi, ki se kopičijo, pa so gonilna sila izpovedovanja. Kakšni in kateri so ti vtisi? To so predvsem odsevi in izrazi tega časa in prostora. Iz dolge vrste takih vtisov izstopa med drugim prav posebej – in zlasti zame – embalaža, ki nam iz dneva v dan rase čez glavo. Je tiste vrste element, ki se z njim srečujemo tako rekoč na vsakem koraku. Ta ne tako novi pojav sem prenesel v likovno govorico«.
O njegovem ustvarjalnem opusu, ki ga lahko zajamemo v malo in javno plastiko, so že za življenja, pa tudi po njegovi prerani smrti, pisali mnogi poznavalci modernistične in sodobne likovne prakse, tako o tistih delih, ki jih je predstavljal skupaj z Grupo Junij, kot tudi o delih na drugih skupinskih in tudi mnogih samostojnih predstavitvah. Pisali so tudi o njegovih javnih delih, tako profanih kot sakralnih, ki se jim je, tako kot mnogi drugi slovenski kiparji druge polovice dvajsetega stoletja, odzival z likovno interpretacijo, ki je mojstrsko ujela namen in sporočilnost, vselej oprta na likovni jezik, ki v sebi nosi avtorske značilnosti in prepoznavnosti.
Glavna, Slovenska vrata ljubljanske stolnice
Kot prvo javno delo naj izpostavim njegova glavna vrata ljubljanske stolnice, tako imenovana slovenska vrata iz leta 1996, ki zaznamujejo 1250 let krščanstva med Slovenci.
Vrata
Detajl
Gre za edinstven dosežek sodobne slovenske cerkvene umetnosti. Kot drugo javno delo želim izpostaviti reliefno plastiko iz žgane gline iz leta 1987, monumentalno v svoji izraznosti in vtkano v ciklus, ki ga je v tistem obdobju ustvarjal, ki je bilo realizirano kot del likovne opreme v avli Mercatorjeve poslovne stavbe ter sodi med Demšarjeva večja dela. Spomnem naj tudi na spominsko reliefno plastiko Primicovi Juliji in spominsko ploščo Srečku Kosovelu v Ljubljani iz leta 1990 in 1991, pa morda še spominsko obeležje žrtvam sestreljenega zavezniškega letala iz leta 1994 na Sveti Trojici, kjer je imel svoj atelje in preživel veliko svojega delovnega časa.
Tone Demšar je za časa svojega ne dolgega življenja imel veliko samostojnih razstav, sodeloval je na mnogih skupinskih razstavah doma in na tujem, kot že rečeno tudi z Grupo Junij. Od leta 1969, ko se je skupaj s sošolci udeležil študentskega simpozija na Šanjelu na Krasu je sodeloval še na 16 mednaodnih simpozijih, na zadnjem leta 1996 v koloniji Katalonija – dežela sonca v Barceloni, kjer je nastala tudi skulptura Sagrada familia, ki jo nocoj predstavljamo tudi na tej naši razstavi. Prejel je številna priznanja in nagrade, leta 1979 tudi nagrado Prešernovega sklada.
Razstava, ki smo jo pripravili v tem enkratnem sakralnem ambientu z močnim pečatom časa, v katerem je nastajal in z možnostjo prezentacije in sobivanja z moderno in sodobno plastiko, ne da bi drug drugega izključevala, nima namena prezentirati njegovega dela v širokem izboru, saj sam prostor tega niti ne dopušča, vendar pa daje na ogled nekatera izjemna dela, ki jih hrani njegova družina. Z njihovim sodelovanjem smo izbrali 25 del, ki izražajo vse ključne značilnosti in nakazujejo razvoj njegove kiparske govorice in zgovorno zaokrožijo njegovo ustvarjalno obdobje od leta 1978 do leta 1996. Naj izpostavim samo nekatera: »Zloženko«, »Palete«, »Plod in sad«, »Avtoportret«, »Embalažo z vrvjo«, Samodržca iz leta 1985, »Okno«, in »Kapitel«, »Arbor Slovenica« in »Sagrado familio« iz leta 1996, njegovo zadnje delo.
Razstavljena dela nam kažejo razvojno pot, ki jo je najprej začel s »stisnjenkami«, »prerezankami« in »zloženkami« v sedemdesetih, ko se je odprl tako organskemu kot anorganskemu svetu, kjer je izrazil številne napetosti in pritiske, ki jih je ta svet opazno poln, umetnik pa do njih izjemno občutljiv. Njegova govorica je stilizirana in abstrahirana, poudarke daje tako površini, lahko bi rekli koži, kot strukturi, kompoziciji ter ritmu objekta, ki ga zasnuje. Svoje »zloženke« je velikokrat tudi zvezal, pa položil v riževo slamo, v vrbovo košaro ali lesen zaboj. Zanimivo je, da jih je snoval tako, da je z rezanjem odkrival plasti in prostorske učinke, ki so jih izkazovale izvotljene forme. Proučeval je specifičnosti, ki so se pri tem postopku razkrivale, kar mu je nakazovalo nove možnosti, ki jih, na primer, učinkovito uporabil pri »prerezankah«. Vse to dokazuje, kako premišljeno je potekala njegova razvojna pot.
V osemdesetih pride do izraza taktilnost in poudarjen kiparski rokopis. Brez skokovitih vsebinskih in slogovnih preskokov je svojo kiparsko izpoved vse bolj bogatil z novimi oblikovnimi in ikonografskimi motivi. Tako kot na začetku je tudi v tem ustvarjalnem obdobju črpal v naravi, vse bolj pa tudi v človeku in v tradiciji zahodnoevropske civilizacije, zato se je v njegovih kiparskih iskanjih naposled pojavila silovita potreba po človeški navzočnosti in odločitev, ko se iskanje usmerja v združitev polindustrijskih oblik z antropomorfno. Nastajajo značilne oblike, ko je preko figuralike spregovorila specifična dimenzija sinteze figure in materiala, izvirnega v svoji industrijski uporabljivosti in namenu, ki se pod kiparjevo roko prelevijo v satirično ali hudomušno izpoved in nagovarjajočo obliko, ko se iz industrijskega votlaka izvijajo potlačene in deformirane figure. Politične in družbene okoliščine okolja, v katerem je ustvarjal, so klicale k stopnjevano groteskno obarvani in simbolično interpretirani motiviki.
Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih, tako meni likovna kritika, se Tone Demšar odpre novim motivom in idejam in k bolj osebni in individualno profilirani izpovedi. Čeprav v osnovi ostaja zvest samemu sebi, se v novih raziskovanjih vse bolj opira na notranje globoko podoživeto figuraliko, realizirano z ekspresijo, ki spregovori o njegovi neizmerni žalosti, o človeški ranljivosti in prizadetosti, o življenju in smrti, in to na opazno sofisticiran način.
Z obče človeškimi temami žalostnih vdov in žensk v oknih, kjer je zaživel ekspresivni izraz, je Tone Demšar zaključil svoj izpovedni credo: kot bi se zavedal odhajanja; kot bi napovedoval bolečino, ki bo ostala; kot bi vedel, kaj bo prinesel jutri. Kako bi akademski kipar Tone Demšar govoril od tu naprej ne vemo. Zapustil nas je v starosti 51 let. Letos mineva 25 let. V tistih letih med nami je ustvaril veliko in nam zapustil globoka sporočila, ki jih ne moremo in ne smemo prezreti. Hvaležna sem, da sijajen izbor njegovih del nocoj ponovno vidimo in podoživimo!”
Pozdrav hčerke Bilke Demšar Starman
“Tati. 25 let je dolga doba. Zlasti brez tebe v fizični bližini. 25 let pa se ne zdi mnogo oziraje se na tvoje neme, a tako zgovorne kipe. Prav s te časovne distance se zdi, da se svet, odkar si ga zapustil, ni prav nič spremenil – vsaj ne v svojem bistvu, tistem, ki si ga ti, velik in moder človek ter umetnik, nagovarjal ter preroško in satirično komentiral.
Pozdrav vdove
Večino sveta obvladuje brutalni kapitalizem in ja, mali človek se zatika v njegove spone in se pači pod njihovo težo. Medaljer, samodržec in vdove so še vedno vsakdanji spremljevalci sveta, večna klasika človeštva. Tvoje muze s prevezami čez oči in usta pa metafore nas, ki smo brodili skozi pandemijo mutirajočega vitusa – utišani in zaslepljeni.
Za embalažo, ki ti je, s tvojimi besedami – zrasla čez glavo – že pred 40. leti, pa bi bil vesel, da jo recikliramo in na veliko izvažamo. Kljub temu je še vedno povsod okrog in torej preveč.
Resnično se zdi, da si poleg iskanja lastnega formalnega izraza in raziskovanja gline preko umetniških stvaritev pokomentiral vse, kar človeštvo gradi temačnega. Na drugi strani pa tvoje mnogotere variacije dreves življenja opevajo naravo in vabijo v svoje čisto bistvo.
25 let potem so tvoje glinene umetnine večna klasika – in bodo vse dotlej, dokler se ne prebudimo. Hvala ti za širok in globok pogled, za humanistične vrednote in ljubezen do lepega.
Ob tej spominski razstavi apeliram na slovenske hiše kulture in umetnosti, da tvojim kipom namenijo častno razstavno mesto, ki jim pripada. Upam, da se prebudijo čim prej.” (Bilka Demšar Starman)
Organizatorji in Demšarjeva rodbina
Občinstvo je pozdravila tudi kiparjeva vdova Polona Demšar.
Marijan Zlobec