Gajin svet 2 združil mlade igralske talente z zvezdniki


Sinočnja premiera novega slovenskega mladinskega filma Gajin svet 2 v nabito polnem Poletnem gledališču v Križankah je najprej odkrila novo prizorišče filmskega dogajanja in nov programski segment na 70. Ljubljana Festivalu, kar pomeni, da bi vsaj ena premiera novega domačega filma sodila v vsakoletne programe, seveda če bi take filme posneli. Občinstva je ali bo, vseh generacij, kot smo opazili, med njimi vsaj pol mlajših od 12 let. Platno sicer ni bilo največje, a treba upoštevati gledanje tudi tistih, ki sedijo v prvih vrstah, tako da bo idealne razmere za filmsko projekcijo treba še preveriti.

Predstavitev nastopajočih na odru Poletnega gledališča v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec

Na koncu se je na odru zbralo oziroma posamično in poimensko povabljeno prišlo kar trideset avtorjev filma, kar je rekord. Gajin svet je zasnovala podobna ekipa kot Gajin svet (2018), a sta bila oba glavna igralca nova.

Film Gajin svet 2 je nastal v produkcijski hiši Felina Films v koprodukciji z RTV Slovenija in Slovenskim filmskim centrom. Režiser je Peter Bratuša, ki je tudi soscenarist filma s Špelo Levičnik Oblak, producent je Jaka Pokorn, direktor fotografije: Dominik Istenič, skladatelj Sebastijan Duh, scenograf: Miha Ferkov, kostumografinja Vesna Črnelič

Film je bil na tiskovni konferenci predstavljen kot “romantična družinska komedija”, a je vseeno bolj šolska in počitniška kriminalka, obakrat s srečnim ali pravično vzgojnim koncem, saj so se trije dijaki, ki so učiteljici nastavili lepilo na stol, da se je zlepil z njenim krilom, potem pa računalniško z zlorabno profila krivdo zvrnili na Gajo, na šolsko – policijskem zaslišanju po priznanju krivde opravičili. Kriminalca, ki je zaradi izsiljevanja z željo po pridobitni zemljišča za svoje velikopotezne turistične načrte na Obali, groženj s požigoma bara Sardelica, lovljenjem s hitrim motornim čolnom, da bi rešili oba zajeta talca, zaustavitvijo hudo oborožene policije na svojem torpednem čolnu obalne straže, ga aretirajo in sredi koprskega nekdanjega pristanišča ob stari avtobusni postaji odpeljejo z marico v zapor…

Gaja se nekako izkaže kot najpametnejša v filmu, najbolj spontana, ima najmanj zgodovine za sabo in nastopa le kot čista, a naredi le eno napako, ko njeno po svoje opravljivo govorjenje oziroma zgolj oznako za zaveso nehote sliši drugi glavni junak Matic, saj velja njemu.

Gajin svet 2 je v bistvu film o različnih instinktih, povezavah, navezavah, preteklih, sedanjih in morda bodočih razmerjih, komentarjih (obeh starejših gospa), po svoje pretiravanj (kriminalca Alexa, višjega inšpektorja Haceta), pedagoškem moraliziranju konservativnega tipa (ravnatelj, učiteljica), medtem ko je družinskega v resnici bolj malo, saj vse poteka prehitro in gledalec komaj dojame, kdo kaj v tej ločeni družini sploh je.

Iz te preobilice snovi, ljudi, gladko tekočega dogajanja je pravi čudež, da pridemo do konca, in to na vseh ravneh, kar pomeni, da je bila dramaturška obdelava prava, prav tako pa spretna režija Petra Bratuše.

V Gajinem svetu 2 nastopa veliko zelo znanih igralcev, pa tudi novi in neznani, naturščiki, nešolani, mladi, otroci, bi lahko rekel. A danes, kot veste, nihče noče biti otrok, še posebej ne štirinajstletna Gaja, ki se zjoče, ker jih oče ne verjame in je to najbolj občuten prizor v filmu, in je hkrati glavna pri identifikaciji lopova, snemanju njegovega izsiljevanja s kamero, povezano z računalniškim genijem Maticem in policijo, ki pa iz varnostnih razlogov za filmskima junakoma pošlje svojega zasledovalca…

Glasbeni prizor s saksofonom in šolsko zabavo ob koncu leta je malo skromen, po svoje konservativen, kot da bi se dogajal nekje okrog leta 1970, ko je slovenska šolska mladina že na vso moč postajala beatniška, v filmu pa pravzaprav ne vemo, kateremu žanru ali družbenemu sloju pripada, najbolj se zdi, da malomeščanskemu, kot ga pooseblja zdravnik, kirurg, operater in ločenec Peter, seveda z novo partnerico, ki na koncu filma že zanosi oziroma sporoči, da je noseča.

Vsebina filma je bila v vseh objavah zelo slabo predstavljena, kot da obiskovalci ne bi smeli izvedeti, kaj bodo gledali.

Najboljša je bila, kot rečeno, Uma Štader kot Gaja; ima vse, kar pričakujemo od igralke njenih let. Kamera jo ima rada, je skratka fotogenična, je čedna in inteligentna, iznajdljiva, suverena, spontana, na poti emotivnega prebujanja, v rahli prednosti pred svojim najboljšim prijateljem, s katerim sicer še nista par, težko pa bi govorili o prvi ljubezni, vsekakor pa gre za simpatijo, k čemur spada tudi ljubosumje, draženje sošolcev… Ima pred sabo veliko filmsko kariero ?

Enej Černe Berčič kot Matic je bil v svoji računalniški funkciji zelo dober, po svoje pa postavljen v Gajin voditeljski ali prevladujoč položaj, kot pomočnik. V tem smislu opazujemo tudi vsa druga njegova ravnanja. Tu je še cela vrsta mladih, ki zgodbo dramatizirajo, tudi na družinski ravni, kot Neža Smolinsky v vlogi razvajene sestre Tee, Giannijev nečak, osemnajstletni Matej Zemljič kot Ivo, Gitica Jakopin kot Teina prijateljica Daša… ali dopolnjujejo spekter profilov

Dobra plat filma je vsekakor izbor starejših in bolj ali zelo znanih gledaliških in filmskih igralcev, kot so Sebastian Cavazza kot oče in kirurg Peter Ravnikar, Jurij Zrnec kot kriminalec Alex, Katarina Čas kot njegova spremljevalka in muhasta Vivian v prizoru ob bazenu, Bojan Emeršič kot Gianni, lastnik skromnega bara ob morju, Ajda Smrekar kot učiteljica saksofona Ema, Lotos Vincenc Šparovec kot višji inšpektor Hace, Primož Pirnat kot družinski prijatelj na počitnicah ob morju, Jana Zupančič kot Gajina mama…

Največja zvezda večera, Uma Štader kot Gaja

Na predstavitvi nastopajočih smo slišali, da je film posvečen spominu na  24. decembra 2020 preminulega skladatelja Mojmirja Sepeta, ker je med izvirno glasbo Sebastijana Duha slišati tudi njegovo popevko Zemlja pleše. Če bi bila pesem nekoliko bolj poudarjena (čeprav se ponovi), bi jo lahko celo razumeli kot glasbeni moto filma.

Sredi zvezd, noč in dan se vrti ta svetZemlja pleše, tja med zvezdePride sneg, pride maj, pride spet jesenTisoč let že zemlja pleše

Manj izrazit kot bi lahko bil, pa je tudi saksofonski nastop, a ostaja vprašanje, do kje glasbeno štirinajstletnica sploh sme, saj je še v pedagoškem procesu in potemtakem neosvobojena dijakinja, ki za nastop bolj kot ne dočaka kritiko. V tako hitro spreminjajočih se prizorih je težko ustvariti bolj avtorsko izrazito glasbo, ki bi dogajanje še bolj ilustrirala ali kot so to počeli Janez Gregorc, Dečo Žgur, Jani Golob, še prej Borut Lesjak, Urban Koder…da ne govorimo o Bojanu Adamiču pa do resnih skladateljev z Marjanom Kozino in Alojzem Srebotnjakom…

Avtorji so se zbali identificirati slovensko Obalo kot drugi dogajalni prostor, poleg Ljubljane. Lahko nastopa le še Koper, a kot mesto v funkciji kriminalke.

Marijan Zlobec

 


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja