Če nastopiš s performansom v Križevniški cerkvi ob enajstih zvečer in končaš opolnoči, bi pomislil, da to nikogar ne bo zanimalo. V resnici je bilo polno. Performans in instalacija reflektirata umetničino dojemanje sedanjosti in prihodnosti sveta in človeštva, ki se po njenem instinktu približuje točki “emocionalne singularnosti” – točki, po kateri nič več ne bo tako, kot je in je bilo, kot smo že uvodoma slišali iz njenih ust.
Uvod v petdesetminutni performans, vse fotografije Marijan Zlobec
“Svet – naš planet in naš dom, naše življenje – je v preobratu: hitro se spreminja in vse hitreje v sedanjem stanju odmira. Ne spreminja se samo podnebje, ampak se spreminjamo tudi ljudje. Silnice, ki dominirajo naše življenje, nas vzgajajo v robote. Postajamo roboti, delujoči po programih, ki jih ne snuje več samo narava. Kakšen program si bomo zasnovali? Kakšno svetlobo bomo izbrali? Si jo bomo izbrali sami?” sprašuje Eva Petrič. “Verjetno je še čas, da smo aktivni soustvarjalci programov, ki nas bodo kmalu definirali. Morda je še čas, da jih definiramo mi, in ne oni nas,” sporočata performans in instalacija umetnice Eve Petrič.
Eva Petrič pred glavnim oltarjem v Križevniški cerkvi
Eva Petrič, na Dunaju, v New Yorku in Ljubljani delujoča transmedijska umetnica, se je najprej predstavila s kreativno uporabo fotografije, s katero je raziskovala jezik senc in naš obstoj na efemerni ravni (primer je njena stalna instalacija Rubikova kocka recikliranih senc&e@mocij v Ljubljani). Njena motivacija za ustvarjanje prostorov na različnih ravneh, ki jih opredeljuje vzdušje, jo vodi k uporabi transmedijskega pristopa v svoji umetnosti. Rezultat je več kot 30 velikih prostorsko specifičnih instalacij na osnovi asemblažev najdenih in recikliranih čipk, prepletenih z videom, zvokom, performansom in gibanjem, ki so bili razstavljeni na različnih, večinoma javnih prostorih po svetu, od muzejskih do sakralnih, od podzemlja do nizkozemeljske orbite. Leta 2016 je bila z dvema velikima instalacijama kot prva umetnica iz Slovenije predstavljena v znameniti dunajski katedrali svetega Štefana, kot prva slovenska umetnica je bila vključena tudi v največji letni umetniški projekt v javnem prostoru New Yorka Sing for Hope. Leta 2018 je njena instalacija One World – A World for All v avli Generalne skupščine OZN v New Yorku opozarjala na stanje okolja, njeno delo Kolektivno srce pa je bilo leta 2019 osrednje delo razstave Value of Sanctuary v katedrali sv. Janeza Božanskega v New Yorku, prostorninsko tretji največji katedrali na svetu.
Video projekcija na treh ekranih
Trenutno sta dva njena mini objekta del testiranja kolekcije Moon Gallery, “idej, vrednih, da jih pošljemo v vesolje”, na Mednarodni vesoljski postaji. Njena dela so bila prikazana na 70 samostojnih in več kot 115 skupinskih razstavah v Evropi, Severni in Južni Ameriki, Aziji in Afriki.
Križevniška cerkev
Za transmedijski projekt Eden, Transplanted je leta 2017 prejela nagrado za najboljši umetniški performans na festivalu United Solo v New Yorku, leta 2019 pa je bil ta projekt ob desetletnici festivala izpostavljen s priznanjem Best of Ten Years. Leta 2017 je prejela veliko nagrado 6. Mednarodnega festivala likovnih umetnosti v Kranju in priznanja Red Carpet Tribute Award 2017 na Dunaju. Leta 2016 je v Parizu prejela srebrno medaljo za fotografijo SNBA, priznanje 5. Mednarodnega festivala likovnih umetnosti v Kranju in bila med petimi nagrajenci dežele Salzburg za plakatne stebre . Izbrana je bila za umetnico EGU 2015. Leta 2012 je prejela nagrado K3 filmskega festivala v Ljubljani, Beljaku in Vidmu. Leta 2011 je prejela priznanje Pfann Ohmann na Dunaju, leta 2010 pa je bila dobitnica štipendije švicarske fundacije Vordemberge Gildewart.
Iz recitala poezije
Leta 2005 je diplomirala iz psihologije in vizualne umetnosti na univerzi Webster na Dunaju in leta 2010 magistrirala iz novih medijev na Transart Institute New York/Berlin/Danube University Krems. Predstavlja jo Galerie Mourlot v New Yorku.
Kdo sem jaz ?
Performans se začne s poezijo na temo Kdo sem ja ? Odgovor umetnice je bil: “Sem jabolčna deklica. Ime mi je Eva. Sem Zemljanka. Kdo si ti? Ali si človek? Ali čutiš bolečino, ljubezen, ali poznaš upanje? Iščem Evo 21. stoletja, da se reprogramiram. Za ponovni zagon, nadgradnjo sebe – tebe – njega – njo – njih – nas… za stvaritev.”
Druga pesem Na dan mojega rojstva je v bistvu sestavljena iz odlomkov pričevanj astronavta Rona Garana in astronoma ter eksobiologa Carla Sagana, da bi na njune besede odgovorila s svojimi mislimi, če jih nekaj citiramo: “Zemlja je edini doslej znani svet, na katerem je življenje. Vsaj v bližnji prihodnosti ni mesta, kamor bi se naša
vrsta lahko preselila. Obiskala – da. Se naselila – še ne. Naj nam bo to všeč ali ne – trenutno je Zemlja edino mesto, kjer lahko obstajamo. Nekje nekaj neverjetnega čaka, da bo spoznano. Zemlja je zelo majhen oder v ogromni kozmični areni.
Pomislite na neskončno krutost, ki jo prebivalci enega vogala tega piksla izvajajo nad komaj opaznimi prebivalci v nekem drugem vogalu, kako pogosti so njihovi
nesporazumi, kako željni so pobijanja drug drugega, kako goreče je njihovo sovraštvo. Pomislite na reke krvi, ki so jih prelili vsi ti generali in cesarji, da bi v slavi in zmagoslavju lahko postali trenutni gospodarji delčka pike.
Ta točka blede svetlobe izpodbija našo samozavest, našo namišljeno samopomembnost, zablodo, da imamo nek privilegiran položaj v vesolju.”
Tretji pesemski del ima naslov Žal mi je, da sem izbrisala 571 vrst … “Žal mi je, da sem uničila 97 % zemeljskih ekosistemov … Žal mi je, da nisem slišala krike dreves …
Žal mi je, da nisem slišala krika ledenikov … Žal mi je, da sem želela ves zrak zase … Žal mi je, da sem zastrupila vso vodo … Odpusti mi, ker nisem spoštovala, da sem tvoj gost … Odpusti mi, ker nisem spoštovala, da sem tvoj gost … Odpusti mi, ker nisem spoštovala, da sem tvoj gost …”
Posem je Eva Petrič izgovarjala kot samoobtoževanje in lastno prošnjo za odpustek v imenu človeštva, ki uničuje edini naseljeni planet v vesolju – Zemlja.
Četrta pesem je bila Sanjam hematome, s čimer sae je Eva Petrič dotaknila problemov človekove biologije. “Čutim poželenje. Čutim bolečino. Čutim življenje. In življenje boli…Potrebujem 9 življenj, da preživim te sanje, Iščem 9 življenj, da izpolnim te sanje čutim 9 življenj, ko sanjam hematome ko sanjam hematome…”
Peta in zadnja pesem ima naslov Povedala sem ti že prej. Bistvena je njena refleksija o ljubezni. “Ljubezen kroži – Gre noter in ven. Ljubezen pride okoli – ne ostane –
Ni vezana na dom. Ni tvoja. Ni moja. Ni za vedno. Ampak vedno je na voljo. Ljubezen pride in gre. Ne ostane za vedno. Ljubezen je tvoja in je moja. To je daj-dam. Vendar nikoli ne uboga človeškega časa. Ljubezen kroži. Gre noter in ven. Ljubezen pride in gre. Nima doma.”
To je en, recitacijski vidik, ki je bil večinoma, razen na koncu, izveden v angleščini.
Drugi je omenjeni video, ki v nekem segmentu prinaša tekoče podatke o stanju človeštva, na primer gospodarstva in nekatere proizvodnje v številkah.
Tretji je gibalni, plesni, baletni, prostorski, s katerim je Eva Petrič izkoristila ves krog, posebej pred glavnim in enim stranskim oltarjem, prižnico, oder…
Četrti je kostumografski s spremembami oblek ob vsakem novem nastopu s preoblačenjem v dveh prostorih z neposrednim vstopom v cerkev.
Peti vidik so video portreti umetnice ter fotografije umetniških del Eve Petrič, še posebej one, nastale v naravi.
Šesti del je glasba oziroma zvočna slika ali oprema performansa.
Sedmi je sam pevski glas Eve Petrič.
Osma komponenta je svetloba ali tema ali posebna osvetlitev Križevniške cerkve. Dovolj za zaokroženo večplastno vsebino.
Marijan Zlobec