Upokojeni kardinal dr. Franc Rode je pri Celjski Mohorjevi družbi izdal svoje spomine z naslovom Vse je dar Spomini, kot avtor pa se je podpisal kot Franc Kardinal Rode, s čimer je kardinal postalo lastno ime. Knjiga je bila doslej predstavljena, kolikor vem, najprej v Celju, od koder je bilo nekaj poročil – zlasti pade v oči nekakšno posipanje pepela Dela, seveda brez branja same knjige in popolne nekritičnosti do celotne vsebine, še več, Delo prav sedaj dodaja še feljton z odlomki iz knjige. V Ljubljani je, po poročanju Družine in nekaterih drugih medijev, bila knjiga predstavljena v prostorih nadškofije, tako rekoč zunaj javnosti.
Naslovnica
Dr. Rode v svojem Uvodu pravi, da je, ko je pisal te spomine, imel pred očmi “prijaznega, ideološko neobremenjenega, razgledanega in zrelega bralca, ki življenje in ljudi presoja iz neke globine, modro in trezno, brez zamer in zavisti, če mogoče, z dobrohotnim nasmeškom. Verjamem, da so slovenski bralci taki, a ne vsi. Zato se ne bi čudil nizkim udarcem, puritanskim obsodbam in farizejskim zgražanjem. Se pač nisem držal Gospodovega priporočila: “Svetega ne dajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam, da jih ne pomendrajo z nogami in se nato obrnejo ter vas raztrgajo” (Mt 7,6) Kljub temu si drznem upati, da bo to pričevanje mojega življenja pri večini sprejeto vsaj z razumevanjem, če ne s simpatijo. Bog daj.”
Bralci smo, kot se da razbrati, svinje, ki bomo dr. Rodetove bisere pomendrali in njihovega lastnika raztrgali. Ne bi vedel, kako se knjige lotiti, če ne bi dobil pravočasno tako jasnih napotkov.
V tej knjigi me moti tako rekoč vse. Kardinal dr. Franc Rode me ne prepriča, ne po svojih pričevanjih, ne po osebnem karakterju. V njem ne vidim duhovno globokega in bogatega človeka, vrednega Božje slave in skoraj najvišjega naslova v katoliški Cerkvi, kot je imenovani kardinal. Nasprotno, se mi med prebiranjem (še posebej v določenih odlomkih, ki so nekontrolirano posejani po knjigi, kot kakšni popadki) bolj kaže podoba človeka, kot izrazito dvojnega, razpetega nekako med hudičem (izkušnjavcem, prišepetovalcem, kot metafora kakega pritlehnega, maščevalnega, oblastniškega, povzpetniškega, lažnivega kreatorja zgodovinskih resnic…), poleg seveda po svoje predstavljenih individualnih usod ali dogajanj, do katerih pa sme bralec pristopiti le do tiste mere, ki jo pisec sam ponuja, da ne rečem vsiljuje.
Po drugi strani pa so v knjigi tudi svetli trenutki, v katerih se da zaslutiti bližino Boga ali avtorjevo Bogu. Na nekaj mestih se mi kaže kot pisatelj, stilist, čist, skorajda kot popolno zlitje bistva in bivanja na besedni ravni.
Kardinal dr. Franc Rode, foto Wikipedija
Kardinal dr. Franc Rode ve, da se noben kritik ne bo upal spraviti nanj, in to iz več razlogov, pri čemer je vsak zase zadosten. Zato si lahko le sam da duška nad svojo veličino in tem, da je kot emigrant takoj po koncu druge svetovne vojne, begunec iz domobransko poražene Slovenije, srečno zbežal v tujino… In se rešil ? Zanimivo je, da se Rode svojega ega, prepolnosti samega sebe, tako rekoč nenehnih hudičevskih skušnjav ali izzivanj hudiča samega, še kako zaveda, a se hkrati spopada z njim, da bi vsekakor in stoodstotno na koncu zmagali Bog, resnica in pravica. Tega hudiča seveda ne omenjam brez razloga, saj je vzet iz kratkega poglavja Nočni gost, o katerem metaforično, kot nekakšna nočna prikazen, skorajda v fizični obliki, govori pisatelj sam. “Tisto noč sem občutil njegovo strašljivo navzočnost kot hladnega, bistrega skušnjavca, ki preži na človeka.” (To je bilo že doživetje leta 1961). Nasprotno pa je bilo fizično doživetje Boga med drugim opisano iz doživljanja npr. leta 1958 v Franciji, ko zapiše: “…prevzela me je neznanska Božja milina z izkustvom bližajoče se neskončne lepote…”
O samospoznanju ali opisu lastne karakteristike se da prebrati trditev v spet kratkem poglavju Duhovne vaje pri cistercijanih. Rode najprej ugotovi, da je premalo molil (nekje druge zapiše, da je nerad spovedoval)… potem pa zapiše: “Brez molitve bom postal to, česar me je bilo vedno groza: lažičlovek, razdvojen, nemočen v svoji razklanosti. O Bog, nakloni mi milost notranje enotnosti, žive sinteze med milostjo in življenjem. S teboj sem zavezan, s teboj zaznamovan. Moje življenje ne more biti uspešno brez tebe. In ker je tako, bodi v mojem življenju to, kar moraš biti: središče, jedro, okrog katerega bom gradil svojo osebnost, ki naj bo simpatična, odprta, bistra, ponižna.
Dr. Franc Rode, foto Nova24TV
Drugo, za kar si moram prizadevati, je obvladovanje oči. Moj pogled naj bo pogled svobodnega človeka, ki ga vidne stvari ne začarajo in ne usužnjujejo. Ta svoboda v pogledu pa se ne doseže brez boja. Bliže bom Bogu, čistejši bo moj pogled, svobodnejši bom. Druženje z Bogom mi mora biti dražje kot vse na svetu. Vsak dan tesnejše. Zavest o neizrazni novosti Boga in o njegovi neizčrpni lepoti mora biti stalno navzoča v meni.
Tretja skrb: ponižnost. Nisem ponižen. Res, v meni ni primitivnega, okornega, bahavega napuha, je pa skriti in subtilni napuh, ki se odraža v boječem izmikanju, v nesproščenem obnašanju, v pritajeni občutljivosti. Biti ponižen pomeni biti resničen, živeti v resnici. “O Bog, postavi me v resnico s prihodom svojega Svetega Duha.”
To misel je kasnejši kardinal dr. Franc Rode zapisal ob koncu duhovnih vaj 11. avgusta 1962. To je pred skoraj natanko šestdesetimi leti. (Tu moram priznati, da stavka Zavest o neizrazni novosti Boga ne razumem, naj si še tako prizadevam).
Dr. Franc Rode na Dunaju leta 1962, foto iz knjige
Do danes pa vendarle bolj opazujemo v Rodetovi duši in javni besedi, pa še v ravnanju, da ne bo pomote, bolj ali manj nenehno spopadanje med ponižnostjo, ki je ni možno opaziti v dovolj izraziti podobi, in napuhom, za katerega pa bi se vendarle dalo pomisliti, da ni tako nedolžen ali celo mimobežen, ali da si ne bi želel prisvojiti človeka in ga brez uspeha spremembe ali ponižnostne resnice postaviti pred ogledalo.
Dr. Rode trdi “nisem ponižen”; torej ni resničen in ne resnicoljuben, ne živi v resnici ? Pisatelj se ne zaveda, da si nenehno nastavlja pasti, v katere se hkrati in posledično sam ujame, in to na vseh ravneh, najprej na osebni življenjski, (pa ne bi tu omenjal ničesar bolj podrobno, o čemer v knjigi piše kardinal sam, saj bi moje osebno mnenje ne vplivalo na nič že zapisanega).
Eno ali bistveno je, kaj je res, pa tega ne izvemo, ker je bolje, da res ni resnica sama ?
Drugi hudičev skušnjavec, ki preži na človeka, je v Spominih dr. Franca Rodeta povezan s samo slovensko, evropsko in svetovno zgodovino. Zanimivo je, da dr. Rode ne zmore napisati nekaj sklenjenega, analitičnega, primerjalnega, dialoškega, vzročno-posledičnega, dogajalnega v vseh možnih odtenkih. Ne zna in noče si postavljati pravih vprašanj, na katera ni zmožen odgovoriti…, da ne naštevam naprej. Te izpovedne, v bistvu pa kar zgodovinsko opredeljene cvetke, so take nereflektirane, da takoj pomislim ali se celo vprašam, kje je ves čas tale Rode sploh živel, ali pa so milijoni drugih ljudi živeli drugje ?
Zelo malo ponižnosti in s tem resničnosti ali resnicoljubnosti je v dogajalnem, anekdotskem, obrobno pričevanjskem, v bistvu pa na posameznih mestih kar v pritlehnem, obrekovalskem opisnem tonu, s kakršnim se loti kakih deset, petnajst ali še več ljudi, ki so izrazito večji, kot so v Rodetovi knjigi prikazani, kar dokazuje, da si je hudič veselo mel roke, medtem ko je Bog nad Rodetom jokal.
Dr. Edvard Kovač in upokojeni kardinal dr. Franc Rode na predstavitvi knjige v veliki dvorani nadškofijskega ordinariata, foto Vatican News
In ker je Bog v meni močnejši od hudiča, teh ljudi ne bom omenjal, čeprav me zelo srbi, a ljubi Bog me drži za roko… Če želite, lahko sami berete. Sam vem, da tako ne bi pisal, ker se ne spodobi in imam ljudi hkrati rad po njihovi veličini, še posebej, če sem jih osebno poznal.
Morda je še najbolj zanimiv zadnji del knjige, ko govori o rimski kuriji, povezani s hkratnimi objavami uradnih dokumentov o položaju ali razmerah v svetovni Cerkvi. Vatikan ali Sveti sedež je čisto nekaj drugega, kot si predstavljamo doma, kar pa lahko spoznaš le tako, da si tam, kot kardinal pa še posebej.
In ker to pišem obsijan z Božjo milostjo in ponižnostjo, s prihodom svojega Svetega Duha, in me ima Gospod Bog očitno raje kot kardinala dr. Franca Rodeta, bi smel upati, da mi bo Sveti Peter na stežaj odprl nebeška vrata. In tam ga bom vprašal: “Kaj pa kardinal dr. Franc Rode ?” In Sveti Peter mi bo odgovoril: “On pa naj se še malo cvre!”
Marijan Zlobec