Nabito polna Gallusova dvorana Cankarjevega doma je na 70. Ljubljana Festivalu dočakala še eno zelo uspešno gostovanje SNG Opere in Baleta Maribor. Vtis je bil, da bo po mednarodno odmevni baletni predstavi v nabito polnem Poletnem gledališču Križank z dvema baletoma Igorja Stravinskega v koreografiji Edwarda Cluga, ponovitev uspeha težka, a ko gre za slavno Carmen, ni toliko vprašanje ali pa sploh ne izbora opere, ampak samo še njena izvedba.
Micaela pride na obisk k svojemu Don Joseju, vse fotografije Marijan Zlobec
Mariborska predstava je bila zelo dobro sprejeta že v matični mariborski operi, tako da ni bilo težko izbrati ravno Carmen za gostovanje v festivalski Ljubljani, ki ima večjo konkurenco in nabor odličnih glasbenikov ter s tem možno primerjavo. A zdi se, da bo Carmen v operi na velikem odru ostala neponovljiva. Zdi se celo, da se je SNG Opera in Balet Ljubljana v smislu sodelovanja ali celo nove festivalskem produkcije izolirala; očitno ima nezainteresirano operno vodstvo mlačne ambicije, nastopajoči pa vedno radi gostujejo še kje drugje. Letos bi se glede na ugodnejše razmere pandemije covida 19 lahko pokazale večje ambicije. Ljubljano je treba vlači kot biki, Maribor pa rad pride v metropolo.
Don Jose in Carmen
Mariborska predstava je bila scensko postavljena na manjši oder kot je v Gallusovi dvorani, tako da bi predstava s širšim scenskim lokom lahko še širše zadihala, vsaj za po nekaj metrov na obe strani odra. To se je sicer opazilo, ni pa bilo ravno kakšne scenske pomanjkljivosti. Morda bi v prihodnje naredili takšno scenografijo, ki bi bila možna v idealnih razmerah na obeh odrih. Prav tako bi se ravno v Carmen pokazala nuja spoštovanja partiture, ki v prvem dejanju predvideva nastop otroškega ali mladinskega zbora, ki ga tu ni bilo (kot tudi ne v Mariboru). V tem smislu je bil še manjši sprevod bikoborcev v zadnjem dejanju, čeprav so se nastopajoči trudili, da bi bilo vse čim bolj veličastno. Še posebej z nastopom plesalcev.
Escamillo in Don Jose v prepiru
Scenografija je bila v rokah režiserja in avtorja video projekcije Juana Guillerma Nove, ki je svojo umetniško pot začel v Teatro Real v Madridu. Španec se je po študiju umetnostne zgodovine ter tehničnega in umetniškega risanja najprej specializiral za področje marketinškega dizajna, nato pa je študiral še digitalno postprodukcijo in 3-D projekcijo. Umetniško pot je začel v Teatru Real v Madridu, kjer je kot asistent režije sodeloval pri velikih opernih produkcijah Huga de Ane, pozneje pa se je posvečal ustvarjanju lastnih scenografij opernih in baletnih produkcij. Med njegovimi zgodnejšimi scenografskimi projekti izstopajo produkcije Fausta v opernem gledališču v Parmi, Tosce, Seviljskega brivca in Traviate v veronski Areni ter La bohme v Teatru Colón v Buenos Airesu. Leta 2013 je postal tehnični direktor v Mestnem gledališču v Sau Paulu v Braziliji, leta 2013 in 2015 je za operni produkciji Don Giovanni in Manon Lescaut prejel brazilski državni nagradi za najboljšo scenografijo. Pripravil je tudi scenografijo številnih baletnih produkcij, kot so Giselle za Trst, Bajadera za Rim, Gusar in Don Kihot za Maribor.
Uporaba videa
Kot scenograf in oblikovalec videa je sodeloval še pri produkcijah oper Moč usode, Potopljeni zvon, Rigoletto, baleta Labodje jezero in zarzuele El rey que rabió v gledališčih v Veroni, Cagliariju, New Yorku, Hongkongu, Rigi in Madridu.
V mariborski Carmen je, kot vidimo njegovo umetniško pot, združil vse svoje prvine celovitega umetniškega pristopa, kar je omogočalo enovit in hkrati realizacijsko uspešen ter prepričljiv operni spektakel, kot si ga Carmen zasluži (ob zgornjih pripombah). Morda je bila najbolj opazna novost globinski video 3 D, ki razširi vidno polje in poglobi perspektivo ter daje večjo iluzijo (mesto v ozadju) ali celo zelo velikih dimenzij (narava), medtem ko ostaja interier nekako bolj tog, temen, dekorativno skromnejši. Pri zadnji sceni se zdi, da je le delno izkoristil omenjene možnosti, saj bi lahko naredil revolucionarno potezo z video spremljanjem bikoborbe v areni, medtem ko poteka usodni prepir med Carmen in Don Josejem na trgu pred njo. Tako pa imamo sicer končni efekt z odpiranjem vrat arene in prikazovanjem zabodenega, mrtvega črnega bika in ob njem človeka kot upodobljeno Smrt. Tu je njegova pojava tretjič, oziroma če štejemo na koncu med igranjem uverture še četrtič, a se stopnjuje, čeprav se zdi še vedno kot tujek, ki ga Bizet nima, tokrat pa se v operi pojavi vsakokrat kot nekakšen memento mori.
Carmen
Režiser Juan Guillerma Nova pozna španski kolorit, temperament, ambient, tako rekoč temperaturo okolja in utrip določenega, tu upodobljenega sveta. Bizet je pokazal opero kot težnjo po svobodi, ki naj premaga vsakršno oblast (ujeto v vojaško službo, prav tako orožniško, torej vojaško-policijsko), čeprav se zdi bolj problematično kot ne zagovarjanje principa tihotapstva in s tem kriminala, ki pa se zdi bolj preživetvenega značaja in pomena, v katerem se Don Jose enako slabo znajde kot se je bil poprej v vojski.
Čeprav je operi naslov Carmen, bi bila lahko tudi Don Jose, saj je on bolj zmeden, bolj tragičen, ker mora storiti zločin, da bi se spoznal v globini; protestiral zoper konvencije, ki so ga ves čas tiščale (navezanost na mater, navidezna ljubezen z Micaelo, do katere čuti nekaj še nejasnega ali ljubezensko nedolžnega, nerealiziranega, prav tako se zdi ljubezensko nerealiziran (spolni) odnos s Carmen). Je Don Jose poražen kot dvakratni devičnik ? Ta nespretni ljubezenski, emotivni, relacijski odnos v trojčku je za Don Joseja sodobnejši kot za Carmen, ki ji je nekako vseeno, samo da bo ohranila svobodo. Njena usodnost je bolj premišljena, samoizborna, če se spomnimo prizora s kartami, ko sama sebi napove ali vidi svojo smrt, podkrepljeno z omenjeno Smrtjo v ozadju.
Tragedija na koncu
Ali bi tu v tretjem liku, bikoborcu Escamillu, videli zgolj stranski poseg v zgodbo, ki se zgodi tako rekoč na njegovem popotovanju od bikoborbe do bikoborbe, a kot logičen, (da si privošči atraktivno, zapeljivo in zapeljevanja vredno ciganko, čeprav brez onega Don Giovannijevega kataloga, po katerem je na Španskem imel 1003 ljubezenske avanture, medtem ko je imel bivši španski kralj Juan Carlos menda 5000 ljubezenskih avantur).
Carmen je bolj skrivnostna opera, ker bolj kaže na možen “stanovitnejši” ljubezensko-emotivni in globlje povezani ter trdnejši relacijski svet, čeprav v različnih dogajalnih barvah, predvsem pa po nerealizirani, spodleteli praksi.
Carmen
V omenjenem kontekstu so bili vsi glavni protagonisti odlično postavljeni; na trenutke izjemna, stopnjujoča svoj odrski nastop in z vedno globljo in iskrenejšo prezenco sama Carmen, medtem ko je Don Jose sijajen v svoji zbeganosti in nenehnem padanju v situacije, ki ga emotivno-dogajalno vodijo, ne pa on njih, čeprav se zdi ali hoče narediti vtis, kot da je vse “pod nadzorom”.
Posebna, po svoje tragična, a nedozorela in nekonkurenčna ostaja od začetka do konca Micaela. Bizet jo je potreboval, da je našel elemente, s katerimi je lažje konfrontiral in ilustriral nasprotja, konflikt med konservatiovnostjo (huda beseda) in modernostjo, čeprav je ljubezen matere do sina brez dvoma plemenita (in obratno), a ne preko kurirke za zveze in pismonošinje.
Micaela
Spopad na nož med rivaloma Escamillom in Don Josejem se zdi kot scensko petelinjenje ter v sami operi zgolj dramaturški element, tako kot jih je še nekaj, ne nazadnje so plesi kot spontan dodatek (slikovitosti in glasbeno-plesni tipiki) Španije, kot jo je dojel Francoz.
Režiser je vse to videl, čutil, prav tako nastopajoči, tako da tu kakih napak ni bilo.
Carmen je znala izzivati
Gostujoča romunska mezzosopranistka Ramona Zaharia je bila prava Carmen. V svoji vlogi je le rasla, stopnjevala vse prvine, tako da je pridobivala vse odtenke in jih s svojo izzivalno, drzno, opojno ponudno in zavračajoče hkrati radikalizirala; zanikanje, dajanje, obljubljanje, odbijanje…, s teatraličnostjo, strastjo, ki se kaže v trditvah za in položajnih umikanjih že čez kak trenutek … Glasovno je bila izrazno močna, s temnim prodornim glasom je lahko izrazila celo paleto nians, imela vse dogajalno-emotivne momente v svoji oblasti, da bi se na koncu s pravo radovednostno strastjo podala do preveritve, ali so ji karte lagale ali ne. A ko jo neuslišani ljubimec zaštiha in spozna, da karte v resnici niso lagale, je morebitni trenutek izzivalne radosti (z vulgarnim vračanjem prstana) irelevanten. Vstajenja ni. Še manj transcendence, ki jo Bizet očitno sovraži.
Smrt
Tenorist Martin Sušnik kot Don Jose je bil po drugi strani prav tako pravi, samo da v drugačnem svetu, miselnih dimenzijah, poklicnih dolžnostih, predeksistenčnih domnevno ljubezenskih stikih. Njegove dileme, tako prepričljivo opazne v interpretaciji svoje vloge, so bile prav tako v nenehnem crescendu, hkrati pa vseskozi jasno razvidne. Tudi on je glasovno med predstavo napredoval in nasploh širil diapazon glasovnih in igralskih odtenkov; bolj kot ga je zapuščala razsodnost, boljši je bil.
Četrto dejanje
Baritonist Luka Ortar je bil Escamillo, postaven, odločujoč in nekako mož določenih, a ozkih principov, po katerih se udejanja in zmaguje v bikoborbah. Ni niti tragičen, niti zmagovit; je bolj nastopač in mimohodnik, ki je slučajno doživel še neko prigodo, čeprav ga strast nedvomno prevzame, a ne tako močno, da se ne bi po bikoborbi… Tu v resnici ne vemo, kaj bi počel. Pika je v operi postavljena na pravem mestu.
Pri Micaeli je vedno tako, da ne moreš spremeniti ničesar. Njena stanovitnost, kmečka preproščina, vztrajnost, zvestoba, čeprav naivna, povezanost ali navezanost…se zdijo kot vrednote in hkrati karakterni, osebnostni tujek. Ideja družine v Carmen propade, čeprav o tem nihče ne govori. Prava modernost opere se odpira z vidika šele današnjega sveta.
Španski plesalci
Sopranistka Andreja Zakonjšek Krt je bila za to dekle odlična izbira, s pravim glasom in držo, v kateri je bilo zlasti veliko nakazane, a še nejasne emocije bolj s hrepenenjskimi vizijami o neki bodočnosti v dvoje, potem ko bi dobila blagoslov matere svojega fanta. Tudi ona je svoj nastop stopnjevala, s čimer je že povedano, da je bila predstava Carmen kot celota le še v interpretacijskem vzponu in intenziteti.
V ostalih vlogah so nastopili še Milica Lalošević kot Frasquita, Dada Kladenik kot Mercédes, Bogdan Stopar kot Dancaire, Dušan Topolovec kot Remendado, Marko Mandir kot Zuniga, Sebastijan Čelofiga kot Morales, Bojan Hinteregger kot Lillas Pastia, Valentina Jerenec kot prodajalka pomaranč in Jernej Luketič kot boem.
Barbara Staffolani in Tim Ribič sta bila asistenta režije, Giuseppe Cangemi in Matic Kašnik asistenta scenografa, Cristina Aceti kostumografinja z zelo diferenciranimi in hkrati tipičnimi kostumi, Simona Toš, Suzana Rengeo, Alessandra Allegra Garanzini asistentke kostumografinje, Jean Paul Carradori oblikovalec luči, Zsuzsa Budvari Novak zborovodkinja, Valentina Turcu koreografinja, Tanja Baronik in Sergiu Moga asistenta koreografinje.
Usoda ljudi in bika v bikoborbi je enaka
Simfonični orkester SNG Maribor, Zbor Opere SNG Maribor, Baletni ansambel SNG Maribor je vodil dirigent Simon Krečič. Tako kot pevsko solistični vidik predstave se je od začetka do konca stopnjeval zborovski in orkestrski del; kompaktnost izvedbe je bila vseskozi močna, koncentracija natančna, le z nekaj ritmičnimi neskladji, vsi solisti iz orkestra zelo zanesljivi, sekcije skladne in trobilci v zadnji sceni (izza odra) prepričljivi. Predstavi bi še nekaj več zvočnega kolorita dala večja zasedba godal.
Simon Krečič je dokazal, da za Carmen ni treba iskati dirigentov drugje, za režiserja Carmen pa je bilo kar prav, da je bilo tako kot smo predstavo doživeli.
Občinstvo je bilo zelo zadovoljno, sicer ne bi takoj vstalo in nastopajoče, najbolj pa soliste, nagradilo s kar burnimi ovacijamui, posebej Carmen, pa tudi dirigenta, zbor in orkester.
Marijan Zlobec