Križevniška cerkev je bila pravi ambient za izvedbo v bistvu gledališke predstave Pismo očetu Franza Kafke na 70. Ljubljana Festivalu. V Ljubljano se je vrnil novomeški Anton Podbevšek Teater, ki je tu lani gostoval s predstavo Andreja Inkreta In stoletje bo zardelo, primer Kocbek. Prav je, da festival daje tudi gledališki del programa, morda ga je premalo ali pa igra gledališče kot tako podrejeno vlogo. Škoda, ker so bile vse predstave Penelopiade lepo sprejete in se bodo septembra še ponovile. Anton Podbevšek Teater pa bo septembra menda prišel v Ljubljano z že novo predstavo po romanu Levitan Vitomila Zupana. Z izselitvijo Srednje šole za oblikovanje in fotografijo iz Križank in po nujni obnovi zgradne, ki nima železobetonske konstrukcije, se bodo pokazale še nove prostorske možnosti za izvedbo različnih programov, kot imajo Križanke že doslej šest različnih prizorišč.
Barbara Ribnikar in Gregor Čušin, vse fotografije Marijan Zlobec
Utemeljitev predstave za igralko in igralca izhaja iz nastopa po principu izgovarjanja istega Pisma očetu z izmenjavo pasaž A B A B A B… do konca, kot da bi se v bistvu dialoško, skorajda zaljubljeno pogovarjala med sabo in obujala kot moški in žensaka ali brat in sestra spomine na skupnega očeta (deloma še mamo). Gre za posrečeno odločitev Matjaža Bergerja, ravnatelja Anton Podbevšek Teatra, čeprav sta pod avtorski projekt podpisana najprej gledališka igralca in nastopajoča Barbara Ribnikar in Gregor Čušin…, tako da Bergerjeva vloga ni čisto jasna, saj kot avtor v programu ni omenjen. Je pa seveda njegova vizija in utemeljitev samega izbora Pisma očetu. Vendar mi manjka ime režiserja in avtorja adaptacijem, saj Pismo očetu ni bilo izvedeno v celoti, ampak je bilo skrajšano. Barbara Ribnikar mi je po predstavi povedala, da so se odloičali za krajšanje bolj postopoma, kot odstavek za odstavkom, od celotnega dolgega Pisma očetu pa ga je ostalo za oder približno polovico. Prav tako so se odločili za prvi prevod Jožeta Udoviča.
Gregor Čušin in Barbara Ribnikar
Pismo očetu je nazadnje izšlo pri Beletrini v knjigi Pismo očetu in druga kratka proza. Založba je knjigo predstavila s poudarkom na Pismu očetu. “Pričujočo tretjo knjigo Kafkove kratke proze vpeljuje njegovo znamenito Pismo očetu, ki ga je avtor napisal leta 1919 in se je izkazalo za eno najbolj pripravnih besedil za psihoanalitične in biografske študije o Kafki. Ohranilo se je v zapuščini in bilo prvič objavljeno šele leta 1952. Kafka v njem v subtilni literarni maniri problematizira svoj kompleksni in zapleteni odnos z očetom in do zadnjih nadrobnosti razčleni svoje ponesrečeno razmerje z njim. Tudi drama oziroma dialog Varuh grobnice, ki sledi Pismu in ki je nastala v času med letoma 1916 in 1917, je bila objavljena šele po njegovi smrti. Tema so prelomni dogodki na nekem knežjem dvoru, poganjajo pa jih zastrta razmerja moči, prizadevanje protagonistov, da bi se dokopali do njenih vzvodov, in iracionalni dejavniki. Kafkovi zvezki v oktavu in paralipomena pa zajemajo kratka fragmentarna besedila, ki jih je za silo uredil in redigiral njegov prijatelj Max Brod. V njih zajeti epigramski fragmenti, literarni zametki, zapiski o drugih tekstih in dnevniški zapisi zato terjajo dodatno redigiranje in so v knjižnih izdajah spričo tega deležni raznolikih redakcij.”
Morda je Franz Kafka manj bran kot bi pomislili oziroma ga pri nas prebiramo zgolj kot avtorja treh romanov: Proces, Grad in Amerika, pa še po novelah Preobrazba. Beletrina je ob omenjeni knjigi objavila še Kafkovo biografsko osvetlitev, ki morda dopolnjuje vidik same vsebine Pisma očetu.
Gregor Čušin
Franz Kafka (češko František Kafka), češko-avstrijski pravnik in pisatelj judovskega rodu, * 3. julij 1883, Praga, Avstro-Ogrska, † 3. junij 1924, Kierling pri Dunaju.
Kafka je eden najpomembnejših pisateljev in pripovednikov v nemški književnosti 20. stoletja. Veliko njegovih del je ostalo nedokončanih, po njegovi smrti pa jih je, navkljub njegovi izrecni želji, da bi bila uničena, objavil njegov prijatelj Max Brod. Njegova najbolj znana dela so fragment romana Proces (nem. Der Process), Grad (nem. Das Schloss) in Amerika (nem. Der Verschollene), napisal pa je tudi mnogo pripovedi in pisma Felice Bauer, Mileni Jesenski, sestri Ottli in očetu.
Otroštvo, odraščanje in izobrazba
Od 1889 do 1893 je Kafka obiskoval »Nemško deško šolo« v Fleischmarktu v Pragi. Zatem je, na očetovo željo, zamenjal šolo in prešel na humanistično državno gimnazijo v starem delu Prage. Tudi v tej šoli je pouk potekal v nemškem jeziku.
Že v svoji mladosti se je Kafka ukvarjal z literaturo, vendar je njegovo obsežnejše zgodnje delo izginilo. Najverjetneje ga je, prav tako kot prve dnevnike, sam uničil.
Njegov mladostni prijatelj iz gimnazije, Rudolf Illowy je gimnazijo zapustil že leta 1898. Prijatelji s katerimi se je kasneje družil so Hugo Bergman, Ewald Felix Pirbarm ( v zavarovalnici njegovega očeta bi moral kasneje delati Kafka), Paul Kisch in Oskar Pollak – z njim je prijateljeval še v času študija.
Ko je leta 1901 z zadostnim uspehom zaključil maturo, so ga starši nagradili s potovanjem v Norderney in Helgoland. Kafka je v glavnem živel po željah tiranskega očeta, kar se zrcali v mnogih njegovih delih. Njegovo hrepenenje po svobodi, po življenju brez določil, in o neobremenjenosti je zelo vidno v delu Preobrazba (nem. Die Verwandlung). Kar se tiče njegovega študija, je v letih od 1901 do 1906 študiral na Karl-Ferdinands-Universität v Pragi. Najprej je začel s kemijo, kmalu pa je presedlal na pravno smer. Za pravom je poskusil s semestrom nemščine in umetnostne zgodovine, ki je ustrezala njegovim nagnjenjem. Razmišljal je tudi o nadaljevanju študija v Münchnu, vendar se je potem v drugem semestru odločil, da bo nadaljeval študij prava. V skladu s programom, je po petih letih napredoval pri Alfredu Webru, nakar je sledilo obvezno leto pravne prakse na deželnem in kazenskem sodišču.
Barbara Ribnikar
Poklicno življenje Franza Kafke
Po kratki medigri pri zasebni zavarovalni družbi »Assicurazioni Generali« (oktober 1907- Julij 1908) je Kafka od 1908 do 1922 delal v Ustanovi za varovanje delavcev kraljestva Böhmen pri delu (nem. Arbeiter-Unfall-Versicherungs-Anstalt für das Königreich Böhmen, AUVA) v Pragi. Svoje delo je pogosto opisoval kot zgolj delo za kruh.
Delo uradnika v delno državni ustanovi je od njega zahtevalo natančno poznavanje industrijskih produktov in tehnike velikih obratov. Sprva je delal na nezgodnem oddelku, kasneje pa na oddelku za varovalno tehniko. Pri tem je imel neposreden vpogled v katastrofalne in zelo nevarne delovne razmere v industriji. Kafka je bil tudi zadolžen za predpise, ki bi preprečevali nezgode. Izkušnje so ga pripeljale do delne solidarnosti z delavskim razredom. Na demonstracijah, (na katerih je bil prisoten kot mimoidoči), je včasih nosil rdeči nagelj v gumbnici.
Od leta 1910 je bil pripravnik za obratovalni oddelek, na katerega se je pripravil na predavanjih o »mehanski tehnologiji« na nemški tehnični visoki šoli v Pragi.
Gregor Čušin
Kafka je pisal sklepe in tako naredil seznam. Če so sklepi veljali vseh 5 let, jih je uvrstil v njim ustrezno stopnjo nevarnosti. Od 1908 do 1916 so ga vedno znova pošiljali na kratka službena potovanja v severni Böhmen, posebej pogosto je bil pri okrožnem glavarstvu Reichensberg. Tam si je Kafka ogledal podjetja, o njih poročal in se učil narokov. Preden se je uveljavil kot pisec proze, je kot »zavarovalniški pisatelj« pisal prispevke za poročila zavoda, ki so izhajala enkrat letno. Kafko so takoj podprli, hitro se je vpeljal v delo in priznali so ga kot »odličnega idejnega delavca«. Ob priznanju njegovih dosežkov je bil kot »pomožni uradnik« štirikrat povišan (1910 idejni delavec, 1913 namestnik tajnika, 1920 tajnik, 1922 višji tajnik).
Čeprav so iz socialnega vidika zunanje razmere izgledale ugodno, so Kafko mučile notranje razmere. »Nad delom se ne pritožujem tako zelo, kot nad lenobo močvirnatega časa«, je v nekem pismu napisal šele 24 letni Kafka. Pritisk delovnega časa, bolščanje na uro, pripisovanje vsakršnega učinka, zadnja delovna minuta kot »odskočna deska za veselja polni odhod domov«, je Kafka opisal, kako je videl svoje pisarniško delo. V nekem pismu je Mileni Jesenski je napisal: »Moja služba je smešno in klavrno lahka… Ne vem zakaj pravzaprav dobivam denar.« To se je spremenilo, ko je zavarovalnica od leta 1915 postala pristojna za urejanje primerov vojnih ranjencev.
Nanj pa je pritiskal tudi tihi dogovor, ki ga je imel z družino, da bo prevzel posle svojih staršev. Tem se je leta 1911 pridružila tudi svakova tovarna z azbestom, ki seveda ni imela cvetočih poslov. To je Kafka poskušal ignorirati, tako da je postal njen skriti delničar in naj bi v nepremišljenem trenutku postal celo njen zagovornik.
K »nižjim« delom, ki jih je Kafka opravljal, spada seveda tudi delo preprostih delavcev. Preverjeno je, da se je Kafka zanje nadčloveško zanimal in zavzemal. Njegov miren in oseben odnos se je razvil blagodejno zaradi nadzirajočega obnašanja njegovega očeta. Še bližje pa se je soočil s skrbmi in trpljenjem preprostih ljudi v času prve svetovne vojne. Najprej, ko je v Prago prispelo tisoče bežečih Judov z vzhoda, nato pa še v okviru »oskrbe vojakov«, ko je moral skrbeti za rehabilitacijo in poklicno prekvalifikacijo težje poškodovanih vojakov. Za to nalogo ga je zadolžila njegova zavarovalnica, pred čemer ga je seveda reklamirala kot »nenadomestljivega strokovnjaka«, s tem pa ga je, proti Kafkovi želji, ščitila pred fronto. Po letu 1915 je bil prvič postavljen v vlogo vojaka, ko so ga spoznali za »popolnoma zdravega in sposobnega«. Slabo stran tega spoznanja je Kafka spoznal dve leti kasneje, ko je zbolel za pljučno tuberkulozo in zaprosil za upokojitev. Zavarovalnica mu je zaprla vrata pred nosom in mu šele po petih letih, 1. julija 1922, odobrila dokončno upokojitev.
Barbara Ribnikar
Kafkova bolezen in smrt
Avgusta 1917 zboli za tuberkulozo, ki je takrat veljala za neozdravljivo. Kot da to ne bi bilo dovolj, jeseni leta 1918, zboli še za špansko gripo. Kljub številnim obiskom različnih zdravilišč, se njegovo zdravstevo stanje poslabša. Med letoma 1923/24, ko je prebival v Berlinu, je bolezen napredovala vse do grla, posledično pa je Kafka izgubil zmožnost govora. Prav tako pa je le s težavo pil in jedel. Aprila 1924 mu tudi uradno potrdijo diagnozo (tuberkuloza grla). Zaradi razširjenost bolezni operativni poseg ni bil več mogoč. 3. junija 1924, po dopolnjenem štiridesetem letu starosti, umre v sanatoriju v Kirelingu pri Klosterneuburgu. Uradno zaradi odpovedi srca.
Sijajen ambient v Križevniški cerkvi
Če se vrnemo k Pismu očetu, poglejmo, kaj o njem pravi sam Matjaž Berger (kot režiser v programu ni naveden).
V inscenaciji Pismo očetu je singularnost Franza Kafke postavljena tripartitno: kot moški glas (Gregor Čušin), ženski glas (Barbara Ribnikar) in pisec glasbene temperature besedila, pianist (Primož Hladnik). Kafka v pismu izvede freudovski dokazni analitični postopek o premoči Očeta, ki je naddoločilo Franza v njegovem formiranju in subjektiviranju, in enako kot Avtorja (Moje pisanje se je ukvarjalo s Teboj, v njem sem tožil samo o tem, o čemer nisem mogel tožiti na Tvojih prsih …).
Pismo je svojevrstni avtokritični dialektični intimizem, v katerem se razpre taktilni svet kafkovskih metafor (npr. o soncu, stopnicah, zemljevidu, strehi, ječi …), saj je Kafka, kot pravi nekje Max Brod, pisal v slikah, ne v pojmih. Inscenacija torej izhaja iz refleksije osnovnega in primarnega Kafkovega intersubjektivnega razmerja z Očetom, iz analitike odtenkov in uvidov v moč očetovskega nadjaza. Inscenacija artikulira dialoškost samega Pisma – še zlasti iz njunega razmerja v odnosu do izbire poklica, judovstva, pisanja in poroke, v kateri je Kafka videl možnosti emancipacijskega sredstva.
Gledališkost Pisma je v spregi analitike in narativa, ki ga vsi trije protagonisti na sceni Dvojega iščejo v odtenkih tega izjemnega avtobiografskega dela. To se v marsikateri potezi lahko preslika v katerega koli med nami – na obeh straneh.
Barbara Ribnikar
Ta Bergerjeva psihoanaliza je nekako kafkovsko sočasna in moderna, primerna za oni čas, ko so se pojavljale nove znanstvene veje, kot psihoanaliza, fenomenologija, bil iznajden mikroskop in kot njegov neposredni vpliv na umetnost – rojstvo abstraktnega slikarstva Vasilija Kandinskega, svobodna, družbenokritična publicistika, dnevna polemična kronologija Dunaja, Avstrije legendarnega novinarja, esejista in pisatelja Karla Krausa, avtorja Poslednjih dnevov človeštva, analiza možganov in nevrokirurgija Emila Zuckerkandla, (ki je po operacijah možganov na kliniki v Gradcu in njihovi primerjavi ugotovil, da so Slovenci inteligentnejši od Avstrijcev), pojav avstrijskega feminizma zlasti v najvišjih družbenih krogih in seveda v sami umetnosti in celo umetnostni kritiki (Berta Zuckerkandl, ki je verjetno avtorica nepodpisane kritike razstave Umetniškega kluba Sava pri Miethkeju leta 1904), ali pa Alma Mahler, ki ji je Gustav Mahler prav tako pisal ljubezenska pisma, v katerih pa je bilo več lastnih pogledov na umetnost in je v bistvu pisal nam danes in tu. V glasbi se je s Schönbergom pojavila dodekafonija in prav v letu Pisma očetu serija koncertov v obliki odprtih vaj, a zgolj za vabljene, med katerimi ni smelo biti novinarjev in kritikov, Komorne simfonije pod skladateljevim dirigentskim vodstvom, s katerimi je želel pokazati, kako nastaja s celo serijo vaj idealna izvedba. Ne moremo niti mimo samosecirajočih avtoportretov Egona Schieleja…, medtem ko je slikar Gustav Klimt seksal s tolikimi modeli, da so šele pred kratkim ugotovili njegovega trinajstega nezakonskega otroka. Seveda so tu še mnoga druga pisma, morda najlepša ljubezenska pisma na svetu Ivana Cankarja, takoj za njim Otona Župančiča…
Pismo očetu ni slučaj avtobiografske izpovedi, ampak ga doživljamo, kot da bi se Franz Kafka podal na obisk k Sigmundu Freudu, se ulegel na njegov kavč in začel pripovedovati, njegovo izpoved pa beležil Freud sam.
Kafka se je prav gotovo zavedal celovitosti novega, celo prelomnega časa in dobe, ki je ob nastanku Pisma očetu že doživela prvo svetovno vojno in njen konec ter razpad Avstro – Ogrske.
Naštevanje lastnosti
Ko čakaš na kakšen širši družbeni kontekst v Pismu očetu, takoj opaziš, da ga ni; ne v časovnem, ne prostorskem, kaj šele nacionalnem, političnem smislu. Pojavi se zgolj judovska tema in v njej molitev, ki jo igralca z nekaj momenti skorajda parodirata ( s premikanjem telesa).
Najmočnejša tema v Pismu očetu se morda pokaže bolj proti koncu, ko Kafka spregovori o svojih ljubeznih, zaroki, še bolj pa odpira problem odgovornosti…in se na koncu nekako prestraši nad vsem, kar je ugotovil.
Kafka je številčno porazdeljen, bi v predstavi lahko spoznali: vse, o čemer govori, našteva, kar sta igralca poudarjala vedno znova s premikanjem prstov na rokah: ena, dva, tri, štiri. Kafka vedno išče za in proti, skorajda kot kak raziskovalni novinar danes. Vendar pa mu te ugotovitve ne dajejo nikakršnih dogajalnih zaletov za usodnejše odločitve, ki bi jih zaznali kot življenjske, kot vsebino in program. Kafka se ne ukvarja z delom, niti s svojim pisanjem, ampak z odnosom, a bolj umišljenim, kot ga vidi ali razlaga (nemesto očeta) sam. Na koncu svoje pismo lahko zaključi samo z dilemo ali vprašanjem o odnosu življenja do smrti kot zadnji besedi, a brez transcendentalnosti njenega opomenjanja.
Oder
Predstava v Križevniški cerkvi je bila postavljena na majši in nekoliko dvignjeni kvadratni oder, napolnjen s peskom in z dvema stoloma (brez naslonjala), tako da se igralka in igralec lažje premikata, sedita, vstajata, zamenjujeta legi, kot da bi se želela nadzirati ali poistovetiti, a hkrati zavzeti različne dialoške drže, kot v smislu moči ali kot dvojni glas, ki z ženskim in moškim registrom širi vokalni in izrazni diapazon, dela predstavo vse bolj izpovedno- erotično, spričo zelo jasne dikcije pa naravnost osupljivo čisto in globoko doživeto, kar je vedno bolj pritegnilo okrog sedeče občinstvo k popolni zbranosti in tišini, ki je ostala minuto dolga še po koncu zadnjega prizora, kot da bi o smrti morali začeti razmišljati še mi.
Primož Hladnik
Delno se igralca premakneta v drugem delu, malo v ozadje, ona ob stranski oltar, oba zadaj za prosojno belo zaveso, osvetljeno in senčeno, kot da bi tudi tu doživljali vizualno psihoanalizo, kot v kakšni psihoanalitski operi Paula Hindemitha (Cardillac). Pianistova skladateljska igra v živo, a zadaj ob glavnem oltarju daje v zelo akustični Križevniški cerkvi subtilno spremljavo od začetka do konca predstave: (skladatelj in pianist Primož Hladnik, oblikovanje videa Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, izbor črnih oblek Nataše Recer).
Brez vrhunske igre, v bistvu samoizpovedi obeh dramskih igralcev: Barbare Ribnikar in Gregorja Čušina, takojšnje Bergove odločitve, da interpretacijo Pisma očetu razdeli na ženski in moški glas, ki omogoča dialog, skorajda erotični naboj nekoliko starejšega Čušina, ki se postavlja v vlogo sina skorajda provokatiovno, dvoplastno, ona pa kot potencialna zaročenka, žena… bog ne daj mati; (Kafka naredi vtis, kot da se je žensk ves čas bal), bi predstava ne imela tako prepričljivega umetniškega vtisa.
Matjaž Berger je s svojo ekipo zadel tako rekoč vse.
Primož Hladnik, Barbara Ribnikar, Gregor Čušin
Marijan Zlobec