Dočakali smo izid kataloga razstave Vračanje pogleda v Galeriji Cukrarna. Razstava bo sicer na ogled še do 21. avgusta in si jo bo lahko ogledalo še precej obiskovalcev. Spet je bila glavna govornica na odru, tako kot v avditoriju na tiskovni konferenci pred odprtjem razstave, akademska kiparka Duba Sambolec, kot da je cvet slovenske likovne umetnosti že zadnjih petdeset, ne le trideset let, kolikor jih razstava časovno obsega. Na odru ni bilo kar treh kuratoric razstave, v tekstih ob posameznih umetnicah v katalogu jih prav tako praktično ni, ampak so pisali tekste o svojih umetnicah številni drugi, bodisi podpisani (npr. Andrej Medved, Jure Mikuž, Miklavž Komelj, Lilijana Stepančič, Vladimir P. Štefanec, celo pokojni Igor Zabel…) ali pa anonimno, tako da ni jasno, kdo o kom kaj misli. Pisci glavnih tekstov pa so večinoma zunaj soavtorstva razstave, kot Lev Kreft, Nadja Gnamuš, Barbara Borčić, Lilijana Stepančič, razen uvoda Alenke Gregorič in zaključnega Alenke Trebušak. Prvi pogled na katalog pa je vendarle zelo lep. Ureditev je izjemna in velja Ajdinu Bašiću velika pohvala. (A tega na tiskovni konferenci nisem slišal).
Maja Smrekar, Duba Sambolec in Alenka Gregorič, vse fotografije Marijan Zlobec
To je več kot eklatanten primer razstave, kjer kar štiri kuratorke ne znajo utemeljiti in opisati svojega izbora umetnic in analizirati njihovih del. Vsi skupaj pa so pozabili na vsebinsko napoved in utemeljitev štirih vodilnih tem, ki so bile pogoj za izbor ali neizbor določenih selekcioniranih avtoric. Ta razstava je v resnici zgodovinska prevara v vseh pogledih in smislih, le da Duba Sambolec et consortes tega ne razumejo, zakaj pa bi, saj so tam in pri koritu, druge umetnice pa se bodo zaman in kje drugje borile za točke, ki so nujno potrebne za pridobitev in ohranitev statusa samostojnih umetnic, o čemer je največ in najbolj prepričljivo, da ne rečem pametno govorila Maja Smrekar, sicer dobitnica nagrade slavnega bienala sodobne umetnosti v Linzu v Avstriji in nagrade Prešernovega sklada.
Veliko obiskovalcev tiskovne konference
Duba Sambolec je še enkratg poudarila, da je razstava zgodovinska. No, zgodovinska je vsaj v tem, da so mi v ZDA zaradi objave ene fotografije na mojem blogu z razstave (Venerin test tandema Eclipse) uničili blog z vsem gradivom, delom sedmih let. In ker je zatemnitev računalnika prišla med prižgano stranjo marijanzlobec.wordpress zgolj z osnutkom za članek, ki je bil viden le meni, dokazali, da vohunijo in nadzirajo čisto vse, kar nastaja na nekaj milijonih wordpressov po vsem svetu.
Katja Perat, Manca G. Renko in Maja Smrekar
Še več, vse počne umetna inteligenca, ki kazensko, avtorsko, moralno, pravno, individualno človeško… ni odgovorna. In še več, vsi protesti na naslov njihove elektronske pošte in registracije strani končajo v stroju, ne pri ljudeh, ki jih na drugi strani nikjer ni. Morala zgodbe je, da se vsa Amerika zgraža nad moralo te ljubljanske zgodovinske razstave zaradi fotografije, ki je opisana v katalogu, poleg razstavljenega eksponata pa v njem dodani še dve fotografiji s performensa, ki ju sicer na razstavi ni. Če bi Američani mogli, bi nam glede na način njihove reakcije ob objavi na mojem blogu skurili še katalog naše razstave, da bi se moralno očistili, spričo naše nemoralnosti in neprimerne objave mladoletnih oseb, kot so ugotovili, in to narod, ki je najbolj pokvarjen na svetu; v vseh smislih in vseh kategorijah, ki jih obsega kazenski zakonik. Galerija Cukrarna je v ZDA postala legendarna, ker razstavlja in objavlja pornografijo, bi se dalo potegniti črto. In tu je brez moči celo ameriška ambasada, na katero sem se (med drugimi pritožbami) uradno pritožil. Ameriški konzul je potem, ko je dobil moje protestno pismo s poslanim gradivom (fotografija z razstave, razlaga Samire Kentrić, objava v zloženki, uradni opis razstave v angleščini), gradivo hitro izbrisal, saj ve, da ga nadzirajo, na primer Rusi.
Duba Sambolec kot predavateljica
Ta opis je nujen, saj vrle avtorice, feministke, ženske kot take…niti ne slutijo, kakšnim dogodivščinam lahko gredo naproti, ali pa vanje kar nič hudega sluteče – padejo.
Tiskovna konferenca
Alenka Gregorič, direktorica Galerije Cukrarna, je med drugim, a bolj ob robu, povedala, da so naredili nekakšno anketo med obiskovalci, katera umetnica po njihovi presoji na tokratni razstavi manjka. Slišali smo celo, da bi utegnili narediti razstavo Vračanje pogleda 2. Gregorič o samem izboru umetnic govori kar hoče; vse umetnice, s katerimi sem se v zadnjih treh mesecih pogovarjal o povabilu, pa so zanikale kakršen koli stik. Nekaterim je bilo nerodno, ker se sicer zavedajo svoje prepoznavnosti, a so jih štiri kuratorke gladko in seveda hote prezrle.
Maja Smrekar
Maja Smrekar je med drugim spregovorila o bolj prozaičnih zadevah, kot je npr. točkovanje del, razstav in umetnikov, kar je bistveno za status samozaposlenih. Še posebej in redek pa je bil njen predlog, da bi ministrstvo enkrat začelo najprej razpravljati o državni kulturni politiki s problematiko samozaposlenih v kulturi, ne pa kot vedno s kulturnimi zavodi. Bila je vljudna in jih ni kritizirala.
Katja Perat
Duba Sambolec je ugotovila še pomanjkanje likovnega trga, a po drugi strani porast umetnic, žensk v likovni sferi, še posebej v primerjavi z zgodovino, a hkrati poimensko neprepoznavnostjo, kot so znani moški, opazila pa je prodor kuratoric, kot jih včasih ni bilo, (kar pa bi bilo treba preveriti, saj so v celoti nosile mnoge programe npr. Narodne galerije in Moderne galerije v Ljubljani, Umetnostne galerije Maribor, Velenja, Slovenj Gradca, Ajdovščine…). Ko je omenila, da ni odkupov, pa je pozabila na blamažo Narodnega muzeja. Slišali pa smo, da je bilo nekaj del s sedanje razstave prodanih.
Manca G. Renko
Dr. Manca G. Renko je govorila o sorazmerno novi reviji Cukr. Prva številka je imela tematiko Prostor, druga, ki je izšla sedaj, pa Gender. Čeprav se zdi številka o spolu nekako feministična, pa je treba gledati na tematiko v širšem kontekstu pojavljanja različnih aktualnih vsebin, pri čemer pa je še vedno manj kot bi si želeli in pričakovali sprotne likovne kritike in kritike kulturne politike, morda tudi širše in aktualna predstavitve umetnic, ki se s svojimi uspehi pojavljajo tako doma kot morda še bolj v tujini.
Slika na razstavi Vračanje pogleda, ki je sesula moralo v ZDA, razlaga pa jo umetnica Samira Kentrić
Ena izmed takih je Katja Perat, ki sedaj študira in deluje v ZDA in je na tiskovni konferenci imela svoj nastop v smislu samoprezentacije, pa tudi osvetljevanja trenutnih razmer v Ameriki okrog zakona o splavu. Znana je predvsem kot pesnica (Najboljši so padli, Davek na dodano vrednost in pisateljica Mazohistka). Z odra je povedala še nekaj, a ni za javnost (tako pomembno).
In še objava v katalogu, ki bi ga v ZDA prepovedali
Tina Kolenik kot taka na razstavi ni udeležena, čeprav v kategoriji body – telo verjetno ne bi imela konkurence. In ker je ni, si taka razstava zasluži cvek.
Radovednost mladih
Marijan Zlobec