Na 70. Ljubljana Festival se vrača novomeški Anton Podbevšek Teater, ki je v zadnjem času pripravil dve odmevni premieri; poleg dramatizacije romana Levitan Vitomila Zupana, izvedena v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, še avtobiografsko Kafkovo Pismo očetu. Ta predstava bo gostovala v Križevniški cerkvi v petek, 8. julija, ob 21. uri. Spomnimo pa se njihove odmevne predstave Andreja Inkreta In stoletje bo zardelo, primer Kocbek na Pergoli v Križankah na lanskem festivalu.
Barbara Ribnikar, foto Barbara Čeferin
V inscenaciji Pismo očetu je singularnost Franza Kafke postavljena tripartitno: kot moški glas (Gregor Čušin), ženski glas (Barbara Ribnikar) in pisec glasbene temperature besedila, pianist (Primož Hladnik). Kafka v pismu izvede freudovski dokazni analitični postopek o premoči Očeta, ki je naddoločilo Franza v njegovem formiranju in subjektiviranju, in enako kot Avtorja (Moje pisanje se je ukvarjalo s Teboj, v njem sem tožil samo o tem, o čemer nisem mogel tožiti na Tvojih prsih …). Pismo je svojevrstni avtokritični dialektični intimizem, v katerem se razpre taktilni svet kafkovskih metafor (npr. o soncu, stopnicah, zemljevidu, strehi, ječi …), saj je Kafka, kot pravi nekje Max Brod, pisal v slikah, ne v pojmih. Inscenacija torej izhaja iz refleksije osnovnega in primarnega Kafkovega intersubjektivnega razmerja z Očetom, iz analitike odtenkov in uvidov v moč očetovskega nadjaza. Inscenacija artikulira dialoškost samega Pisma – še zlasti iz njunega razmerja v odnosu do izbire poklica, judovstva, pisanja in poroke, v kateri je Kafka videl možnosti emancipacijskega sredstva. Gledališkost Pisma je v spregi analitike in narativa, ki ga vsi trije protagonisti na sceni Dvojega iščejo v odtenkih tega izjemnega avtobiografskega dela. To se v marsikateri potezi lahko preslika v katerega koli med nami – na obeh straneh. (Po uradni predstavitvi predstave).
Gregor Čušin, foto Barbara Čeferin
“Predragi oče, pred kratkim si me vprašal, zakaj trdim, da čutim strah pred Teboj. Kot po navadi Ti nisem znal nič odgovoriti, deloma prav zaradi strahu, ki ga čutim pred Teboj, deloma zato, ker je za to, da bi utemeljil ta strah, potrebnih preveč posameznosti, da bi jih med govorjenjem vsaj za silo lahko obdržal skupaj. In če Ti tu poskušam odgovoriti v pismu, bo to vseeno zelo nepopolno, ker me tudi pri pisanju ovira strah pred Teboj in njegove posledice in ker velikost snovi daleč presega moj spomin in moj razum.
Novomeška predstava, foto Barbara Čeferin
Tebi se je ta stvar zmeraj kazala kot zelo preprosta, vsaj kolikor si pred menoj in brez izbire tudi pred mnogimi drugimi govoril o nji. Zdelo se Ti je približno tako: “Vse življenje si opravljal težko delo, vse si žrtvoval za svoje otroke, predvsem zame, jaz sem zaradi tega imel popolno svobodo in sem se lahko učil, kar sem hotel, nobenega vzroka nisem imel, da bi imel kakšne skrbi za hrano, torej sploh nisem imel skrbi; za to nisi zahteval nikake hvaležnosti, pričakoval pa si vsaj malo kakršne koli uslužnosti, kakšno znamenje sočutja; namesto tega sem se Ti od nekdaj izmikal in se zalezel v svojo sobo, h knjigam, k prismojenim prijateljem, k prenapetim idejam.” Če strneš svojo sodbo o meni, se pokaže, da mi sicer ne očitaš česa nespodobnega in zlega (morda z izjemo mojega zadnjega namena, da se poročim), pač pa hlad, tujost, nehvaležnost. In sicer mi to očitaš tako, kot da je to moja krivda, medtem ko Ti nimaš pri tem tudi najmanjše krivde, razen mogoče te, da si bil predober z menoj.”
Prizor iz predstave, foto Barbara Čeferin
Avtorski projekt: Barbara Ribnikar, Gregor Čušin, Saša Vollmaier, Silence in produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra
Prevajalec: Jože Udovič
Glasba: Duo Silence
Oblikovalca videa: Iztok H. Šuc, Gašper Vovk
Kostumografinja: Nataša Recer
Oblikovanje kreativ: Eva Mlinar
Klavir: Primož Hladnik
Zasedba:
Barbara Ribnikar, Gregor Čušin, Sašo Vollmaier (pianist)
Sašo Vollmaier, foto SGlasnik
Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom.
Marijan Zlobec