Sinočnja premiera Penelopiade sodobne kanadske pisateljice Margaret Atwood na mrzlem Peklenskem dvorišču v Križankah vzbuja vrsto pomislekov, predvsem glede resničnega avtorstva teksta, kot je bil izveden.
Penelopiada na Peklenskem dvorišču v Križankah, vse fotografije Aljoša Rebolj
Neskladje med predstavo in tekstom, kot je objavljen kot avtentična drama omenjene kanadske pisateljice, se pokaže šele, če si preskrbite Gledališki list Drame SNG Ljubljana, ne pa le dobite običajni programski list Festivala Ljubljana, kar stori večina obiskovalcev, saj je predstava nastala v koprodukciji med Festivalom Ljubljana in Dramo.
Na tiskovni konferenci sta o dramatizaciji romana spregovorila režiserka Livija Pandur in prevajalec, avtor priredbe in dramaturg Tibor Hrs Pandur. Livija Pandur je med drugim omenila, da je Penelopiada Margaret Atwood šesti odmev na Homerjevo Odisejo, sedanja njihova uprizoritev pa sedmi odmev. Zakaj sedmi ? Ker so njeno dramatizacijo obdelali še na drugačen način in pri tem upoštevali nekatere njene zapise, ki jih je podala ob svoji dramatizaciji.
Tibor Hrs Pandur je v svojem tekstu za Festival Ljubljana zapisal, da “Atwood ni dala glasu zgolj po Homerju »utišani« Penelopi, ampak tudi dvanajstim ubitim deklam, ki so v antiki pripadale suženjskemu razredu brez kakršnihkoli pravic ter predstavljale »orodje brez uma« v rokah tedanje elite, in poboj katerih Homerjev ep zgolj površno omeni. Obešene dekle v posthumnem sojenju proti Odiseju v Penelopiadi za svojo smrt okrivijo tako Odiseja kot Penelopo in s tem problematizirajo avtentičnost celotne Penelopine pripovedi. Hkrati pa izid sojenja reflektira sodobne zločine, nepravičnosti in sprenevedanja glede zlorab, zatiranja in ubijanja žensk. Atwood tako demitizira zgodovino, ki jo pišejo »zmagovalci«, in opozarja na nevarnost nekritičnega verjetja katerikoli zgodbi, ki se razglaša za dokončno resnico.”
Festival Ljubljana je to malo po svoje povzel.
A bistveno je, da Gledališki list objavlja le dramo Penelopiada Margaret Atwood iz leta 2007 in pod naslovom pripiše, da ima uprizoritvene pravice za prevod SNG Drama Ljubljana do leta 2026. A ko pogledam tekst in gledam predstavo v Križankah, vidim mnoge razlike. V GL je objavljen tekst Avtoričin uvod, v katerem spregovori o dramatizaciji, a če v nadaljevanju berem tekst in na koncu še tekst Penelopiada – sedmi odmev Tiborja Hrsa Pandurja, ne bo težko zaslediti naslednje: “Uvodoma se mi zdi ključno opozoriti na dejstvo, da se priredba, na kateri temelji pričujoča predstava, vidno razlikuje od avtoričine dramske predloge, torej prevoda, predstavljenega v gledališkem listu. Čeprav ohranja njeno osnovno strukturo, zaplete in skoraj vse pesmi in nekatere dialoge, v veliki meri črpa iz romana…”
Poštena in edino pravilna objava bi morala podati bistvene razlike med avtoričino drama in dramo, kot jo vidi Tibor Hrs Pandur. Moral bi biti objavljen še celotni tekst gledane predstave v Ljubljani. Nas ne zanima, kaj si on misli, ampak kaj je napisala še živa avtorica, pa seveda posledično, ali ona za to sploh ve in ali je tekst kot ga poslušamo in gledamo na predstavi, avtorsko odobrila. Teksta predstave seveda ni in avtorske pravice Drame do leta 2026 veljajo za njeno dramo, ne pa Pandurjevo.
V drami Penelopiada Margaret Atwood nastopa cela vrsta oseb, ki jih v ljubljanski predstavi ni. Jasno je, da je bistvena razlika, ali nastopa Odisej, okrog katerega se vse vrti, ali ga na odru, kot v Križankah ni. Izvirna drama ima Odiseja, Telemaha, Menelaja, Penelopino najadsko mater, kralja Ikarija iz Šparte, Prerokovalko, Learta, kralja Itake, Antiklejo, kraljico Itake, Antinoja in Apolonija, ki jih v ljubljanski predstavi ni.
Penelopiada Margaret Atwood ima v svoji drami vseh dvanajst dekel, poimensko navedenih, Pandurjeva le štiri z oznako Dekle, pa še seveda Penelopo, Evriklejo, Heleno, ki je hkrati še Tanis, Melanto in Klitijo. Manjkajo torej Kerija, Jola, Kelandina, Selena, Zoja, Alekto, Kloris, Fazijana in Narcisa oziroma jih nadomeščajo imensko neidentificirane štiri Dekle (izmed omenjenih).
Predpogoj predstave Drame SNG Ljubljana mora biti absolutno jasna avtorizacija Pandurjeve dramatizacije, ki je bistveno drugačna, praktično nova, osebna drama avtorja Tiborja Hrsa Pandurja. Če tega ni, so posledice tu, predvsem pa se kot gledalci čutimo opeharjeni, saj ne sledimo idejam in njenim dramskim realizacijam Margaret Atwood, ampak kaj si misli o njeni drami in romanu, pesmi, celo intervjuju, zapisu… na svoj dramski način sam omenjeni avtor priredbe.
Tibor Hrs Pandur v svojem tekstu v Gledališkem listu ne omenja svojih osebnih stikov z avtorico in ne njenih dovoljenj za priredbo, kot jo gledamo v Križankah in s tem ne dobimo informacije o bistvenem odnosu avtorice do drugačne predelave ali obdelave njene snovi v različnih objavljenih oblikah, o čemer Pandur govori v Gledališkem listu. Skratka Pandur Atwood temeljito obdeluje, popravlja, jemlje, dodaja, križa zvrsti, govore oseb (Penelopino besedilo v Hudih sanjah, ki mu dodaja še besedilo Najadske matere o vodi, ki teče).. Lepo je napel lok, dvomim pa, da je puščica šla skozi luknje dvanajstih sekir nepoškodovana. Če preberem 28 prizor v izvirni drami Pokol v dvorani in pomislim, kaj sem gledal sinoči na Peklenskem dvorišču, potem sem kajpada gledal dramo Tiborja Hansa Pandurja, ki je avtorsko posilil Margaret Atwood. Ampak gledalec tega še ne ve. To izve, ko pride domov in začne brati Gledališki list.
Tu so kritiki v dilemi, o čem ali o kom pišejo, ko ocenjujejo Penelopiado.
Načeloma lahko pišejo le o tistem, kar vidijo, ne pa o onem, kar izvedo post festum. Gledališkega lista na tiskovni konferenci namreč ni bilo, nastopajočim pa seveda ni bilo veliko do tega, da bi se predstavili kot celostni avtorji in spreminjevalci drame Margaret Atwood.
Če rečem, da se čutim prevaranega, bi opisal svoje razpoloženje in občutje. Marsikaj se mi je zdelo nelogično in čudno že med predstavo. Penelopa je preveč vehementna, z raznimi traktati zelo drzna, da ne rečem protislovna, mestoma vulgarna, vseskozi bolj razbrzdana, osvobojena vsega, saj govori iz onostranstva, kjer ni samocenzur, a vendarle človek ostane, bi smeli sklepati, tak kot je bil poprej.
Postavitev je vsekakor izvedbeno prepričljiva, tako v sami režiji Livije Pandur kot na sceni Svena Jonkeja, (ki je malo aludiral na Kristusovo in apostolsko mizo pri zadnji večerji; zelo dolgo, ki pa je v notranjosti skrivala bazen, pa primerno za skorajda kabaretne in zborovske dvignjene nastope), pa v kostumih (malo modrih kombinezonih, malo v belem, malo v bolj slovesnih za Penelopo pa seveda v povezavi s slavnim prtom) Lea Kulaša. Predstavi se je poznal izdelan gib pod vodstvom Sanje Nešković Peršin, pa petje oziroma glasbeno vodstvo Žive Ploj Peršuh. Efektno oblikovanje svetlobe Vesne Kolarec je izrabilo naravni ambient Peklenskega dvorišča s Plečnikovo arhitekturo in njegovo razporeditvijo luči oziroma postavitvijo žarnic v zid, ki jih v kombinaciji z reflektorji spreminjajo v različne ambiente, ne nazadnje psihološko slikanje ali možnost refleksij in odtenkov raznih izpovedi, dialogov, večje dramatične prezence, kot seveda monologov same Penelope.
Glasba Silence (Boris Benko in Primož Hladnik) je v predstavi zelo ustrezna, ima različne melose, od zborovskega sicer enoglasnega petja, skorajda malo baladnega, do instrumentalne spremljave ali odlomkov, bolj diskretno, čeprav bi bilo glasbe lahko za kak odtenek še več, a pušča igralkam več izpovedne svobode že s samim govorom, mimiko, igro v celoti. Vprašljiva je vključitev popevke Johna Madare in Davida Whita You Don’t Own Me, ki jo poje Penelopa in nekako pade na sceno kot tujek ali kot dodatna dimenzija njenega karakterja. Malo hoče biti brechtovska, se pravi da malo aludira na kabaret.
Penelopa je bila Polona Juh, sijajna že po izboru in celotni igralski drži, ki pa me je počasi ali občasno spominjala na nekdanjo Dušo Počkajevo. Vsekakor se razvija v smeri neke odkrite ekstatike, menefregizma, a hkrati spominskih reminiscenc, ki se ne brigajo za mnenje drugih, malo postaja vulgarna in ima več spolnih izkušenj, kot bi se glede opevane kreposti zdelo. V tekstovni predelavi je postavljena pred dodatno solistično nalogo in ima bistveno manjši krog soigralk in seveda soigralcev kot ga daje drama Margaret Atwood. Veliko si da opravka z lepo Heleno, je nanjo ljubosumna, pripoveduje marsikaj o tej sceni, razširi svetovo tematiko feminizma in bi skorajda že lahko pomislil na zaroto: doslej ste nam dva tisoč let vladali moški, odslej pa vam bomo dva tisoč let ženske (kar ni nemožno, dodajam). Efekten, a zelo kratek in odrezav je prizor s sodiščem, ki je v drami seveda izpuščen, a ga Pandur reši kot dovoljenje iz avtoričinega uvoda, kar razume kot prosti strel v novo (svojo) dramo. In celo ilustracijo slovenske tribunalne scene, sem še pomislil.
Polona Juh je imela celo vrsto izraznih fines, obvladovanje prostora in dekel je bilo izrazito, zadrega ob lepi Heleni pa tipično ženska, rivalska, kar smo občutili tudi z druge strani, se pravi pri Heleni Saši Pavlin Stošić, ki je bila nekakšna odrska rivalka, a po svoje dopolnjujoča v razkrivanju vsaj enega dela zgodbe, če so že bili iz predstave izključeni moški (in njihove krvave roke). Bila je zelo prepričljiva, prezentna, erotična, malce flegmatsko samoumevna in samozavestna.
Podobno odlična je bila Gaja Filač kot Melanto, prav tako polna dopolnjujočega se odrskega erosa, ki je prekipeval ne le spominsko, ampak v napovedi osamosvojitve žensk kot takih. Bolj deljena je bila v karakterju Sabina Kogovšek kot Evrikleja, a bi se v “trenutkih preizkušnje” znala postaviti na žensko stran.
Simpatične in kot dobre pevke so bile še vse ostale ženske: Ivana Percan Kodarin kot Klitija, pa Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik in Maria Shilkina, a njihove identitete vlog v programski zloženki ni.
Režiserka Livija Pandur je imela srečno roko z ženskami, ki so po naravi in duši feministke in so se rade igrale s sabo in predelano snovjo tako, da so polno zaživele v svojem ženskem raju. Tragike ni bilo, ne antične ne sodobne.
Marijan Zlobec