Ljubljanska Galerija Hest je po nedavni smrti akademskega slikarja Franceta Slane, ki je v preteklosti ravno s to galerijo tesno sodeloval, pripravila spominsko razstavo njegovih del iz družinske zapuščine oziroma dediščine, kot smo na odprtju opazili slikarjevo vdovo Alenko Žagar Slana. Razstavo del iz različnih obdobij Slanovega ustvarjalnega življenja je predstavil umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj. Franceta Slano sem spoznal še kot študent in imel kot tak prvi intervju za tedaj novo nastajajoči tednik ITD, ki je zamenjal TT ali Tedensko tribuno. To sem omenil Alenki Žagar Slana in me je takoj dopolnila, češ da se spominja in da je stala zadaj, ko sva se pogovarjala pri njih doma. Pravzaprav sem Slano spoznal še poprej, saj je moj oče ob svoji petdesetletnici prejel od bratov in sestre pomenljivo darilo: oljno sliko Deček z lubenico, pri Cirilu Zlobcu pa je doma vedno na koncu hodnika visel oljni portret. Ni ga želel postaviti v dnevno sobo, da ne bi zvenelo preveč samovšečno; tam je imel slike Franceta Miheliča, Staneta Kregarja, pa kipe Draga Tršarja, Staneta Jarma, Janeza Pirnata… Zelo me boli, da se na ljubljanskem bolšjem trgu že mesece vsako nedeljo na eni stojnici vztrajno prodajajo Slanovi akvareli, za katere mi je Emil Šarkanj zatrdil, da so ponaredki in da je zoper prodajalca vložena tožba.
Spominska razstava Franceta Slane v Galeriji Hest, vse fotografije Marijan Zlobec
France Slana se je rodil 26. oktobra 1926 v Bodislavcih pri Ljutomeru. Po izselitvi družine v Split je tam obiskoval osnovno šolo in prvi letnik gimnazije. Na začetku drugega letnika se je družina preselila v Ljubljano, kjer je France nadaljeval šolanje. Med leti 1943 in 1945 je bil pri partizanih. Tedaj je začel intenzivno slikati. Po osvoboditvi se je vpisal na Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, kjer je leta 1949 diplomiral pri prof. Gabrijelu Stupici.
Nekaj časa je delal kot ilustrator, a se je kmalu odločil za poklic samostojnega umetnika. Študijsko je potoval v Francijo, na Norveško, v Egipt in Ameriko. Umrl je aprila 2022. Prvič je samostojno razstavljal v ljubljanski Mali galeriji leta 1953. Sledilo je več kot 150 samostojnih razstav doma in po svetu. Za ciklus umetniških stvaritev z motiviko po potresu porušenega Skopja je France Slana leta 1964 prejel nagrado Prešernovega sklada.
V Galeriji Hest je kot prvi umetnik prvič samostojno razstavljal leta 1989, tokratna razstava je deveta samostojna v tej galeriji. Kot umetnik se je rad udeleževal slovesnosti ob odprtju svojih razstav, še posebej, če je bila slovesnost povezana z izidom monografije o svojem umetniškem delu.
Dr. Milček Komelj je Franceta Slano prav tako poznal pol stoletja in še kakšno leto več, zato je z lahkoto pospremil tudi to razstavo in v zloženki objavil spodnji tekst.
France Slana je nadvse ljubil življenje in je zato toliko bolj obžaloval njegovo minevanje, še posebno pa vse bolj naraščajoče izginevanje starodavnih lepot.
Že v mladosti je bil eden najbolj perspektivnih slovenskih slikarjev, čigar intimno dojemanje arhaičnega sveta se je srečno ujemalo s tedaj modernimi umetnostnimi informelskimi smermi, pozneje pa se je vse bolj prostodušno prepuščal vitalistični osebni naravi.
Nostalgijo in temačnost svojih zgodnjih slik je črpal iz razpadajočih mlinov in kozolcev, njihovo geometrijsko strukturo in razjedeno površino pa baladno uskladil z zamolklim zvenom svojega oglatega »jezika iz zemlje«. Iz žalobnih spoznanj o propadajočem kmetstvu je slikal zapuščene domačije, zasnežene bajte in razrušene mline ter v gostilno ali pokrajino postavljene osamele kmete. Rad je upodabljal tudi spomeniško staro Ljubljano, z razpadanjem sveta pa se je soočil tudi med slikanjem popotresnega Skopja. Afiniteto do starinskosti je pomenljivo projiciral tudi skozi pogled na cvetje, ki ga je najraje odkrival že naslikanega na fasadah starih gorenjskih kmečkih skrinj, torej v ljudskem slikarstvu, ki ga je s svojo stilizacijo spodbujalo tudi k modernejši umetnosti; pozneje pa je podobe svojih neštetih šopkov prerajal vse do abstraktnih barvno ognjevitih muzikalno razčlenjenih kompozicij.
Alenka Žagar Slana
Ker je preživljal mladost v Splitu in ljubil morje, se je vse bolj posvečal tudi slikanju predmestnih hiš ali izsanjanih konstrukcij kulisastih mestnih panoram, opustelih otoških planjav, osamelih pristaniških pomolov ali magičnih prizorov s strmečimi ljudmi ali mrgolečim človeškim vrvežem. Atmosferske fascinacije nad morskimi planjavami je z veliko lahkoto prestrezal tudi na virtuoznih akvarelih. Njegove značilne ženske med rožami, v morskih valovih in na obalah, kjer se v malone obrednih kretnjah pogansko predajajo žarkom boga Sonca in ognju božanstva Erosa, pa postajajo kot malone alegorične podobe življenjskega veselja pravi erotični protipol tistim prizorom življenjskega razkrajanja, ki umetniku utelešajo thanatos.
Skozi oči življenjskih spoznanj je pričel Slana slikati še živalske motive, ki se zde ob vsej svoji konkretnosti tudi vse bolj simbolni ali vsaj emblematični. Taki so vselej v slikovito razcefranem profilu uzrti razborito ognjeviti petelini; nič manj značilne in pogoste niso že v svoji sumarni formi monumentalne morske ribe, ritmično nagnetene v kompozicijsko zgoščenih jatah ali napihnjeno sršeče in podmorniško samotne. Enako izrazito se jim pridružujejo fascinantno strmeče sfinge raznobarvnih egipčanskih mačk, frontalno sedečih pred okrušenimi hišnimi zidovi, poetične ptice pa se mu v ravnočrtno potujočih jatah ali kot samotne znanilke lepote najraje nizajo na bolj sanjskih in fantastično ter hrepenenjsko obarvanih prizorih. Mizerijo človeškega veselja simbolizirajo slikarju tudi pisani klovni in ponekod je umetnik nadel klovnovske poteze celo svoji lastni podobi, upodabljal pa se je tudi kot Don Kihota.
Prof. dr. Danica Purg in vodja Galerije Hest Emil Šarkanj
Slehernega od motivov je obdeloval vedno na novo, pri čemer se mu je žaromet zgodnejših izhodišč razblinil v tisoče isker, ki so vsaka zase spomin na prvotni temnejši ogenj in hkrati izhodišče za njegove nove in barvitejše, pogosto tudi muzikalno ubrane odtenke. Sam s sabo pa je bil ves čas usklajen prav v svoji predanosti lastnemu pristnemu doživljanju, v življenjski strasti prepuščen tudi vdani resignaciji, in je vse do zadnjega ostal otroški zbiratelj spominov, ki se mu lesketajo pred začudenimi očmi na planjavah in pečinah življenja ter pričajo o vesolju živahnega samotarja, ki strmi v razsute ostanke na življenjskih obalah ter odkriva lepoto celo v prekrajanju vsakršnih naplavin, pri tem pa
nam prinaša venomer nove cvetlične šopke. (Dr. Milček Komelj).
Danila Gačeša je Franceta Slano poznala dolgo let
Marijan Zlobec