Pozno sinoči se je na Trgu francoske revolucije, v atriju ob Križevniški cerkvi, v galeriji Vžigalica, na Karlovškem mostu, Novem trgu pred SAZU… začel letošnji festival Svetlobna gverila. Obiskovalcev, predvsem mladih je bilo velkko, a zdi se, da je same svetlobe v funkciji “gverile” bilo manj kot včasih ali kot bi pričakovali glede na izboljšanje epidemioloških razmer in s tem pogojev za druženje. Je pa festival izrazito mednaroden in je v Ljubljano prišlo precej tujcev in med njimi samih umetnikov.
Žarek Mateja Bizovičarja na Novem trgu, vse fotografije Marijan Zlobec
Nov projekt Mateja Bizovičarja se formalno in vsebinsko naslanja na podobo spomenika oziroma templja, posvečenega padlim vojakom I. svetovne vojne na pokopališču v Štanjelu. Izhajajoč iz omenjenega spomenika se je umetnik posvetil raziskovanju t.i. negativnega oziroma praznega prostora v arhitekturi. Kot pravi avtor, je pogosto prav gostota praznine tista, ki omogoča obstoj nam vidnega fizičnega sveta; gre za implikacijo, ki jo lahko prenesemo tudi v različne druge družbene kontekste.
Bizovičarjev projekt, ki ga tvorijo prepletene drevesne veje in svetloba, replicira prostor treh niš med stebri na templju v Štanjelu. V drug prostor in kontekst replicirane niše delujejo samostojno in z uporabo nekoč živega materiala predstavljajo tudi v pomenskem smislu kontrapunkt togi in klasicistični kamniti arhitekturi. Končni rezultat je svojevrstni negativ spomenika, ki namesto na monumentalnost stavi na efemernost ter začasnost.
Galerija Vžigalica
Madžarski umetnik Erik Mátrai
Madžarski umetnik Erik Mátrai je s projektom Turul poustvaril istoimensko božansko ptico, ki nastopa v madžarski mitologiji. Gre za sokola, ki je našim vzhodnim sosedom pokazal pot v novo evropsko domovino. Mistična ptica je postala še zlasti popularna v nedavnem obdobju, ko jo je v poskusu redefinicije nacionalne identitete obudila politična desnica na Madžarskem: oživljeni Turul je v orbanovski sodobnosti postal simbol različnih političnih in ideoloških ciljev. Madžarski umetnik Erik Mátrai je znamenito ptico zasnoval s pomočjo senc in nadzorne kamere, ki kot vsevidno Božje oko bdi nad prizoriščem – delo se tako na kritičen način odziva na sprego visokotehnoloških nadzornih orodij in predmodernih političnih teženj, ki v marsikateri deželi odločno oblikujejo aktualno družbeno stvarnost. Mátraiev Turul predstavlja ironičen odziv na zlorabo mitoloških oziroma historičnih elementov, ki se jih umetno plasira v nacionalni panteon.
Turul
Erik Mátrai (1977, Miskolc, Madžarska) je leta 2004 diplomiral iz slikarstva na Akademiji v Budimpešti, za tem pa na taisti ustanovi zaključil še doktorski študij. Kot umetnik pogosto dela z medijem svetlobe, pri čemer se osredotoča na avdiovizualne postavitve, zanima pa ga tudi svet visoke tehnologije in digitalnega. Je prejemnik več uglednih nagrad, štipendij in rezidenc; po raznih evropskih deželah je do sedaj realiziral večje število samostojnih razstav. Živi in dela v Budimpešti.
Odsev/Reflection, okno pri Književniški cerkvi, izdelek ALUO, Oddelka za industrijsko in unikatno oblikovanje
ALUO, Oddelek za industrijsko in unikatno oblikovanje je pripravil svetlobno instalacijo Odsev. “Zavedamo se, da smo del kapitalistične družbe, ki je vse prej kot trajnostna. Kot posamezniki v večini ne prevzemamo odgovornosti za svoja dejanja. Lahko bi rekli, da smo egocentrični, vsak pod svojim žarometom, zagledani v svojo podobo in izgubljeni v izpolnjevanju svojih materialnih potreb ter želja. Živimo v svetu reklam in reklamnih panojev, ki nas spremljajo na vsakem koraku, ob vsakem pogledu. Spodbujajo nas, da kot družba ostajamo enaki in nas usmerjajo k določenim, ukalupljenim načinom razmišljanja.
Instalacija Odsev povzema prav to propagandno obliko, a poskuša doseči nasprotno. Gledalca želi na igriv, večplasten način s preklapljanjem učinkov svetlobe, odseva, osvetlitve in besedne igre spodbuditi k razmišljanju o njegovih dejanjih in posledicah teh. Sodelujoči: Tena Palijan, Satya Pene in Daša Šešerko
Stran22 – ME
Andrej Štular in Janez Grošelj
Interdisciplinarni kolektiv Stran22 predstavlja novo instalacijo Ambigram. Projekt, ki temelji na principu camere obscure, že z samim naslovom implicira določeno dvoumnost, ambigviteto podobe, ki se prelamlja in gledalca tako vpelje v svet med navideznostjo in resničnostjo.
Jani Pirnat in Blaž Peršin
Dvojni pogled ali Alter ego Moritza Wehrmanna
Sorodne poudarke pri raziskovanju človekove fizionomije najdemo tudi v projektu nemškega umetnika Moritza Wehrmanna. Projekt z naslovom Alter ego zahteva dva gledalca, katerih podobi se ob samoopazovanju poenotita in postaneta eno, s čimer se ustvarja nenavadna potujitev. Delo tako ustvarja občutek izgube lastnega jaza (identitete), osamitve in hkrati popolne empatije do Drugega. Projekt, ki ga je umetnik razvil skupaj s prof. Alainom Berthozom, je prvotno nastal kot pripomoček za temeljne nevrofiziološke raziskave pri boleznih, kot so denimo shizofrenija, avtizem ali Parkinsonova bolezen.
Andrej Štular in Janez Grošelj
Andrej Štular in Janez Grošelj
Pod projekt z naslovom Mesto – skica se podpisujeta Andrej Štular in Janez Grošelj. Avtorja sta zasnovala celostni prostorski ambient s številnimi detajli, kamor se med statične podobe vrinja niz gibljivih elementov in vsakovrstnih strojnih mehanizmov, ki gledalcu s pomočjo svetlobe, senc in zvoka pričarajo dinamično kakofonijo sodobnega mesta. Mesto kot prostor neskončnih možnosti se nam običajno razodeva kot konglomerat najrazličnejših vsebin in vizur, kar se odraža tudi v sami postavitvi, kjer ne manjka duhovitih fragmentov in navdihujočih tehnoloških improvizacij. Vsakovrstni readymade elementi in reciklirani predmeti, tako značilni za Štularjevo poetiko, tudi tokrat začinjajo vizualno pripoved o mestu, ki nikoli ne predahne.
Svetlobna gverila
Svetlobna gverila Ana Karlin – Associacija
Projekt Disociacija Ane Karlin izhaja iz raziskovanja in tematiziranja človekove fizične podobe kot ključnega elementa, ki določa posameznikovo identiteto. Kadar opazujemo svoj odsev, doživljamo intimno vizualno refleksijo samega sebe; naša zrcalna podoba je vedno čustveno vznemirljiva. Toda kaj se zgodi, ko se naš odsev nenadoma spremeni in predrugači, ko nam je tako rekoč vzet iz našega nadzora? Na ta vprašanja skuša odgovoriti nov projekt Ane Karlin, katere instalacija s pomočjo svetlobe manipulira z gledalčevim odsevom in posledično ustvarja nove formalne, s tem pa tudi pomenske plasti. Postavi se vprašanje, kako gledalec doživlja motnje, ki zavzamejo njegov intimen prostor in na katere ne more vplivati. Je tak odsev njegovega obraza še vedno njegov ali se od njega razdruži in ga zavrne?
Andrej Štular in Janez Grošelj
Ana Karlin je diplomirala leta 2019 na ALUO, smer grafično oblikovanje, kjer trenutno opravlja magistrski študij. Poleg oblikovanja jo zanima tudi animacija. Za serijo plakatov Identiteta, ki jo je oblikovala v sklopu diplomske naloge, je prejela srebrno nagrado Graphis. Letos je za animirani plakat Dressed for Success prejela tudi zlato nagrado Poster Stellars ter zlato nagrado Graphis.
Svetlobna gverila Moritza Wehrmanna
Moritz Wehrmann (1980) je novomedijski umetnik in raziskovalec. Študij novih medijev in oblikovanja je končal na Univerzi Bauhaus v Weimarju in na akademiji v Sydneyju v Avstraliji. Kot umetnika ga zanima kreiranje vizualnih in prostorskih entitet, ki gledalcu s pomočjo različnih eksperimentalnih oziroma mehanskih orodij omogočajo dostop do (ne)znanega sveta. Ustvarja na področjih videa, fotografije in novih medijev, pri čemer pogosto raziskuje zvok in vonjave. Trenutno je raziskovalec na Univerzi Bauhaus v Weimarju, pred tem pa na Humboldtovi univerzi v Berlinu.
Delci resničnosti v atriju Križevniške cverkve
Vrt ob Križevniški cerkvi tokrat zaseda italijanski umetnik Alessandro Lupi; njegov projekt z naslovom Delci resničnosti sestoji iz množice odsevnih točk, razporejenih v prostoru. Gre za scela analogno delo, katerega učinkovanje je odvisno od naravnih elementov, kot sta denimo veter ali svetloba: v korelaciji z vremenskimi pogoji se namreč množica odsevnih točk asinhrono odpira našemu pogledu. Končni rezultat je kontemplativen in čaroben učinek migotanja in utripanja, ki prostor navdaja z nadrealističnim pridihom. Še toliko bolj navdihujoč je pogled na delo ponoči, ko se vanj ujamejo odsevi svetilk javne razsvetljave.
Italijanski umetnik Alessandro Lupi v atriju
Alessandro Lupi (1975, Genova) je leta 2000 zaključil šolanje na umetniški akademiji v Genovi v Italiji. Z intenzivnimi umetniškimi raziskavami svetlobe in prostora je pričel konec 90. let, ko je zasnoval svoje prve skulpture iz niti. Zadnja leta se intenzivno posveča raziskovanju svetlobe in senc v različnih skulpturalnih in prostorskih postavitvah, s katerimi raziskuje meje človeške percepcije. Pripravil je vrsto odmevnih samostojnih razstav tako v domovini kot v tujini. Živi in deluje med Genovo in Berlinom.
Velik obisk
Napis This is not a Commercial.com na Karlovškem mostu
Veli & Amos: To ni reklama.com (This is not a commercial.com). Projekt švicarsko-slovenskega tandema predstavlja večji svetlobni napis, ki sledi formalnemu jeziku in semantiki javnega oglaševanja, a ga hkrati tudi pervertira ter ironizira. S pisanimi črkami izpisan moto vabi gledalca k razmisleku o pomenu (svobodnega) javnega prostora in o njegovi eksploataciji s strani kapitala, posredno pa tudi o vlogi umetnosti v javnem prostoru. Projekt ponuja hudomušen, a hkrati tudi kritičen komentar sodobnih ekonomskih modelov, ki s pomočjo komercializacije in gentrifikacije urbanih predelov odločno pripomorejo k njihovemu odmiranju. Po drugi strani projekt tematizira tudi preživetvene strategije sodobnega umetnika v neoliberalizmu, saj prevprašuje oziroma prestavlja razmerja med ulično umetnostjo, t.i. umetnostjo po naročilu, ter komercialnimi projekti.
Ljubljana ni ravno pod udarom Svetlobne gverile
Veli & Amos je slovensko-švicarski tandem, ki deluje med Ljubljano in Zürichom. Veli Silver je rojen leta 1983 v Banja Luki, Amos Angeles pa leta 1986 v Zürichu. Veli Silver je študiral slikarstvo na ljubljanski ALUO ter na akademiji v Portu. Amos Angeles je študiral arhitekturo na Swiss Federal Institute of Technology v Zürichu, ter diplomiral na tamkajšnji Zürich University of the Arts. Kot tandem delujeta od 2008. Njun umetniški besednjak črpa iz tradicije grafitov, street arta in aktivistične umetnosti; zanima ju raziskovanje javnega prostora in umetnosti v njem.
Marijan Zlobec