Svetovna zgodovina hrani veliko skrivnosti, pravzaprav veliko več kot si mislimo, predstavljamo, jih razlagamo, zgodovinopisno ali umetniško, predvsem literarno ubesedujemo. Ena izmed njih je usoda slavne Penelope in njenega Odiseja. Kanadska pisateljica Margaret Atwood je o Penelopi, ki je bila dvajset let čakala na vrnitev svojega ljubega vojskujočega se junaka Odiseja, da se vrne v njen objem, napisala roman Penelopiada, potem pa poskrbela še za njegovo dramatizacijo.
Direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek odpira tiskovno konferenco, vse fotografije Marijan Zlobec
Ta je bila v obliki gledališke predstave uprizorjena v Kanadi in Stradfordu upon Avonu v Angliji, kjer se nahaja Shakespearova rojstva hiša. Ljubljanska Drama SNG v sodelovanju s Festivalom Ljubljana pripravlja prvo slovensko uprizoritev nekoliko popravljene dramske verzije na Peklenskem dvorišču v Križankah. Pred premiero 29. maja je na Pergoli potekala odmevna tiskovna konferenca, saj usoda slavne Penelope in še posebej njena aktualnost danes nikogar ne more pustiti ravnodušnega.
Velika medijska udeležba
Slovensko predstavo je pripravila režiserka Livija Pandur, dramatizacijo, kot rečeno z nekaj dopolnitvami, je opravil Tibor Hrs Pandur, ki je tudi prevajalec teksta, scenograf je Sven Jonke, kostumograf Leo Kulaš, svetovalka za gib Sanja Nešković Peršin, avtorja glasbe duo Silence, oblikovalka svetlobe Vesna Kolarec, glasbena voditeljica Živa Ploj Peršuh.
Vesja Jurca Tadel, direktorica Drame SNG Ljubljana
Direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek je uvodoma predstavil vse goste in koprodukcijski projekt, ki bo na Peklensklem dvorišču našel svoj odlični uprizoritveni prostor. Predstave bodo ob koncu maja in na začetku junija, potem pa še cela serija v septembru. Skupaj je predvidenih najmanj dvanajst predstav, premiera pa je že razprodana. Brlek pa je napovedal še en dodatni gledališki projekt na Ljubljana Festivalu, in sicer predstavo Anton Podbevšek Teatra iz Novega mesta s Pismi očetu Franza Kafke na Pergoli.
Zadovoljstvo nad koprodukcijskim sodelovanjem med ljubljansko Dramo SNG in Festivalom Ljubljana je najprej izrazila direktorica Drame Vesna Jurca Tadel. Penelopiada bo zadnja premiera v sezoni, predzadnja pa bo nekaj dni poprej, 26. maja, Kabaret Kaspar Tene Štivičić na Velikem odru Drame. V Drami so zelo zadovoljni, da so ustvarili koprodukcijsko predstavo s Festivalom Ljubljana, ker je to poseben projekt, ki potrebuje poseben prostor. Ta prostor na Peklenskem dvorišču je idealen, kar si bo občinstvo lahko ogledalo in se prepričalo. O predstavi pa je povedala, da gre najprej za roman znamenite kanadske pisateljice Margaret Atwood, ki jo širše občinstvo pozna po Deklini zgodbi (1985). Ta je doživela tudi televizijsko adaptacijo oziroma nadaljevanko. Spomnila je tudi, da je bila Atwood ena izmed glavnih kandidatk za Nobelovo nagrado, ki je potem ni dobila. Je pa znamenita pisateljica, ki se v vseh svojih delih ukvarja z ženskimi temami, bi lahko rekli. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo ta tema nekoga tako zanimala, da jo bo uprizoril na odru. Njen pristop je zelo poseben; vsake teme se loti na drugačen način. V Penelopiadi skuša ta znameniti lik osvetliti z različnih zornih kotov in prodreti do samega bistva. Ni naključje, da so te aktualne in večne teme zelo v zraku; če pogledate tudi druga gledališča, vidite, da Atwood igrajo. Tako kot serijo zgodb, ki izvirajo iz antične mitologije. Tudi v eni izmed predstav Drame SNG – Punce in polpunce v Mali Drami nastopa Lepa Helena v popolnoma drugačni interpretaciji kot je v Penelopiadi. Te teme, ki so bile odprte že v antiki, danes ponovno živijo. To je prav, ker so te teme, kot je rekla ravnateljica Drame, večne in hkrati povedo nekaj novega o sodobnem svetu.
Vesna Jurca Tadel je povedala, da je zelo vesela, ker se je okrog tega projekta zbrala tako imenitna ekipa, ki jo je potem še podrobneje predstavila. V predstavi nastopajo samo ženske oziroma dekleta, skupaj kar devet.
Livija Pandur je pripravljala projekt kar nekaj let
Livija Pandur ima mednarodne gledališke izkušnje, saj je ves čas sodelovala z bratom Tomažem Pandurjem, bila njegova desna roka in je do podrobnosti spremljala nastanek vseh predstav, s katerimi so gostovali po Evropi in na drugih kontinentih, zlasti v Južni Ameriki. Livija Pandur je pred leti že sodelovala s Festivalom Ljubljana, upati pa je, da bo pripravila še kakšno svojo predstavo v celoti, kot je na zadnji tiskovni konferenci v Viteški dvorani Križank Tomaž Pandur izjavil, da je tokratni Faust njegova druga uprizoritev v 25 letih in da upa, da bo čez 25 let lahko pripravil tretjo. No, to njegovo napoved in izročilo lahko v Križankah uresniči njegova sestra Livija, seveda precej prej. (Po tiskovni konferenci sem ji to omenil, a je rekla, da bi bila predstava Margareta).
Livija Pandur
Režiserka Livija Pandur je že pred tiskovno konferenco pripravila svoj avtorski pogled na predstavo Penelopiade.
“Margaret Atwood ob predelavi svojega romana v dramsko strukturo navaja, da je njeno dramsko besedilo Penelopiada odsev ali odmev najprej trojanske vojne, potem Homerjeve epske pesnitve Odiseja, mnogih post-homerskih izpeljav zgodbe (od Ovidija, Danteja, Chaucerja do Jamesa Joycea in mnogih drugih) in seveda njenega romana Penelopiada, na katerem dramatizacija temelji.
Že roman ni le enostavna priredba Odiseje, saj v naraciji postavlja v ospredje zgodbo Penelope in njenih dvanajstih dekel, ki jih je Odisej ob vrnitvi domov obesil (zaradi domnevnega izdajstva in odnosov s snubci). Glasove Penelope in dekel kot tragiškega grškega zbora postavlja avtorica v grško podzemlje, v zasmrtje, kjer s humorjem in ironijo odkrivajo v Odiseji prikrite in zamolčane dogodke. Vsi liki iz Odiseje so demitizirani in predstavljeni kot ljudje s svojimi slabostmi, so hkrati dobri in zli in nikakor ne absolutni junaki, kot jih slika Homer.
Lik Homerjeve Penelope, ki se kot motiv zveste in potrpežljive žene že stoletja vsiljuje kot poučen primer podrejanja žensk, dobi pri Margaret Atwood ingeniozen obrat, saj se na Penelopino izpoved odzivajo obešene služkinje in postavljajo dve ključni vprašanji: zakaj jih je Odisej tako kruto umoril in kakšno vlogo je pri tem igrala Penelopa. Uprizoritveni koncept sledi posmrtnemu reflektiranju dogodkov in intimnemu razkrivanju Penelopine zgodbe, ki jo zdaj, ko je mrtva in »ko je drugim zmanjkalo sape«, lahko pripoveduje brezobzirno, brez strahu in brez cenzure, ne misleč na srečen konec, do katerega »se najlaže dokoplješ, če pustiš prava vrata zaklenjena in spiš med divjanjem«. Ključno vlogo v predstavi imajo dekle, služkinje, ki kot antični zbor končno lahko pojejo in pričajo, komentirajo in uprizarjajo lastno zgodbo ter nenehno spodbijajo predvsem Penelopino pričevanje; to pa po drugi strani razkriva doslej skrite mehanizme »uradne verzije« Odiseje. Uprizoritev tako prepleta tri osnovne nivoje naracije.
V družbi, v kateri smo še vedno priča nezaslišanemu nasilju nad ženskami, posilstvom in pobijanju, izkoriščanju, neenakosti in podrejenemu položaju žensk, je vsaka pogumna izpoved, tako kot v Penelopiadi, postavljena pred sodišče, pred razsodnika, ki naj bi ugotovil, kdo laže, kdo ima prav in kdo je močnejši.
Tiskovna konferenca
Kje se konča laž in se razgali resnica? Kako dolgo bo Penelopa tkala svoj mrtvaški ali poročni prt? Ji je uspelo stkati iz te preje nov mit o sebi? Nam laže ali nam govori resnico? V interpretaciji Margaret Atwood je Penelopa predvsem drzna in iznajdljiva ženska, ki se ne le zaveda svoje vloge, ampak jo tudi izjemno pretkano skriva, svojo podobo sestavlja iz fragmentov lastnih spominov in s tem opominja, kako je resnica nenehna konstrukcija in dekonstrukcija zgodovine. Da ne obstaja niti v osebni izpovedi niti v mitih, ampak nekje vmes. Spominjanje in uprizarjanje spominov je zanjo edini način osvoboditve. Mora gledati nazaj, da bi se lahko premaknila naprej. Zdi se, da se lahko samo s tem pričevanjem končno osvobodi zapora vsiljene zgodovine, v katero so jo ujeli, in stke novo zgodbo iz svojih preteklih dejanj. In tako kot mnoge pred njo ne more izgubiti ničesar drugega razen lastnih verig. “
Naslovnica
Livija Pandur je na tiskovni konferenci poleg zahvale Darku Brleku in Vesni Jurca Tadel pojasnila, da so ta projekt pripravljali kar nekaj let, od leta 2019, ko so se začele ženske zgodbe oziroma razkrivanja ženskih tabuiziranih zgodb pojavljati tudi v medijih. Povedala je, da je ta tekst dobila preko svoje literarno-gledališke kanadske naveze, to je dramatizacijo romana Penelopiada. Roman je v slovenščini izšel pod naslovom Penelopina preja leta 2005. Ko je prebrala dramatizacijo, predvsem pa roman, je takoj videla, da je to prava tema za ta čas. Zakaj ? Ker se ji zdi, da so te teme, ki se jih loteva Margaret Atwood aktualne; vsak dan bolj. Ne samo, ko se razkrivajo te tabuizirane teme; posilstva, nasilje nad ženskami, razkrivanja spolnih zlorab, vsega kar so ženske skozi stoletja molče trpele, ampak sedaj prihajajo na plano v neki popolnoma novi resnici. Ko razkrivamo stare mite in tekste, kot je Homerjeva Odiseja, pa tudi Penelopiada, je vedno vprašanje, kako pridemo do novih interpretacij in videnj novih obratov znotraj pripovedovanja zgodbe. Margaret Atwood se tega loteva na zelo svojevrsten način. Avtorica pravi, da je njena Penelopiada šesti odmev na Homerjevo Odisejo, Pandur pa je dodala, da je sedanja njihova uprizoritev sedmi odmev. Zakaj sedmi ? Ker so njeno dramatizacijo obdelali še na drugačen način in pri tem upoštevali nekatere njene zapise, ki jih je podala ob svoji dramatizaciji.
Livija Pandur je izrazila veliko veselje, da ji je uspelo zbrati fantastično ekipo sodelavcev. Sama postavlja na vrh igralce, ki nosijo predstavo. O Poloni Juh je rekla, da je fenomenalna. Omenila je, da ji je v obratu iz Homerske Odiseje v Penelopiado uspelo razkriti nekatere resnice o tej zgodbi, ki je ostala tako skrivnostna, in katerih resnic nismo še nikoli slišali. Celotna zgodba Margaret Atwood je vzeta iz dvaindvajsetega speva celotne Homerjeve Odiseje, kjer Odisej ob vrnitvi domov: Penelopa ga čaka že dolgih dvajset let, pobije snubce in dvanajst dekel. Ta zelo kratek odlomek v dvaindvajsetem spevu je bil povod za celoten plaz besed, ki razkrivajo po eni strani zgodbo Penelope, ki se brani zaradi teh Odisejevih zločinov in razkriva svojo resnico, na drugi strani pa resnico teh dvanajstih dekel, ki razkrivajo, kaj se je v tem času zgodilo.
V uprizoritvenem konceptu je bila to najzanimivejša stvar. Po neki vertikali razkrivati različne resnice, ki trčijo ena ob drugo in se na ta način soočajo. V današnjem svetu, ki je preplavljen z medijskim prostorom, različnimi informacijami…, je razkrivanje resnice še posebej izzivalno. Ko se razkrijejo vse plati, se še vedno zastavi vprašanje, kaj se je zares zgodilo in kaj bo zgodovina o vsem tem ponovno zapisala. Prvi stavek Penelopiade se glasi: “Zdaj ko sem mrtva, vem vse, ali pa bi si vsaj želela vedeti vse.” Peklensko dvorišče v Križankah je ocenila kot primeren prostor za vstop v to posthumno pokrajino, kjer bodo občinstvu razkrili zgodbo dekel in Penelope oziroma Penelopiade.
Kasneje je na vprašanje iz občinstva, koliko sama verjame v vse to, poudarila ikoničnost Penelope: predstavlja ikono zveste in potrpežljive žene, pisateljica Atwood pa jo predstavlja kot drugačno. Na vprašanje, ki si ga je sama zastavila: ali je to feminističen roman, si je odgovorila da je, ne glede na spol. Sama verjame v moč ženske izgovorjene besede. Tudi glede Penelopinih dekel. Resnica je nekje vmes.
Tibor Hrs Pandur
Dramaturg in prevajalec Tibor Hrs Pandur je v svojem tekstu v gradivu o premieri najprej predstavil samo kanadsko avtorico.
“Margaret Atwood, rojena v Ottawi (Ontario, Kanada) leta 1939, velja za eno najuspešnejših pisateljic 20. in 21. stoletja. Tako v svojih začetnih kot kasnejših delih se ukvarja s »politiko moči« med spoloma, z distopično »spekulativno fikcijo« in z reinterpretacijo mitskih zgodb iz perspektive utišanih žensk. Poezija in romani Margaret Atwood so pogosto popotovanja skozi nezavedno njenih likov, ključna značilnost njenih »junakinj« pa je, da zavestno odklanjajo vsiljene vloge žrtev. Kot piše Barbara Dell’Abate-Çelebi, Atwood v Penelopiadi reinterpretira »arhetipe ženske pasivnosti in viktimizacije, pri čemer uporablja sodobne ideje pravičnosti in raznolikost žanrov«. Atwood nasploh uporablja fantastične, futuristične in pravljične tehnike za preučevanje feminističnih ideologij in bioloških, družinskih ter družbenih izkušenj žensk.
Margaret Atwood, foto Wikipedija
Na začetku kanona zahodne literature kraljuje Penelopa, ki zvesto čaka na vrnitev svojega moža Odiseja z vojnega pohoda nad Trojo; zanj varuje prestol, odvrača snubce, sama vzgaja sina in ne dopušča, da bi karkoli skrhalo njun zakon in oblast. A v reinterpretaciji tega mita, sprva v romanu Penelopiada (2005, preveden istega leta v slovenščino kot Penelopina preja) in kasneje v istoimenski dramski adaptaciji (prvič uprizorjeni 2007), Penelopa, ki je dolgo veljala za arhetip zapuščene, zveste, uslužne in pasivne žene, postane osrednja, močna, odločna in osvobojena ženska ikona, ki iz sodobne perspektive spodnaša predsodke zahodnega kanona in se razkriva kot mnogo kompleksnejši lik od tistega v Homerjevem epu.
Tibor Hrs Pandur
Penelopiado so označili za »fiktivno avtobiografijo«, »hibrid več žanrov«, »mitografsko metafikcijo« ali »parodijo«, Atwood pa jo je v enem od intervjujev imenovala »kabaret«, ki sta ga inspirirali grška tragedija in satirska igra. Parodično noto razkriva že naslov, saj so epi večinoma popis dejanj junakov in bojevnikov ali pripoved o slavni zgodovini nekega naroda (Eneida, Luzijada, Henriada itd.). Atwood dosledno zavrača oznako, da so njena dela »feministična«, če je s tem mišljeno zgolj, da so osrednji liki ženske. Pod vprašaj postavlja predvsem poenostavljeno enačenje žensk in feminizma in se upira neposredni identifikaciji tako s feminizmom kot s katerimkoli drugim kritičnim gibanjem. Njeno »feministično« držo najbolje označuje izjava iz uvoda k Deklini zgodbi, kot odgovor na vprašanje, ali je to feministični roman: »Če imate v mislih ideološki traktat, v katerem so vse ženske angeli in/ali žrtve, potem to ne drži; če pa govorimo o temi, kjer so ženske človeška bitja, z vsemi odtenki človeških značajev in vedenja, hkrati pa tudi zanimive in pomembne, potem to drži.« Zato so antagonizmi med ženskimi liki in preizpraševanje možnosti t. i. »univerzalnega sestrstva žensk« pogosta tema njene literature.
Atwood ni dala glasu zgolj po Homerju »utišani« Penelopi, ampak tudi dvanajstim ubitim deklam, ki so v antiki pripadale suženjskemu razredu brez kakršnihkoli pravic ter predstavljale »orodje brez uma« v rokah tedanje elite, in poboj katerih Homerjev ep zgolj površno omeni. Obešene dekle v posthumnem sojenju proti Odiseju v Penelopiadi za svojo smrt okrivijo tako Odiseja kot Penelopo in s tem problematizirajo avtentičnost celotne Penelopine pripovedi. Hkrati pa izid sojenja reflektira sodobne zločine, nepravičnosti in sprenevedanja glede zlorab, zatiranja in ubijanja žensk. Atwood tako demitizira zgodovino, ki jo pišejo »zmagovalci«, in opozarja na nevarnost nekritičnega verjetja katerikoli zgodbi, ki se razglaša za dokončno resnico.”
Ljubljanska uprizoritev Penelopiade bo v bistvu svetovna praizvedba naše verzije. Zanjo so pridobili potrebne avtorske pravice tako glede prevoda teksta kot njegove dramatizacije, tako da se hkrati odpira možnost gostovanj in novih uprizoritev na temelju ljubljanske verzije.
Tibor Hrs Pandur je povedal, da Atwood izhaja iz ogromnega korpusa materiala Homerjeve Odiseje, ki pa izhaja iz ustnega izročila, posthomerskih himen, priredb, ki so skozi zgodovino tvorile ta korpus gradiva in tudi pove, da je upoštevala osnovni zaplet Odiseje. Kar je bilo ključno pri njej je, da razkriva motive in ozadja, ki ostajajo skrivnost v sami Odiseji.
Polona Juh bo Penelopa
Na predstavah bomo vsekakor lahko občudovali veliko slovensko gledališko in filmsko igralko Polono Juh v vlogi Penelope, ob njej pa tragično usodo dekel, ki jih je Odisej ob vrnitvi domov pobil, ker so se vdajale številnim snubcem, (menda jih je bilo v dvajsetih letih kar 120), ki pa njegovi Penelopi niso mogli priti intimno blizu in so našli nadomestilo pri njenih služabnicah.
Na predstavi bodo sodelovale: Sabina Kogovšek (Evrikleja), Saša Pavlin Stošič
(Tanis, Helena), Gaja Filač, k. g. (Melanto), Ivana Percan Kodarin, k. g. (Klitija), Zala Hodnik, k. g., Urška Kastelic, k. g., Ana Plahutnik, k. g., Maria Shilkina, k. g. (Dekle).
Polona Juh se je najprej vprašala, kje naj začne: “Samo dve izbiri imam: na začetku ali pa ne čisto na začetku. Pravi začetek bi bil začetek sveta, a ker so mnenja o tem deljena, bom začela s svojim rojstvom,” je Juh citirala Penelopo. Zakaj s svojim rojstvom ? Penelopa po Margaret Atwood govori iz zasmrtja. Zakaj je tako pomembno, da lahko človek spregovori in da mora spregovoriti tudi ko ga ni več ? Zaradi tega, ker šele ko dobi človek glas za nazaj, ko poskuša analizirati, razmotriti, prepoznati, ugotoviti kakšna so bila njegova dejanja v preteklosti, se verjetno ali pa morda lahko piše boljša prihodnost.
Penelopa je zaznamovana s tem, da so jo ustvarjali v mit skozi čas; kot poučno legendo ženskam v prispodobi potrpežljive, zveste, uvidevne, diskretne, morda boječe, čakajoče, ponižne ženske, in vse to naj bi bil nek zgled ženskam skozi čas, iz zgodovine pa vse do danes. Penelopa bi rada povedala, da naj se ženske v današnjem čase ne zgledujejo po njej. Kot vsi vemo, našo usodo, tako ženskam kot moškim, velikokrat krojijo igre moči. Ne samo v odnosu patriarhalnega sistema do žensk, ampak tudi med ženskami, med moškimi, med žensko in moškim ter med moškim in žensko.
Penelopa bi rada povedala, da naj se ženske v današnjem čase ne zgledujejo po njej
Penelopa je dobila po Margaret Atwood glas: je lahko zaradi nje oživela in dala s tem priložnost, da se tudi o Odiseju kot mitu heroja in junaka lahko vprašamo, ali je človek, današnji avtokrat, lahko junak, če obesi in pobije toliko ljudi ? Največja tegoba Penelope je, da se ukvarja s problematiko, kje je bila, ko je Odisej obesil njenih dvanajst dekel ? Razmotriti hoče svoj intimni odnos, svoj pogled na Odiseja, hkrati pa se ukvarja s svojo bolečino in trpljenjem do tega: kaj je naredila v tistem času, ko bi morala biti prisotna.
Polona Juh kot Penelopa, foto Drama SNG/Peter Uhan
Marijan Zlobec