Zadnji koncert Zbora Slovenske filharmonije je predstavil celovečerni cikel Sergeja Rahmaninova Vsenočno bdenje, op. 37. Kot gost dirigent se je izkazal izkušeni in interpretativno poglobljeni, avtoritativni ali sugestivni Ragnar Rasmussen, sam zbor pa je študijsko pripravila dirigentka Jerica Bukovec.
Zbor Slovenske filharmonije z dirigentom Ragnarjam Rasmussenom, vse fotografije Marijan Zlobec
Vsenočno bdenje smo pri nas doslej v glavnem poslušali v izvedbi nekaj ruskih gostujočih zborov, tako v frančiškanski cerkvi kot v stolnici in v cerkvi sv. Petra, deloma še v Slovenski filharmoniji, mislim da skupaj vsaj delno ali po posameznih pesmih štirikrat, a naša izvedba je bila nekakšen novum ali izziv, ki bi lahko postavil standard enakovreden izvirnim ruskim.
Tenorski solo
Biološko se sicer hitro sliši, da je slovenski zborovski glas drugačen od ruskega, a je vseeno kot milejši dovolj prepričljiv, še posebej, če je zbor tako dobro pripravljen, kot je bil tokrat. Občudovali smo tako rekoč vse. Ne nazadnje mentaliteto zbora kot celote, ki se zaveda profesionalnega poslanstva, kar pomeni sposobnost naštudiranja in izvajanja vsakršne zborovske literature, tako zgodovinske kot sodobne.
Ženski solo
Če povzamem predstavitev znamenitega cikla Vsenočno bdenje oziroma Vigilija, potem bi se strinjal, da je “najboljše a cappella zborovsko delo Rahmaninova in eden največjih dosežkov ruske ortodoksne glasbe. Rahmaninov sicer ni veljal za vernega človeka in ni bil aktiven član Ruske pravoslavne cerkve, a vse življenje so ga navduševali stari cerkveni napevi, ki jih je citiral v številnih svojih delih. Tako je kmalu po zaključku študija na konservatoriju napisal slavilno pesem na čast Devici Mariji, poleg Vigilije pa je zelo pomembna tudi Liturgija sv. Janeza Krizostoma iz leta 1910. Vsenočno bdenje je nastalo v začetku leta 1915, kmalu po izbruhu prve svetovne vojne. Pri liturgičnih vprašanjih sta Rahmaninovu pomagala Aleksander Kastalski, direktor sinodalne akademije v Moskvi, in Nikolaj Danilin, ki je tudi dirigiral sinodalnemu zboru pri prvi izvedbi Vsenočnega bdenja marca 1915. Časi pa številnim nadaljnjim izvedbam niso bili naklonjeni. Skladatelj je z ženo Natalijo in hčerama Irino in Tatjano leta 1917 za vedno zapustil Rusijo, kjer so plameni revolucije uničili njegovo ljubljeno Ivanovko, medtem ko je Vigilija pod novim režimom za dolgo časa utonila v pozabo.
Zbor Slovenske filharmonije
Vigilije so molitvene ure s petjem v nočeh pred velikimi verskimi prazniki; prvotno so bile razširjene na vso noč in so zajemale več molitvenih ur od večera do jutra, kakor je razvidno tudi iz Vigilije Rahmaninova. Nekateri stavki so nespremenljivi in se pojavljajo v vseh vigilijah (ordinarij), drugi pa se spreminjajo in tako sodijo v proprij oziroma posameznemu dnevu lastne speve. Rahmaninov se je osredotočil na ordinarijske dele, ki so – z izjemo vstajenjskih troparionov – po večini slavilni in marijanski spevi. V Vigiliji je skladatelj uporabil princip t. i. »zborovske orkestracije«, kjer morajo pevci obvladati širok razpon vokalnih tehnik, s katerimi ustvarjajo različne zvočne učinke, ritmično razgibanost in barve, ki smo jih sicer navajeni slišati v orkestru. Posamezni stavki Vsenočnega bdenja na poslušalca naredijo vtis globokega
čustvenega in duhovnega doživetja, ki je glasbeno izraženo v razponu od intimne meditacije do mogočnega vzklikanja hvalnic.
Dirigent se Zboru SF zahvaljuje
Rahmaninov je kar v desetih stavkih od petnajstih uporabil predobstoječi cantus firmus oziroma speve, ki so se peli v ruski pravoslavni cerkvi, izhajajo pa iz ruske, grške in kijevske pravoslavne liturgije. V 2. stavku (Slavi, moja duša, Gospoda) in 15. stavku (Kraljica nebeških trum) je tako uporabil grška speva, medtem ko v 4. (Blažena luč) in 5. stavku (Zdaj odpuščaš) slišimo spev liturgije kijevske cerkve. V Vigiliji je t. i. »znamennyj« spev (»koral« oz. »spev znamenj« ali »znamenjski spev«) uporabljen v kar petih stavkih. Slišimo ga v stavkih 7 (verzi pred Šesteropsalmjem), 8 (Hvalite ime Gospodovo), 9 (Slavljen si, Gospod), 12 (Velika hvalnica), 13 (Danes je odrešenje) in 14 (Ko si vstal iz groba). Spevi ruske pravoslavne cerkve so bili vse do revolucije eden pomembnih stebrov, s katerimi se je ruska glasba v času Rahmaninova otresla nemških in italijanskih vplivov…” (Iz koncertnega lista Katarine Šter).
Dirigent
Dirigent Ragnar Rasmussen je zelo dobro vedel, da mora narediti takojšnji vtis že s prvim stavkom Pridite, poklonimo se, ki je uvodno sicer solističen – Vstanite, Gospod, blagoslovi nas, a je hkrati dramatična in mogočna uvodna pesem, homofono zborovsko povabilo k bogoslužju, v vsej ponižnosti (padimo na kolena pred Kristusom, našim vladarjem in Bogom). Ta stavek – kakor še nekatere druge – uvaja pravoslavni koral. Slavi, moja duša, Gospoda (2. stavek) je meditativna, obenem pa spevna in izrazna uglasbitev svetopisemskega Psalma 103 (z grško melodijo), v kateri spevne dele prevzemajo različni deli zbora.
Pred slovesom
Bistven je bil takojšnji prepričljiv glasovni vtis, ustvarjeno razpoloženje, ki se ga je zbor v celoti zavedal, kljub pomisli, da je do konca koncerta brez pavze kar petnajst stavkov ali posameznih zborov, med katerimi jih je nekaj posvečenih tudi Devici Mariji, Božji Materi. (Teh Slovenski oktet v priredbi za moške glasove, na svojem zadnjem koncertu Ave Maria, ni opazil).
Morda se je že sam tekst zborovskih stavkov bolj poglobljeno zavedal bistva izpovedi vere ter načina izrekanja, kot so nekatere molitve pri maši. Bistveno je izrazno prepričanje v identiteto bistva, v Rahmaninovi Rusiji še pred oktobrsko revolucijo.
Monumentalnost
Leto 1915 kot krstno za cikel Vsenočno bdenje je za Sergeja Rahmaninova pomembmo kot nadaljevanje poprejšnjih vrhunskih del; leta 1913 klantate Zvonovi in krstne izvedbe njegove Druge klavirske sonate, ki jo je predstavil kot pianist sam na koncertih v Kursku in Moskvi. Za Rahmaninova je sicer Ivo Pogorelić zatrdil, da je sam sebe slabo izvajal: “Rahmaninov ni pretitano dobro igral Rahmaninova”, s čimer bi se ne strinjal, saj je moral biti izjemno dober, da je krstil svojo težko sonato, potem pa še marsikaj, če pomislim na Drugi in Tretji klavirski koncert, ki ju Pogorelić lahko izvaja samo v sanjah, Rahmaninov pa očitno ne. (Ta opomba je zaradi nocojšnjega pianistovega koncerta v Ljubljani in poveličevanja pianista, ki je bil aktualen pred štiridesetimi leti, zdaj pa stavi na svojo takratno opojno zgodovino).
Zbor Slovenske filharmonije se je razvil v odlično izvajalsko telo, homogene glasovne strukture, uravnoteženosti, morda so tokrat še najbolj presenetili drugi basi, skoraj z že ruskimi nižinami, kot smo jih poslušali pri ruskih zborih na gostovanjih.
Ves večer je bilo čutiti izbrano in poudarjeno energijo, zavedanja pomena ali vsebine petega, razpoloženja, religije, ki je v osnovi ponižnost in čaščenje, priprošnja k poveličanju.
Bil je velik zborovski večer in občinstvo je to nagradilo z zelo dolgim aplavzom, s posebno hvaležnostjo do gostujočega norveškega dirigenta Ragnarja Rasmussena. Znal je uravnotežiti potrebno energijo; v gestikulaciji ni pretiraval, prej bil rahlo zadržan, a do pevcev zelo sugestiven, kar so najbolje opazovali in videli sami iz oči v oči. Ta spoj ali komunikacija na odru je rodila pričakovan sad v obliki umetniškega zborovskega dogodka.
Marijan Zlobec