Galerija Equrna pripravlja novo “enobarvno” razstavo, tokrat pod naslovom Rdeča. Prva taka monokromna razstava je bila Modro. Kuratorja razstave sta (tako kot tudi prve) Tomaž in Arne Brejc. Odprli jo bodo v četrtek, 12. maja, ob 19. uri.
Are you having a red sensation?
Na razstavi se predstavljajo Goran Bertok, Conny Blom in Nina Slejko Blom, Marjan Gumilar, Herman Gvardjančič, Dušan Kirbiš, Peter Koštrun, Zmago Lenárdič, Ira Marušič, Andrei Molodkin, Katja Pál, Tadej Pogačar, Uroš Potočnik, Oto Rimele in Vlado Stjepić.
Rdeča/Seeing Red
“Za digitalno imažerijo, v kateri sta se resnica in laž prepletli do neprepoznavnosti, je značilno, da v svojem napredovanju sproti odpravlja nekdanje utrjene predstave in vrednosti in jih prekriva z glamuroznim spektaklom umetelnih videzov. Med take zastarele pojme sodijo tudi arhetipi. Ti so skozi stoletja oblikovali osebne in kolektivne mite o trajnih vrednostih in učinkih psiholoških, simbolnih in družbenih vsebin, ki jih povzročajo barve. Dandanes je rdeča izgubila enosmerne lastnosti napadalnosti, jeze, vzkipljivosti, nestrpnosti, moči in prestiža, je samo še ena dizajnerska barva, ki ji je v splošnem potrošništvu splahnel njen arhetipski pomen. Res je še vedno povezana s čustvi, a za ljubezen, seks in strast, ljubosumje in maščevalnost so nam na voljo digitalni odtenki, ki se v medijski ponudbi tako hitro spreminjajo, da od stabilnih, tradicionalnih pomenov ne ostane dosti. Če je bila včasih rdeča tudi topla in pozitivna barva, je zdaj pomembnejša njena oblikovana vidnost v modi, notranji opremi in urbanem transportu. Še »ideološko rdeča« barva političnih strank je prej nostalgija kot revolucionarna spontanost in pogum. Tako kot številne barve v današnjem nasičenem podobotvorju je postala običajna barva – pomen si mora šele izboriti in zato potrebuje agresivno formo.
V slikarstvu ji je forma sicer zagotovljena, kompozicija določa njen status, obseg in pomen; praviloma še vedno velja, da večja kot je rdeča ploskev, močneje deluje. V kiparstvu se spremeni v pokrivalno in pripovedno površino, v dizajnu pa so plastične in druge umetne snovi že same po sebi obarvane in se rdeča lahko uvija, ostri, poleže, napenja ali drobi, kakor ji dopuščata uporabljena tehnologija in modelna struktura. Toda vsi ti postopki so ravno tako izvedljivi v katerikoli vizualni stroki.
Zato naša razstava ne raziskuje samo njenega »sebstva«, kaj je rdeče v rdečem, temveč tudi različne aplikacije in materializacije rdeče ter pri tem brez zadržkov preči različna področja od klasičnega slikarstva, grafike, fotografije, videa, do povsem konceptualnih načinov njene uporabe.
Rdeča je prej »koncept« kot metafora, je prej snov kot izraz, je medijski fluid, v katerega se lahko potopita katerakoli snov in podoba. Kar jo v likovni umetnosti loči do digitalne imažerije, je konstantna tendenca po utelešenju, da ni samo znakovna površina neke kontekstualne uporabe, temveč ohranja – kot bi bila delujoča snov – živo in enkratno navzočnost v sodobni umetnosti.” (Iz predstavitve razstave).
Marijan Zlobec