V Planetariju dunajskega Naravoslovnega muzeja je bila predstavitev zadnjega skupnega projekta slovenske multimedijske umetnice Eve Petrič in avstrijskega skladatelja in pianista Ruperta Huberja z naslovom RE@Evolution. To je avdio-vizualno potovanje skozi prostor in čas, ki je bilo posebej pripravljeno in prilagojeno za projekcijo v Planetariju Naravoslovnega muzeja (nasproti Umetnostnozgodovinskega muzeja) na Dunaju, ki velja za enega najbolj uglednih tovrstnih muzejev na svetu in letos vstopa v 151. leto od izgradnje stavbe in 132. obletnico samega muzejskega delovanja.
RE@evolution je 55-minutno potovanje skozi prostor in čas avstrijskega skladatelja Ruperta Huberja s filmom Eve Petrič. Projekt je bil premierno prikazan v svoji prvotni kvadratni obliki v Factory v razstavišču Künstlerhaus na Dunaju pred dobrim mesecem. Tokrat je krožni sferični prostor Planetarija omogočil spiralno premikanje skozi zgodovino in prihodnost vesolja ter vračanje nazaj v naš svet.
S fokusiranjem na začetek človeštva in človeka z njegovim prebivanjem v votlinah in nadaljevanje, kot ga zgodovinsko poznamo, nas je RE@evolution zvabila, da smo ponovno vstopili v Platonovo alegorijo o votlini in morda največjo izmed votlin: človeški um… Vse to pa v simbolnem Planetariju, videnem kot multimedijska sodobna votlina, odkrita v NHM Dunaj.
55-minutno avdiovizualno potovanje obravnava problem prevlade Homo sapiensa na Zemlji in poziva k RE – evoluciji, da razkrije Zemljo kot živ sistem, kot Gaia.
Rupert Huber in Eva Petrič
Jurij Meden, kustos Filmskega muzeja na Dunaju je dogodek komentiral: “Video se mi zdi briljanten: bolj intimen, bolj liričen, tudi bolj abstrakten in hkrati enako ambiciozna variacija znamenitega eksperimentalnega filma Koyaanisqatsi.”
Novinar Die Presse Erwin Wuhrman je med drugim zapisal: “V projekciji sem zelo užival. Delo me je spomnilo na film, ki je močno vplival na moje dojemanje: “Koyaanisqatsi”, Godfreyja Reggia iz leta 1982. Še posebej na temo evolucije in kako je delala s podobami in kako je to povezano z glasbo Ruperta Hubra. Za Koyaanisqatsija je Philipp Glass sestavil svojo slavno minimalistično glasbo, in medtem ko podobe lebdijo, ponavljajoči značaj glasbe strukturira dimenzijo prostora in časa. V Re@evolution se mi je zdelo, da deluje ravno nasprotno, tako da so slike, zlasti kosi tekstila, ponudile močno strukturo za celoten kos. Ustvaril je nekakšno metarealnost, tako da se je zdelo, da dejanska plast resničnosti izgine ali niha. Tekstilna dimenzija ima nekako organski značaj.
Zanimivo je bilo, da je Eva Petrič omenila, da nekomu ni všeč Covid-image. O tem sem razmišljal, ko sem šel domov, in mislim, da je še posebej ta podoba tako pomembna za celotno delo, ker so ostale slike, med katerimi ima veliko dobro znanih motivov (kot so piramide, vesoljski shuttle Atlantis itd.) prenesen ali posreden značaj (ker smo ga videli v različnih kontekstih v različnih medijih), medtem ko je podoba Covida še vedno nekaj neposrednega.
To je kot pok v Haydnovi simfoniji presenečenja in jasno pokaže, da obstaja plast resničnosti, ki je močno povezana, na neposreden način, z nami – in da realnost ni le nekaj, kar se zaznava prek medijev, ampak tudi na neposreden način – vendar ta plast nato izgine in postane senca in delo Eve Petrič postavlja vprašanje, kako dojemamo realnost.”
Srečanje je s pogovorom z Evo Petrič moderiral umetnostni kritik dr. Thomas Miessgang.
Kolektiv Naravoslovnega muzeja na Dunaju in umetnika: dr. Gabriel Stoeckler, dr. Gabor Herbst -Kiss, direktorica NHM dr. Katrin Vohland, Eva Petrič, Rupert Huber in dr. Thomas Miessgang
Eva Petrič in direktor SKICA Aljaž Arih
Marijan Zlobec